Jedro

Pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP sme sodišče pri presoji okoliščin v zvezi z obdolženčevo osebnostjo upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani. S tem ne krši načela domneve nedolžnosti.

Ker se obdolžencu očita sodelovanje v združbi, v kateri je vsak član v okviru lastne udeležbe prispeval k nastanku prepovedane posledice, je vprašanje neogibnosti pripora za varnost ljudi treba presojati v okviru posledic skupnega delovanja vseh obdolžencev.

Izrek

Zahtevi zagovornic obdolženih N.M. ter S.F. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenima sklepoma zoper obdolžena N.M. ter S.F. odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, ki teče od odvzema prostosti, to je od 2.3.2004 dalje.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbi zagovornic zoper navedena sklepa zavrnil kot neutemeljeni.

Zagovornica obdolženega N.M. je dne 11.3.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, naj Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi ali pa odrejeni pripor nadomesti z ukrepom hišnega pripora po 199.a členu ZKP.

Zagovornica obdolženega S.F. pa je dne 12.3.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora brez navedbe razlogov, iz katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in predlagala, da Vrhovno sodišče njeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne, ker sta neutemeljeni. V zvezi z zahtevo zagovornice N.M. ugotavlja, da zahteva ne navaja razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti. Sodišče je pravilno ugotovilo obstoj utemeljenosti suma in ponovitvene nevarnosti ter svoje ugotovitve tudi obširno obrazložilo. Zahteva ne navaja, v čem naj bi sodišče kršilo kazenski zakon ali zakon o kazenskem postopku.

Tudi v zvezi z zahtevo zagovornice obdolženega S.F. ugotavlja, da zahteva ne konkretizira, v čem naj bi sodišče kršilo zakon.

Zagovornica ugovarja zaključkom sodišča v zvezi z dejanskimi okoliščinami, ki jih je napravilo pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma ter pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Te navedbe niso utemeljene, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

1. K zahtevi zagovornice obdolženega N.M. Zagovornica prvostopenjskemu sklepu očita "kršitev določbe kazenskega postopka", ker se pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nedopustno opira na podatek, da je obdolženec že v kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav je sodišču znano, da ta sodba še ni pravnomočna. Nezakonito ravnanje pa vidi tudi v tem, ker je sodišče pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti upoštevalo okoliščine, da naj bi obdolženec v zelo kratkem času storil kar štiri kazniva dejanja in da je imel pri tem pomembno vlogo, čeprav še ni bil obsojen.

Kršitev domneve nedolžnosti (24. člen Ustave RS in 3. člen ZKP), na katero se zagovornica smiselno sklicuje, ni podana. Iz vsebine navedenih določb, ki določata, da velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, sledi, da velja predpostavka nedolžnosti le glede kazenskopravne krivde. Glede pripora Ustava (20. člen) izjemoma dopušča, da se zoper osebo odredi pripor, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Na nevarnost ponovitve konkretnega in specifičnega kaznivega dejanja, vzročno povezanega s kaznivim dejanjem, katerega je storilec osumljen, sme sodišče sklepati na podlagi pogojev, naštetih v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri presoji konkretnih okoliščin v zvezi z obdolženčevo osebnostjo sme upoštevati tudi podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani in s tem ne krši načela domneve nedolžnosti. Zahtevam citirane določbe pa ustrezajo tudi okoliščine, ki se nanašajo na težo, način storitve ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Z upoštevanjem navedenih okoliščin pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti sodišče tako ni kršilo zakona.

