Jedro

Sodišče se ne more strinjati s tožnikom, da bi organ v postopku za odobritev predložene listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja z dne 3. 8. 2012 moral tožnikovo vlogo zavreči, ker naj bi ne šlo za promet v smislu 17. člena ZKZ (pač pa za izvirno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem) in tako ne za upravno zadevo.

Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, na katerem temelji izpodbijana odločba, da za odobritev pravnega posla ni izpolnjen pogoj iz druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ. Da bi šlo v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči, za katerega odobritev pravnega posla ni potrebna, pa tožnik tudi ni zatrjeval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Litija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja SV 676/2012, ki so jo dne 3. 8. 2012 sklenili A.A. in B.B. kot prva pogodbenika ter tožnik kot drugi pogodbenik, na podlagi katere bi tožnik pridobil nepremičnini s parc. št. 2017/1 in 2017/3 ter solastniški delež do ½ na parc. št. 2018/1, vse k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ ugotovil, da sta v Občinskem prostorskem načrtu Občine Litija parc. št. 2017/1 in 2017/3 opredeljeni kot območje kmetijskih zemljišč oziroma delno gozda, parc. št. 2018/1 pa delno kot območje kmetijskih zemljišč, delno kot območje stavbnih zemljišč. V pogodbi o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pa je za predmetna zemljišča 2017/1 in 2017/3 ter 2018/1 v deležu do ½ navedeno, da jih je tožnik kot drugi pogodbenik v dobri veri užival že več kot 30 let, saj ima v neposredni bližini svoje kmetijsko posestvo, predmetne nepremičnine je obdeloval, prva pogodbenika ter njuni pravni predniki pa temu niso oporekali. Upravni organ zaključuje, da za odobritev pravnega posla niso izpolnjeni pogoji iz 2. alinee tretjega odstavka 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 8. 1. 2014: (1) pritožbi tožnika delno ugodilo ter odločilo, da se izrek prvostopenjske odločbe dopolni s točko 3., ki se glasi „3. Vloga se v delu, ki se nanaša na del zemljišča s parc. št. 2018/1 k.o. ..., ki je po namenski rabi stavbno zemljišče, zavrže.“, (2) v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo ter (3) ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je glede zemljišča s parc. št. 2018/1, ki je delno opredeljeno kot območje stavbnih zemljišč, moral na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo, kolikor se nanaša na navedeno zemljišče, zavreči, ker tako ni ravnal že prvostopenjski organ. Sicer pa je drugostopenjski organ pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa in se pri tem skliceval na sodbo Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 27. 2. 2013 ter navedel, da morajo biti v listini, kakršna je bila predložena v odobritev upravnemu organu, ugotovljeni in izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, tako da upravni organ lahko oceni, ali pogodba po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Tožba napada argumentacijo drugostopenjske odločbe, ki se opira na sodbo Upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013. Tožnik navaja, da je bistvo pravnega problema priposestvovanje kmetijskega zemljišča v primeru, ko pravda ni potrebna in ko stranke dejstva priposestvovanja potrdijo v listini, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice na ime priposestvovalca. Pri tem ne gre za promet s kmetijskim zemljiščem. Lastninska pravica se pridobi izvirno ter ne na podlagi pravnoposlovnega razpolaganja z vknjižbo v zemljiško knjigo. Navaja, da s tem, ko sodišče v sodbi I U 1884/2011 stoji na stališču, da mora organ ocenjevati pogodbo po vsebini, ukinja institut priposestvovanja kmetijskega zemljišča. Proti navedeni sodbi je bila zato vložena revizija. V zvezi s predmetno zadevo tožnik navaja, da je lastnik parcel 2017/1 in 2017/3 ter novo nastale parcele št. 2018/3 na podlagi priposestvovanja, lastninsko pravico je pridobil izvorno, časovni trenutek je pomaknjen v zgodovino, ko so se stekli pogoji zanj; prva pogodbenika, ki sta le zemljiškoknjižna lastnika, mu to priznavata ter ni potrebe, da bi ju tožnik tožil na priposestvovanje. Prometa s kmetijskimi zemljišči ni. Tožnik dodaja, da je sodišče pri reševanju zadeve I U 1884/2011 prezrlo, da je listina sestavljena v obliki notarskega zapisa in za tako javno listino velja domneva, da so dejstva v njej resnična. Tožnik dodaja, da je bila listina z dne 3. 8. 2012 predložena v odobritev prvostopenjskemu organu po izrecnem napotilu drugostopenjskega organa z dne 26. 5. 2009. Pravilna odločitev prvostopenjskega organa bi po njegovem mnenju bila, da se vloga zavrže, ker ne gre za upravno zadevo, ker ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, ki bi bil podrejen določbam ZKZ. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in samo odloči, da se vloga za odobritev pravnega posla zavrže. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, in sicer v višini sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi preostalima strankama v upravnem postopku - prvima pogodbenikoma iz listine z dne 3. 8. 2012, vendar odgovora na tožbo nista podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ mogel zavrniti odobritev pravnega posla za pridobitev nepremičnin (ki so po namenski rabi kmetijska zemljišča oziroma delno gozd, kar ni sporno) s parc. št. 2017/1 in 2017/3 ter 2018/1 v deležu do ½, vse k.o. ..., kot izhaja iz predložene listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, na podlagi določbe druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po kateri se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom. Tožnik namreč meni, da upravni organ v postopku za odobritev pravnega posla ne more ocenjevati, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ oziroma ali so v njej ugotovljeni in izkazani zakonski pogoji za priposestvovanje, kot je sicer to sodišče zavzelo stališče (že) v sodbi I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013, s katerim pa se tožnik ne strinja.

Sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče s sodbo X Ips z dne 24. 9. 2014 zavrnilo revizijo zoper sodbo tega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013. Po nosilnem stališču navedene sodbe (12. točka obrazložitve), ki ga sodišče povzema v tej točki obrazložitve te sodbe, je tudi posadno listino (ki je sicer v 1. točki tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 opredeljena kot listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, in ki je v smislu uvodnega stavka tretjega odstavka tega člena zemljiškoknjižno dovolilo) treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ, in to ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiškoknjižno dovolilo. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč po svoji vsebini razpolagalni pravni posel; ali ta temelji na pravnem poslu, ki po vsebini pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ ali na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V postopku odobritve namreč upravni organ ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera odloči, ali v konkretnem primeru gre za promet v smislu 17. člena ZKZ oziroma ali so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna.

Tako je tudi po navedenem stališču Vrhovnega sodišča ter nadaljnjem razlogovanju v navedeni sodbi (13. točka obrazložitve) stvar upravnega organa, da v upravnem postopku odobritve presodi, ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (43. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) oziroma ali listina po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Glede na drugi odstavek 43. člena SPZ mora biti zato v taki listini ugotovljena in izkazana ne samo zakonsko določena doba za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ampak mora biti ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ.

Da dejanske okoliščine, ki se navajajo v listini o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki jo je tožnik predložil v predmetnem postopku odobritve pravnega posla, in ki jih v svoji odločbi povzema prvostopenjski organ, to je, da nepremičnine, ki so predmet priposestvovanja (2017/1, 2017/3, 2018/1 do ½), tožnik v dobri veri uživa že več kot 30 let, saj ima v neposredni bližini svoje kmetijsko posestvo, in predmetne nepremičnine tudi obdeluje, čemur nihče od zemljiškoknjižnih lastnikov in njunih pravnih prednikov ni nikoli oporekal, ne zadoščajo za zaključek o izvirni pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem s strani tožnika, in da je torej predloženo listino (bilo) treba obravnavati po določbah 19. člena ZKZ, se strinja tudi sodišče. Iz predmetne listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (predložene v obliki notarskega zapisa, SV 676/2012) namreč izhaja zgolj, da tožnik (kot drugi pogodbenik) predmetne nepremičnine obdeluje in uživa v dobri veri že več kot 30 let, saj ima v neposredni bližini svoje kmetijsko posestvo in predmetne nepremičnine obdeluje in uživa v dobri veri kot del tega posestva, pri čemer s strani prvih pogodbenikov kot zemljiškoknjižnih lastnikov, niti njunih pravnih prednikov nihče ni nikoli takemu uživanju parcel oporekal. Listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja tako že na trditveni ravni (zaradi vsebinsko nezadostnih in nekonkretiziranih trditev) ne zadosti določbam 43. člena SPZ v povezavi z 28. členom tega zakona o dobroverni lastniški posesti kot (med drugim) pogoju za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Dobra vera priposestvovalca pa se po določbi 43. člena SPZ za priposestvovanje zahteva, pri čemer je v 28. členu SPZ podana negativna opredelitev, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263 navaja, da se za dobrovernega lastniškega posestnika šteje tistega, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari; tipični primeri dobrovernih posestnikov so: tisti, ki je pridobil posest stvari v sklopu pravnoposlovne pridobitve stvari, ki pa je iz določenega, njemu neznanega razloga, neveljavna; tisti, ki je pridobil posest stvari z dedovanjem, pri čemer je zmotno mislil, da je bil njegov posestni prednik, to je zapustnik, lastnik stvari; tisti, ki najde in si prisvoji stvar, za katero zmotno misli, da jo je njen lastnik opustil, vendar pa jo je slednji izgubil). Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v prej citirani sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 pa mora biti v listini o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem (med drugim) dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ ne le ugotovljena, pač pa tudi izkazana. Ustrezne take vsebine z dokazili pa po navedenem predmetna listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne obsega. Po povedanem se tako sodišče ne more strinjati s tožnikom, da bi organ v postopku za odobritev predložene listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja z dne 3. 8. 2012 moral tožnikovo vlogo zavreči, ker naj bi ne šlo za promet v smislu 17. člena ZKZ (pač pa za izvirno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem) in tako ne za upravno zadevo.

Niti sporno pa ni, da postopek za pridobitev lastninske pravice tožnika na predmetnih kmetijskih zemljiščih ni tekel tako, kot za promet s kmetijskimi zemljišči določa ZKZ (20., 21., 23., 24. člen), saj tako tožnik ni ne navajal ne predložil o tem dokazil. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, na katerem temelji izpodbijana odločba, da za odobritev pravnega posla ni izpolnjen pogoj iz druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ (po kateri se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom). Da bi šlo v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči, za katerega odobritev pravnega posla ni potrebna (drugi odstavek 19. člena ZKZ), pa tožnik tudi ni zatrjeval ter tudi v tožbi s tega vidika ne napada izpodbijane odločbe.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na okoliščino, da je listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki jo je tožnik predložil v predmetnem postopku odobritve pravnega posla, sestavljena v obliki notarskega zapisa – in da za tako listino velja domneva, da so dejstva v njej resnična - ter da je enako veljalo za postopek odobritve pravnega posla, katerega zakonitost je sodišče preizkušalo v zadevi I U 1884/2011, vendar naj bi sodišče v sodbi v navedeni zadevi to prezrlo, sodišče odgovarja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 pritrdilo stališču tega sodišča v sodbi I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013, da je tudi v primeru, da je posadna listina v obliki notarskega zapisa, treba upoštevati določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter v zvezi s tem v konkretnem primeru določbe 19. člena ZKZ o odobritvi pravnega posla za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo s sklicevanjem na peti odstavek 22. člena ZKZ (ki veže overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu na izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna), prvi in drugi odstavek 33. člena ZZK-1 (po katerih se za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu uporabljajo splošna pravila zakona o notariatu o overitvah podpisov, če ni v razdelku 4.1.3. drugače določeno, ter da če je v tem razdelku določeno, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena določena listina, da brez nje overitev podpisa ni dovoljena) ter 64. člen Zakona o notariatu (po katerem morajo notarji pri svojem poslovanju upoštevati vsebino listine, kolikor predpis veže overitev podpisa na izpolnitev določenih pogojev).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.