11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 105/2006 z dne 21. 9. 2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS št. Kž 238/49 z dne 10. 8. 1949 in s sodbo Okrožnega sodišča v Postojni št. K 56/49 z dne 28. 6. 1949 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega več kaznivih dejanj po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46 – v nadaljevanju ZKND) in obsojen na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo vseh državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika, vloženo na podlagi 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – ZKP-G), zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožb zoper pravnomočno obsodilno sodbo in sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da mu je bil z odločbo Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic priznan status bivšega političnega zapornika, priznana mu je bila tudi odškodnina in dvojna pokojninska doba. Nadalje navaja, da se status bivšega političnega zapornika med drugim prizna osebam, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem postopku na podlagi predpisov iz 3. člena ZKND, če je bil zakon zlorabljen na opisan način. Izpodbijana obsodilna sodba naj bi nasprotovala temeljnim načelom in pravilom pravne države, ker naj bi z izrekom smrtne kazni kršila načelo nedotakljivosti človekovega življenja iz 17. člena Ustave. Kazenski postopek naj bi bil montiran zaradi ideoloških in političnih razlogov, pritožnik naj ne bi imel primernega časa in možnosti za svojo obrambo, izvedeni naj bi bili le dokazi tožilstva. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 17., 22. in 29. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi prava. V skladu z določbo 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ni moglo preizkusiti. Navedlo je, da zgolj sklicevanje na 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP), ki naj bi bile kršene, ne zadošča za utemeljitev tega izrednega pravnega sredstva, saj je potrebno konkretno navesti, zakaj naj bi bile podane kršitve zakona. Obrazložilo je, da je v primeru uveljavljanja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP potrebno utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in nezakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Glede na vsebino zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti je odločitev Vrhovnega sodišča prepričljiva. Vrhovno sodišče zato z zavrnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je Ustavno sodišče tudi vpogledalo, ni storilo zatrjevanih kršitev.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do nedotakljivosti življenja iz 17. člena Ustave z izrekom smrtne kazni v izpodbijani pravnomočni obsodilni sodbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bilo ugodeno pritožnikovi prošnji za pomilostitev tako, da je bila smrtna kazen nadomeščena s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom, kazen trajne izgube državljanskih pravic pa skrajšana. Glede na to ne gre za kršitev pravice iz 17. člena Ustave.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer