Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka tožnici evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu odredila takoj zatem, ko je prejela tožničin poziv na izpolnitev zahtevkov iz delovnega razmerja, da je bilo takšno navodilo dano le tožnici, čeprav so se študija udeleževali tudi drugi sodelavci, in da tožena stranka tožnici ni odredila le vodenja oziroma, beleženja prisotnosti na delu, temveč sprotno javljanje prihodov in odhodov na delo neposredno tajnici direktorja preko elektronske pošte, odredbo glede javljanja prisotnosti na delovnem mestu utemeljeno opredelilo kot ravnanje trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka sodbe odločilo, da ostaneta delno v veljavi 1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi Centralnega oddelka za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 127157/2015 z dne 26. 10. 2015, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožnici: - za mesece od aprila do vključno septembra 2015 obračunati in izplačati razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter pripadajočo plačo v bruto znesku 1.100,00 EUR na mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (I.a točka izreka sodbe); - plačati znesek 12,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 do plačila (I.b točka izreka sodbe); - plačati odpravnino v znesku 220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2015 do plačila (I.c točka izreka sodbe); - zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati odškodnino v bruto znesku 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 17. 10. 2015 do plačila (I.č točka izreka sodbe); - iz naslova odškodnine zaradi neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 do plačila (I.d točka izreka sodbe); - povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2015 dalje do plačila (I.e točka izreka sodbe).

V preostalem delu, to je glede tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje od 17. 10. 2015 do 22. 10. 2015 in od zneska 12,66 EUR za čas od 17. 10. 2015 do 22. 10. 2015 ter glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe).

Toženi stranki je nadalje naložilo, naj tožnici: - obračuna in izplača plačo za mesec oktober 2015 v bruto znesku 400,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2015 do plačila (II. točka izreka sodbe); - iz naslova enkratne nagrade za delovno uspešnost obračuna bruto znesek 900,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek (III. točka izreka sodbe); - obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 625,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2015 do plačila (IV. točka izreka sodbe); - plača znesek 378,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 do plačila (V. točka izreka sodbe); - iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo plača znesek 1.908,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 84,13 EUR od 16. 1. 2016 dalje ter od zneska 1.823,87 EUR od 16. 2. 2017 do plačila (VI. točka izreka sodbe).