V zvezi z oceno neogibnosti pripora za varnost ljudi se zagovornica sklicuje na kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar te kršitve ne obrazloži. Navaja, da obdolžencu v zvezi z dejanjem pod točko 8., ko je bilo ugotovljeno, da naj bi se 18 ljudi prevažalo v kombiju, ni mogoče očitati, da bi ogrožal varnost ljudi, ker je dejanje ostalo pri poskusu, prebežniki pa so bili prijeti še na Hrvaškem, iz ostalih dejanj pa je razvidno, da naj bi v vozilu ne prevažal več kot štiri ljudi, kar pa tudi ne more biti ogrožujoče za varnost ljudi. Iz navedenega je očitno, da zagovornica preiskovalni sodnici očita zgolj napačno ugotovitev in presojo navedenih dejstev, s tem pa v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa (stran 7) izhaja, da je sodišče pri oceni neogibnosti pripora za varnost ljudi izhajalo iz podatkov, da gre za organizirano mednarodno združbo z velikim številom članov ter z velikim številom ilegalno prepeljanih oseb (najmanj 249), ki so na milost in nemilost prepuščene storilcem tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se je sklicevalo tudi na okoliščine kaznivega dejanja pod točko 8. Ob tem je treba spomniti, da se obdolžencu očita sodelovanje v združbi, v kateri je vsak član v okviru lastne udeležbe prispeval k nastanku prepovedane posledice. Zato je vprašanje neogibnosti pripora za varnost ljudi treba presojati v okviru posledic skupnega delovanja vseh obdolžencev; takšnih primerov ogrožujočega ravnanja za zdravje in siceršnjo varnost ljudi pa je bilo še nekaj, poleg omenjenega tudi vožnja otrok v prenatrpanem vozilu (29 oseb na tovornjaku), zaradi česar so se otroci dušili (kaznivo dejanje pod točko 7).

Po mnenju zagovornice naj bi tudi sodišče druge stopnje kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo utemeljen obdolženčev predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom. Pritožbeno sodišče se je do predloga opredelilo s posplošeno ugotovitvijo, da za izrek nadomestnega ukrepa niso izpolnjeni pogoji iz 20. člena Ustave ter določb 17. poglavja ZKP. Ker pa je hkrati tudi pritrdilo obširnim razlogom prvostopenjskega sklepa, v katerem je preiskovalna sodnica obrazloženo ugotovila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in s tem posredno zanikala možnost uporabe milejšega ukrepa, višjemu sodišču ni mogoče očitati, da ni presojalo pritožbenih navedb v zvezi z neogibnostjo pripora. S ponavljanjem pritožbenih navedb in konkretnih okoliščin, ki naj bi po mnenju zagovornice opravičevale izrek hišnega pripora, kot so, da je obdolženec poročen, oče enoletnega otroka, da je žena nezaposlena, da je do odreditve pripora obdolženec skrbel za družino itd., zagovornica ponovno izpodbija dejansko stanje, torej uveljavlja nedopusten razlog, na takšne trditve pa Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati.

2. K zahtevi zagovornice obdolženega S.F. Zagovornica se v zahtevi izrecno ne sklicuje na nobeno kršitev procesnega in materialnega prava. Iz zahteve izhaja, da se ne strinja z odreditvijo pripora in pri tem izpostavlja, da je obdolženec osumljen le štirih kaznivih dejanj, storjenih v času od 8.2. do 17.2.2004 in da ga zato ni mogoče povezovati s celotno zadevo, ker pa doslej tudi še ni bil nikoli kaznovan. Meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Vložnica zahteve s takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z presojo okoliščin, ki jo je sprejelo sodišče. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Na posplošeno trditev, da v prvostopenjskem sklepu ni obrazložena ponovitvena nevarnost, je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje v obširni obrazložitvi sklepa natančno in obrazloženo presodilo zakonske pogoje za pripor, med njimi tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP (sklep, stran 6). V izpodbijanem sklepu so navedene tudi okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj neogibnosti pripora za varnost ljudi.

Zagovornica navaja, da je bilo kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom, ker je sodišče nekaterim soobdolžencem za enako število kaznivih dejanj odredilo hišni pripor, obdolžencu pa ga ni, očitno zaradi tega, ker prebiva v območju državne meje. V obravnavanem primeru je sodišče presojalo neogibnost pripora za tega obdolženca in ugotovilo, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, pri tem pa ni ravnalo arbitrarno. Tako vložnica zahteve ne more zahtevati nadomestitve pripora s hišnim priporom za obdolženca zgolj zato, ker je bil ta odrejen v drugih, domnevno podobnih primerih.

Ker zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).