Jedro

Načelo proste presoje dokazov strankam omogoča, da tudi pravočasnost poslanih vlog dokazujejo z vsemi dokaznimi sredstvi. To načelo velja tudi v izvršilnem postopku, torej tudi za dokazovanje pravočasnosti vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče bi se zato moralo opredeliti tudi do uradnega zaznamka uslužbenke sodišča z dne 10. 1. 2013, iz katerega izhaja, da se nanaša na vprašanje, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, to je na pravočasno vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot prepozen zavrglo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 11. 12. 2012, ki ga je prejela 27. 12. 2012. Ugovora, ki naj bi ga dolžnica sodišču poslala 31. 12. 2012, sodišče ni prejelo. Ugovor, ki ga je sodišče skupaj z dopisom prejelo 9. 1. 2013, pa je prepozen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo dolžničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob dejstvih, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju ugovora pravilna. Brezpredmetno je, kakšen datum je sestavljalec ugovora zapisal v njem, saj je za njegovo pravočasnost pomembno, kdaj ga prejme sodišče. Iz fotokopije oddajne knjige pooblaščenca dolžnice, popisa oddanih pošiljk, pa ne izhaja nič takega, kar bi omajalo ugotovitve sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva). Uveljavlja, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 654/2008 in II Ips 969/2008 in da gre za vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Sklicuje se na vsebino določbe drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v spisu uradni zaznamek uslužbenke sodišča, iz katerega izhaja, da so na Okrajnem sodišču v Piranu 2. 1. 2013 prejeli pošiljko, ki je bila na Pošti Izola oddana 31. 12. 2012, kot jo dolžničin pooblaščenec izkazuje s fotokopijo popisa oddanih pošiljk z dne 31. 12. 2012. Navedeno kaže na to, da obstaja vsaj verjetnost, da je sodišče ugovor pravočasno prejelo. Ker sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa zaznamka ni upoštevalo, je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 25. člena Ustave.

4. Upnica se v odgovoru na zahtevo zavzema za njeno zavrnitev, dolžnica pa predlaga ugoditev zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Pri odločanju o zahtevi se je sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. V obravnavani zadevi je sporna pravočasnost ugovora, ki naj bi ga dolžnica vložila zoper sklep o izvršbi sodišča prve stopnje. Ugotovljeno je, da je dolžnica sklep o izvršbi z dne 11. 12. 2012 prejela 27. 12. 2012 in da je rok za vložitev ugovora potekel 4. 1. 2013 (petek). Ni dvoma, da je zato ugovor, ki ga je priložila svoji vlogi, poslani 9. 1. 2013, na sodišče prispel prepozno. Pravočasnosti tako poslanega ugovora dolžnica niti ni zatrjevala. Ves čas pa je trdila, da je tak ugovor, sicer datiran z dnem 2. 1. 2013, poslala priporočeno po pošti že 31. 12. 2012 (ponedeljek). V dokaz te trditve je predložila fotokopijo popisa oddanih pošiljk za naveden datum in predlagala izvedbo ustreznih poizvedb o prejemu sporne pošiljke na sodišču. 8. Skladno z določbo drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je za pravočasnost vloge, ki je poslana priporočeno po pošti, odločilen dan oddaje na pošto. V našem pravnem sistemu uveljavljeno načelo proste presoje dokazov strankam omogoča, da tudi pravočasnost poslanih vlog dokazujejo z vsemi dokaznimi sredstvi.(1) To načelo velja tudi v izvršilnem postopku,(2) torej tudi za dokazovanje pravočasnosti vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi. Pri tem ni nepomembno, da je ugovor prvo in s tem najpomembnejše pravno sredstvo, ki ga ima dolžnik v izvršilnem postopku, saj postopek izvršbe postane dvostranski in kontradiktoren šele po vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku. Dolžnik se namreč šele tedaj seznani s postopkom in pridobi možnost, da vpliva na vsebino in obseg procesnega gradiva, predstavi svoja stališča in vpliva na odločitev v zadevi(3).

9. Glede na navedeno Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi sodišču utemeljeno očita, da se ni opredelilo do vsega za pravočasnost vložitve ugovora pomembnega procesnega gradiva, zbranega v tem postopku. Opozarja namreč na uradni zaznamek uslužbenke sodišča z dne 10. 1. 2013, iz katerega izhaja, da je sodišče opravilo določene poizvedbe v smeri, ki jo je predlagala dolžnica. Vsebina tega uradnega zaznamka se nanaša na vprašanje, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, to je na pravočasno vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, zato bi se glede na prej povedano sodišče do nje moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre za kršitev, ki jo je storilo že sodišče prve stopnje in ki je sodišče druge stopnje ni odpravilo, zato je revizijsko sodišče ugodilo zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva, razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na prej pojasnjeno podrobnejša navodila sodišču prve stopnje niso potrebna.

10. Izrek o stroških postopka odločanja o zahtevi temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 654/2008, na katerega se sklicuje zahteva in ki se sicer nanaša na dokazna sredstva in dokazni standard pri presoji (pravočasne) vložitve odgovora na tožbo.

Op. št. (2): Prim. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 51/1997 z dne 13. 11. 1997 in II Ips 582/1997 z dne 4. 6. 1998. Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 73/2010 z dne 29. 4. 2010.