V VII. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine 84,13 EUR za obdobje od 27. 11. 2015 do 15. 1. 2016 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine 1.823,87 EUR za obdobje od 8. 1. 2016 do 15. 2. 2017. V VIII. točki izreka sodbe je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.379,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper I.d, I.e, V. in VIII. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnici ni zagotovila enake obravnave in varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče je predlog za podpis dodatka št. 3 k pogodbi o zaposlitvi neutemeljeno opredelilo kot ravnanje trpinčenja na delovnem mestu. Podpis tega dodatka je namreč predlagala kot način mirne rešitve spora glede šolnine in neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Iz nobenega dokumenta ne izhaja, da je bila tožnica oproščena plačila šolnine, temveč iz besedila dodatka št. 3 izhaja ravno nasprotno. Dejstvo, da tudi dodatka št. 1 in 2 k pogodbi o zaposlitvi določil glede domnevnega ustnega dogovora o načinu financiranja izobraževanja ne vsebujeta, dokazuje, da dogovora med tožnico in A.A. sploh ni bilo. Sodišče je v zvezi s tem neutemeljeno sledilo izpovedima tožnice in priče A.A.. Izpoved priče A.A., da bi bili stroški izobraževanja pokriti s pridobljenimi projekti, je nelogična, saj je imela tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le do 31. 3. 2015, šolanje pa je trajalo do septembra 2015. Kot bistvene izpostavlja okoliščine, da B.B. o podrobnostih financiranja študija za tožnico formalno ni bil nikoli obveščen, da A.A. v zvezi s tem fakulteti C. ni dal enakega predloga kot za B.B., da obstoj dogovora med toženo stranko in fakulteto C., da bo B.B. pod določenimi pogoji oproščen plačila šolnine, potrjuje zapisnik, in da fakulteta C. v zvezi s šolnino za B.B. toženi stranki ni nikoli izstavila računa. S sklicevanjem na določbe prvega odstavka 17. člena, prvega odstavka 31. člena in tretjega odstavka 170. člena ZDR-1 uveljavlja, da bi dogovor o izobraževanju moral biti sklenjen v pisni obliki. Po njenem mnenju bi morala tožnica tudi v primeru ustnega dogovora o oprostitvi šolnine izpolniti izjavo o sponzorstvu, kot je to določeno v pravilih vpisnega postopka za program D.. Da tega ni storila, potrjuje izpoved B.B.. Glede na vse navedeno je novi direktor tožene stranke utemeljeno vztrajal, da tožnica sama poravna svoje stroške udeležbe na programu D.. Sodišče je s tem, ko je kot verodostojno ocenilo izpoved A.A., čeprav je v nasprotju z izpovedjo B.B., storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev v 14. in 16. točki obrazložitve sodbe so namreč v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in z vsebino listinskih dokazov. Sodišče je pri odločitvi spregledalo bistvene dele izpovedi priče B.B.. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožnica na delo prihajala v dopoldanskem času, saj iz njene izpovedi izhaja, da je na delo prihajala tudi popoldne in ob vikendih. Opozarja, da je bilo navodilo novega direktorja glede evidentiranja prisotnosti na delovnem mestu tožnici dano še v času trajanja študija, tudi sicer pa takšno navodilo delodajalca glede na določbi 34. člen ZDR-1 in 18. člena ZEPDSV ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. To velja še posebej v obravnavani zadevi, saj je imela tožnica s pogodbo o zaposlitvi dogovorjen fleksibilen delovni čas. Izpovedi prič B.B. in E.E. ne potrjujeta tožničinih navedb o prepovedi komuniciranja. Sodišče je s tem, ko je verjelo izpovedi tožnice, izpovedi drugih prič pa povsem zanemarilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je upoštevalo le izpoved tožnice. Tožnici je neutemeljeno prisodilo znesek 378,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je Finančna uprava Republike Slovenije plačilo zneska 370,07 EUR terjala od tožnice in ne od tožene stranke, kar jasno izhaja iz predloženega opomina. Ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je opomin Finančne uprave Republike Slovenije javna listina, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedena absolutna bistvena kršitev ni podana, saj tožena stranka očitek protispisnosti utemeljuje z navedbami o neverodostojnosti izpovedi priče A.A., z očitkom sodišču prve stopnje, da je pri odločitvi spregledalo izpovedi nekaterih prič, z nasprotovanjem dokazni oceni opomina Finančne uprave Republike Slovenije z dne 28. 11. 2015 in z zatrjevanjem nasprotja med dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, s čimer po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno ter pravno presojo sodišča prve stopnje in ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč druga dva pritožbena razloga po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP (zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava). Do teh očitkov se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno zatrjevanje nasprotja med razlogi v 14. in 16. točki obrazložitve sodbe ter vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče namreč na obstoj kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, v čem je podano zatrjevano nasprotje, česar ni storila.

7. Centralni oddelek za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani je na predlog tožnice 26. 10. 2015 izdal sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 4.506,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 158,00 EUR. Ker je tožena stranka zoper sklep o izvršbi ugovarjala, ga je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 13. 11. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in stroških postopka odločalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

8. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo razlike v plači za mesece od aprila do oktobra 2015, odpravnino, odškodnino za čas odpovednega roka, odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu, nagrado za delovno uspešnost, regres za letni dopust za leto 2015, povračilo zneska 378,04 EUR iz naslova plačila akontacije dohodnine in prispevkov za socialna zavarovanja za meseca september in oktober 2015, odškodnino iz naslova znižanih nadomestil za brezposelnost in materinski oziroma starševski dopust ter povračilo stroškov postopkov (izvršilnega postopka in postopka v individualnem delovnem sporu). Ker se tožena stranka pritožuje le zoper odločitev o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu, za povračilo zneska 378,04 EUR iz naslova akontacije dohodnine in prispevkov za socialna zavarovanja ter za plačilo stroškov postopkov, je odločitev o (ne)utemeljenosti preostalih zahtevkov pravnomočna in ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014 za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 3. 2015 na delovnem mestu sodelavec na projektih. Stranki sta 31. 3. 2015 k tej pogodbi o zaposlitvi sklenili dodatek št. 1, s katerim je bila tožnici zvišana osnovna plača in priznana enkratna nagrada za dobro delo v bruto znesku 900,00 EUR, delovno razmerje pa podaljšano do 31. 12. 2015. Stranki sta 15. 4. 2015 k pogodbi o zaposlitvi sklenili tudi dodatek št. 2, s katerim sta razširili obseg tožničinih delovnih nalog. Tožnica je 12. 10. 2015 toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji je pet mesecev zapored izplačala bistveno zmanjšano plačo od dogovorjene, ker je pet zaporednih mesecev zamujala z izplačili plače in ker ji ni zagotovila enake obravnave in varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Tožničino delovno razmerje pri toženi stranki je prenehalo 16. 10. 2015. 10. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu uporabilo pravilno pravno podlago iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da je prepovedano vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu in v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe. Če teh obveznosti ne izpolni, je delavcu v skladu z določbo 8. člena ZDR-1 odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnico neenako obravnavala in trpinčila na delovnem mestu, ker se ni želela odpovedati svojim pravicam oziroma ker je vztrajala pri izpolnitvi svojih zahtevkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključek o sistematičnem, graje vrednem in očitno negativnem ravnanju tožene stranke (oziroma njenega direktorja F.F.) zoper tožnico utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne: - tožena stranka tožnici že od meseca aprila 2015 dalje plače ni izplačevala v pogodbeno dogovorjeni višini; - tožena stranka je tožnici 31. 8. 2015 v podpis predložila dodatek št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se tožnica odpovedala pravicam, dogovorjenim v dodatku št. 1 (enkratni nagradi in višji osnovni plači); - ker je tožnica podpis dodatka št. 3 zavrnila in toženo stranko 4. 9. 2015 pozvala na izpolnitev obveznosti iz dodatka št. 1, ji je tožena stranka 11. 9. 2015 izstavila račun za plačilo šolnine za udeležbo na mednarodnem programu D. v znesku 11.500,00 EUR, čeprav je bil med strankama septembra 2014 sklenjen dogovor o tem, da stroške izobraževanja za tožnico krije tožena stranka; - tožena stranka je tožnici 11. 9. 2015 kot edini delavki odredila javljanje svoje prisotnosti na delovnem mestu, čeprav za neenakopravno obravnavanje tožnice ni bilo utemeljenih razlogov; - direktor tožene stranke od 11. 9. 2015 dalje s tožnico ni več komuniciral; - tožena stranka je septembra 2015 za tožnico prenehala obračunavati in odvajati akontacijo dohodnine in prispevke za socialna zavarovanja, čeprav je bila to njena obveznost po pogodbi o zaposlitvi.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je predlog podpisa dodatka št. 3 k pogodbi o zaposlitvi mogoče šteti kot ravnanje trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med tožnico in takratnim v. d. direktorjem tožene stranke A.A. jeseni 2014 sklenjen ustni dogovor o tem, da se tožnica udeleži mednarodnega programa D. in ga dokonča, šolnino za ta program v znesku 11.500,00 EUR pa bo poravnala tožena stranka. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica program D. uspešno zaključila in s tem izpolnila svojo obveznost iz navedenega dogovora. Dejstvo, da ustni dogovor v dodatku št. 3 k pogodbi o zaposlitvi ni omenjen, ne dokazuje, da dogovor ni bil nikoli sklenjen, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Predlog besedila tega dodatka je namreč pripravil naslednik A.A., ki mu tožnica očita neenako obravnavo in trpinčenje na delovnem mestu, poleg tega pa je tožnica podpis dodatka št. 3 odklonila. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da izpovedi tožnice in A.A. glede obstoja ustnega dogovora o načinu financiranja šolnine za D. program nista verodostojni. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč obstoj tega dogovora potrjujeta tudi izpovedi prič E.E. in B.B., zato pritožbeno sodišče o pravilnosti izdelane dokazne ocene sodišča prve stopnje nima pomislekov. Neutemeljeni so tudi drugi pritožbeni očitki tožene stranke glede neverodostojnosti priče A.A.. Sodišče si v okviru zaslišanja prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

13. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o tem, da bo strošek izobraževanja za tožnico poravnala tožena stranka, ne vpliva dejstvo, da je bil koordinator za D. študij pri toženi stranki B.B. s strani v. d. direktorja o njegovem obstoju obveščen le neformalno. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil B.B. obstoj takšnega dogovora znan in da je o njem 15. 5. 2015 obvestil tudi novega direktorja F.F.. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izpoved priče A.A. glede odločilnih dejstev v bistvenem skladna z izpovedjo priče B.B., zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da A.A. fakulteti C. Univerze G. glede načina financiranja tožničinega študija ni dal enakega predloga kot za B.B., ki se je programa D. udeležil leto pred tem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izpovedi A.A. izhaja, da tehničnih podrobnosti dogovora sam ni urejal. Ob upoštevanju navedenega tudi okoliščina, da A.A. spornega ustnega dogovora ni vnesel v besedilo dodatkov št. 1 in 2 k tožničini pogodbi o zaposlitvi, ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ta v resnici obstajal. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da naj bi pri odločitvi spregledalo bistvene dele izpovedi priče B.B.. Za ugotavljanje dejstev, ali je bil med tožnico in A.A. sklenjen dogovor o financiranju programa D. in kakšna je bila vsebina tega dogovora, vsebina dogovora, ki je bil glede financiranja istega programa sklenjen med toženo stranko in B.B., ni pomembna.

14. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da sporni dogovor glede financiranja programa D. ni pravno veljaven, ker ni bil sklenjen v pisni obliki. ZDR-1 namreč veljavnosti pogodbe o izobraževanju ne pogojuje s pisno obliko. Da ustna pogodba o izobraževanju ni pravno upoštevna, ne izhaja niti iz zadnje alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati tudi druge pravice in obveznosti, in tretjega odstavka 170. člena ZDR-1, v skladu s katerim se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na navedene določbe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno dejstvo, da tožnica na prijavnem obrazcu za program D. fakultete C. v G. ni izpolnila izjave o sponzorstvu. Tudi ta okoliščina namreč ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov (predvsem izpovedi tožnice in vseh zaslišanih prič) ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama jeseni 2014 sklenjen ustni dogovor glede financiranja izobraževanja za tožnico.

15. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bil dodatek št. 3 pripravljen z namenom mirne rešitve nastalega spora, saj je ugotovilo, da spora med strankama sploh ni bilo. Po presoji sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, tožena stranka ni dokazala svojih navedb, da je imela tožnica težave z izpolnjevanjem obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Ker je bil med tožnico in nekdanjim v. d. direktorjem tožene stranke sklenjen dogovor o tem, da bo tožnica plačila stroškov izobraževanja oproščena, pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved tožene stranke zahtevku za vračilo šolnine zoper tožnico v dodatku št. 3 brezpredmetna.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka tožnici evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu odredila takoj zatem, ko je prejela tožničin poziv na izpolnitev zahtevkov iz delovnega razmerja, da je bilo takšno navodilo dano le tožnici, čeprav so se študija udeleževali tudi drugi sodelavci in da tožena stranka tožnici ni odredila le vodenja oziroma beleženja prisotnosti na delu, temveč sprotno javljanje prihodov in odhodov na delo neposredno tajnici direktorja preko elektronske pošte, odredbo glede javljanja prisotnosti na delovnem mestu utemeljeno opredelilo kot ravnanje trpinčenja na delovnem mestu. Pritožba sicer pravilno navaja, da je podaja navodila delavcu glede beleženja prisotnosti na delovnem mestu pravica delodajalca, ki organizira delovni proces in je po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Uradni list RS, št. 40/06) o izrabi delovnega časa dolžan voditi posebno evidenco. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pa spornega navodila ni mogoče razumeti drugače kot povračilni ukrep tožene stranke tožnici zaradi uveljavljanja njenih pravic. Na pravilnost te presoje ne vpliva dejstvo, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen fleksibilen delovni čas. Tudi delovni čas ostalih delavcev tožene stranke je odvisen od potreb delovnega procesa, pa svoje prisotnosti na delu niso bili dolžni javljati tajnici direktorja tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je tožnici sporno navodilo dala zato, ker je na delo prihajala popoldne in med vikendi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica tudi v času študija svoje delo večinoma opravljala v dopoldanskem času, morebitne odsotnosti zaradi udeležbe na predavanjih pa nadoknadila predvsem s predčasnimi prihodi na delo. Navedeno dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da za drugačno obravnavo tožnice ni bilo utemeljenih razlogov.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah in duševne bolečine oprlo le na izpoved tožnice, saj je pri tej odločitvi upoštevalo tudi zapise zdravnika v zdravstvenem kartonu, ki ga je tožnica zaradi težav z nespečnostjo, živčnostjo, slabim počutjem in strahom v relevantnem obdobju večkrat obiskala. Ker pritožba višini prisojene odškodnine zaradi neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu obrazloženo ne nasprotuje, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ob upoštevanju ugotovljenega obsega strahu in duševnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, ter tudi ob upoštevanju prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah iz sodne prakse, odškodnina v znesku 2.000,00 EUR ni prisojena v previsokem znesku, zato je pritožba zoper odločitev v I.d točki izreka sodbe neutemeljena.

18. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka sodbe, da je dolžna tožnici plačati znesek 378,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, tožena stranka tožnici od vključno meseca septembra 2015 dalje ni obračunavala in odvajala akontacije dohodnine in prispevkov za socialna zavarovanja, čeprav je bila tožnica pri njej zaposlena vse do 16. 10. 2015. Tožnica je zato iz tega naslova konec novembra 2015 s strani Finančne uprave Republike Slovenije prejela opomin in poziv za plačilo zneska 370,07 EUR, ki ga je tudi poravnala. Glede na 8. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014, v katerem sta se stranki dogovorili, da tožena stranka za tožnico obračunava in odvaja akontacijo dohodnine ter v imenu in na račun tožnice obračunava in odvaja vse prispevke za socialna zavarovanja, ki jih je delavec kot zavarovanec dolžan plačati, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tožnica s plačilom zneska 378,04 EUR (to je dolgovani znesek po opominu, povečan za stroške plačila) Finančni upravi Republike Slovenije izpolnila obveznost tožene stranke, terjatev v znesku 378,04 EUR zoper toženo stranko pa je zato na podlagi določbe 275. člena OZ prešla nanjo. Pritožba s sklicevanjem na dejstvo, da je Finančna uprava Republike Slovenije opomin poslala tožnici, neutemeljeno vztraja, da k obračunu in odvodu akontacije dohodnine ter plačilu prispevkov za socialno varnost za tožnico ni bila zavezana. Kot izpostavljeno, je to obveznost prevzela s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014. 19. Glede na vse navedeno sta odločitvi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo odškodnine iz naslova neenake obravnave in trpinčenja na delovnem mestu ter za plačilo zneska 378,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravilni, posledično pa sta pravilni tudi odločitvi glede zahtevka za povračilo stroškov izvršilnega postopka (I.e točka izreka sodbe) in stroškov postopka v individualnem delovnem sporu (VIII. točka izreka sodbe). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).