Jedro

Če je pogodba, s katero imetnik vrednostnih papirjev te neodplačno prenese (podari) na dediča prvega dednega reda (ta pa jih proda naprej), fiktivna, je darovalec vrednostnih papirjev prodajalec in s tem zavezanec za plačilo davka od dobička od kapitala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7. 3. 2005, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Nova Gorica z dne 23. 1. 2004. Z navedeno (nadomestno) odločbo izdano v obnovljenem postopku je bil tožniku za leto 2002 odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev in deležev v kapitalu, od osnove 3,069.703,00 SIT po stopnji 30% v znesku 920.911,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta tožena stranka navaja, da tožnik kot davčni zavezanec za leto 2002 ni napovedal dobička iz kapitala, ki ga je dosegel s prodajo 50-ih delnic družbe B., ki jih je 12. 11. 2002 z darilno pogodbo prenesel na svojo ženo po ceni 105.000,00 SIT za delnico (oziroma v skupnem znesku 5,250.000,00 SIT), ta pa jih je 13. 11. 2002 po isti ceni prodala.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, ki jih na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS v sodbi ne ponavlja. Pritrjuje stališču, da je tožnik darilno pogodbo, s katero je prenesel 50 delnic družbe B. na svojo ženo, sklenil zato, da bi se izognil plačilu davka od dobička iz kapitala, ki bi ga sicer na podlagi 58. člena Zakona o dohodnini – ZDoh moral plačati. Sklenjena pogodba, ki ne izraža prave volje strank, zaradi nedopustne podlage (39. člen OZ) pravno ne učinkuje. Namen tožnika tako po presoji sodišča prve stopnje ni bil v tem, da se delnice podarijo, temveč v končni prodaji in izognitvi plačilu davka iz dobička od kapitala po določbah ZDoh.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo meritorno odloči oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in tudi ne obrazložena, saj iz nje ni razvidno, na podlagi katerih pravno relevantnih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje sklepalo o obstoju fiktivne darilne pogodbe. Opozarja na procesne kršitve v upravnem postopku, in sicer: „nadomestna“ upravna odločba prve stopnje je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa, s katero je bil obnovljen postopek odmere dohodnine za leto 2002, „nadomestna“ odločba je bila izdana kljub obstoju pravnomočne odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002; sklep, s katerim je bil obnovljen postopek odmere dohodnine, je bil izdan po zaslišanju davčnega zavezanca; sklep o dovolitvi obnove je obremenjen s procesnimi in vsebinskimi napakami itd. Omenjene kršitve je uveljavljal že v tožbi, pa se sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik decembra 1999 kupil 45 delnic družbe B. po ceni 33.633,00 SIT ter julija 2002 pet delnic družbe B. po ceni 59.797,76 SIT, ki jih je 12. 11. 2002 z darilno pogodbo prenesel na svojo ženo po ceni 105.000,00 SIT (oziroma v skupni vrednosti 5,250.000,00 SIT), ta pa jih je po isti ceni dne 13. 11. 2002 prodala. Znesek kupnine za prodane delnice je tožnikova žena reinvestirala v nakup delnic družbe C., ki so v KDD knjižene na tožnikovem računu. Sporno je, ali je od prenosa obravnavanih delnic družbe B. treba plačati davek od dobička iz kapitala po določbi 58. člena ZDoh.

9. ZDoh v 58. členu določa, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bil vrednostni papir oziroma delež v kapitalu pridobljen, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug in valorizirano nabavno vrednost vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug v času pridobitve (58. b člen ZDoh).

10. Na podlagi določb OZ in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko zakonca med seboj sklepata vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti. Pri sklepanju obligacijskih razmerij pa morajo vsi udeleženci, tudi zakonci, spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), predmet pogodbenega razmerja ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (37. člen OZ), vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (39. člen OZ).

11. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je tožnik z zakonskim partnerjem sklenil navidezno darilno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala. Pri sklenitvi navidezne pogodbe po 50. členu OZ gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo volje navzven, namenjeno drugim tako, da bi pri slednjih nastala zmotna predstava, da gre za dovoljen posel. Obe stranki navideznega posla pa stremita za tem, da stimulirani posel nastane le navidez in da prikrije disimulirani posel, ki sta ga stranki dejansko izvedli.

12. Zaradi prevzemne ponudbe firme D. je v kritičnem času vrednost delnic družbe B. skokovito narasla, na podlagi polemik v medijih pa je bilo imetnikom delnic povsem jasno, da se plačilu davka od prodaje delnic lahko izognejo s podaritvijo delnic članom družine. Ker je tožnikova zakonska partnerka „podarjene delnice“ prodala naslednji dan po prejemu in pred zaključkom ponudbe prevzemnika D., je prvostopen organ sprejel pravilen sklep, da je tožnik darilno pogodbo z zakonsko partnerico sklenil z namenom, da se izogne plačilu davščin. Pravilnost tega sklepa potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik istočasno s sklenitvijo darilne pogodbe tudi sam prodal 20 delnic družbe B., ki jih je pridobil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, torej že po poteku treh let od dneva pridobitve. Prvostopni davčni organ pa je v ugotovitvenem postopku ugotovil tudi, da niso točne izjave zavezanca o namenu podaritev delnic za nakup avtomobila, saj je tožnikova zakonska partnerka znesek kupnine za prodane delnice reinvestirala v nakup delnic družbe C., ki pa so knjižene na pritožnikovem računu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. Sicer pa je Vrhovno sodišče omenjeno pravno stališče že zavzelo v zadevi X Ips 709/2006 z dne 9. 4. 2009. 13. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede nagibov in razlogov, s katerimi tožnik opravičuje sklenitev darilne pogodbe, presegajo okvir možne presoje v revizijskem postopku (85. člen ZUS-1).

14. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se v sodbi skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka v svoji odločbi, in teh razlogov v izogib ponavljanju v sodbi ne navaja ponovno. Ob upoštevanju razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, pa je sodba sodišča prve stopnje zadostno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku izrecno pojasnilo, da je predmet upravnega spora v obravnavanem primeru presoja pravilnosti in zakonitosti odmere davka iz dobička iz kapitala za leto 2002. Zato odločitve, ki jih je davčni organ sprejel v drugih postopkih in dinamika njihovega reševanja niso relevantne v tem primeru. V zvezi z revizijskimi ugovori o nepravilnosti presoje postopka izdaje upravnega akta pa revizijsko sodišče še dodaja, da se v revizijskem postopku pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta ne preizkuša (glej točko 7 obrazložitve sodbe).

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

17. Ker tožnik z revizijo ni uspel, trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).