Jedro

Pobotanje je bilo zaključno dejanje v sklopu večjega števila dejanj, ki so pomenila pravno celoto, ki je ali naj bi ustvarila položaj, ki bi omogočil pobotanje. Samo s tega vidika bi bilo možno izpodbijati tudi pobotanje, vendar samo v zvezi s drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. V postopku pa je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da druga s tožbo izpodbijana pravna dejanja stečajnega dolžnika nimajo pravnega učinka na stečajno maso. To pomeni, da zaradi njih ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase, s tem pa tudi ne do oškodovanja upnikov. Takšna odločitev tudi ni bila izpodbijana z revizijo. Čim pa je tako, pobota kot samostojnega pravnega dejanja, ni mogoče izpodbijati (glej tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 22.6.1995 - Pravna mnenja I/1995, stran 16).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem ji je sodišče druge stopnje ugodilo in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka mora vrniti toženi stranki stroške vsega postopka v višini 430.624,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Tožeča in tožena stranka sta 20.8.1996 sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu. Po tej pogodbi je tožena stranka posodila tožeči stranki 4.600.000,00 SIT. Z aneksom z istega dne (20.8.1996) sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka poplačala posojilo s prodajo delnic. 20.8.1996 je tožeča stranka delnice v vrednosti 4.632.358,15 SIT res prodala, toda ne toženi stranki, temveč C. d.o.o. iz M. Dva dni kasneje, to je 22.8.1996, so bile sklenjene še tri pogodbe. Tožeča stranka in C. d.o.o. sta sklenili "pogodbo o nakazilu". C. d.o.o. bi moral kot nakazanec nakazati 4.632.358,15 SIT toženi stranki kot prejemniku nakazila. C. d.o.o. in tožena stranka sta sklenili pogodbo, ki sta jo imenovali "pogodba o odstopu dolga". Po tej pogodbi je bila tožena stranka dolžna poravnati dolg, ki ga je imel C. d.o.o. do tožeče stranke iz kupne pogodbe (4.632.358,15 SIT). Tožeča in tožena stranka pa sta sklenili pogodbo o pobotanju medsebojnih terjatev.

Sklep o začetku stečajnega postopka je bil sprejet 21.5.1997. Stečajni upravitelj tožeče stranke je izpodbijal naslednja pravna dejanja: pogodbo o odkupu delnic z dne 20.8.1996, pogodbo o asignaciji z dne 22.8.1996, "pogodbo o odstopu dolga" z dne 22.8.1996 in pogodbo o pobotu z dne 22.8.1996. Poleg tega je stečajni upravitelj zahteval povrnitev premoženjske koristi od izpodbijanih pravnih dejanj, to je plačilo 4.632.358,15 SIT v stečajno maso.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izpodbitje pravdnih dejanj v celoti, enako pa je odločilo tudi glede zahtevka za povrnitev premoženjske koristi v stečajno maso.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je potrdilo prvostopenjsko sodbo, kolikor se je nanašala na izpodbitje pogodbe o odkupu delnic z dne 20.8.1996, nakazilo z dne 22.8.1996 in cesijo z dne 22.8.1996 in glede teh pravnih dejanj zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Glede pobotne pogodbe z dne 22.8.1996 pa je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo in ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je bila pobotna pogodba z dne 22.8.1996 brez učinka proti stečajni masi. Pritožbeno sodišče je tudi spremenilo sodbo pritožbenega sodišča glede vrnitve premoženjske koristi v stečajno maso in je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. V reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala skupaj štiri pravna dejanja. Po mnenju pritožbenega sodišče je izpodbojen le pobot z dne 22.8.1996, ostala pravna dejanja pa ne. S pogodbami o odkupu delnic, "nakazilu" in "odstopu dolga", se po stališču pritožbenega sodišča stečajna masa ni zmanjšala, zato ta pravna dejanja niso izpodbojna. Ker pa se je stečajna masa tožeče stranke zmanjšala s pobotom, je po stališču pritožbenega sodišča pobot kot pravno dejanje izpodbojen. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta se stranki tega gospodarskega spora dne 22.8.1996 dogovorili za pobot terjatev. Pred pobotom sta tožeča in tožena stranka z prodajo delnic, "pogodbo o nakazilu" in z "pogodbo o odstopu dolga", pri katerih je bila udeležena tudi C. d.o.o. dosegli, da je sploh bil ustvarjen položaj, v katerem sta se lahko pobotali obe terjatvi.

Terjatve, ki bi se lahko pobotale do začetka stečajnega postopka (pa se niso), veljajo v stečajnem postopku za pobotane (drugi odstavek 117. člena ZPPSL). Pobotanje vzajemnih terjatev stečajnega dolžnika in njegovega upnika je v stečajnem postopku torej dovoljeno.

Predpostavke za pobotanje terjatev v stečaju so določene tako, da je pobotanje celo bistveno lažje kot po 336. členu ZOR (tretji odstavek 117. člena ZPPSL). Pobotanje le izjemoma ni dovoljeno, in sicer če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka (118. člen ZPPSL). V danem primeru pa upniku, to je toženi stranki, nobena terjatev ni bila odstopljena, zato tudi te ovire za pobotanje ni bilo. Pravno dejanje tožeče stranke (stečajnega dolžnika), to je sklenitev pogodbe o pobotanju same, zato ne more biti izpodbojno, ker se je z njo doseglo tisto, kar je bilo tako ali tako dovoljeno. Presoja pritožbenega sodišča, ki je videla v kompenzaciji, sklenjeni med tožečo in toženo stranko 22.8.1996 izpodbojno pravno dejanje, je materialnopravno zmotna (356. člen ZPP 1977 v povezavi z 399. členom ZPP 1977).

Pobotanje z dne 22.8.1996 je bilo zaključno dejanje v sklopu večjega števila dejanj, ki so pomenila pravno celoto, ki je ali naj bi ustvarila položaj, ki bi omogočil pobotanje. Samo s tega vidika bi bilo možno izpodbijati tudi pobotanje, vendar samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. V postopku pa je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da druga s tožbo izpodbijana pravna dejanja stečajnega dolžnika nimajo pravnega učinka na stečajno maso. To pomeni, da zaradi njih ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase, s tem pa tudi ne do oškodovanja upnikov. Takšna odločitev tudi ni bila z izpodbijana z revizijo. Čim pa je tako, pobota kot samostojnega pravnega dejanja iz razlogov, navedenih zgoraj, ni mogoče izpodbijati (glej tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 22. 6. 1995 - Pravna mnenja I/1995, stran 16).

Revizijsko sodišče je glede na drugi odstavek 166. člena ZPP (1977) odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti stroške revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).

Pooblaščenka tožene stranke je zahtevala 1.100 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 825 odvetniških točk za pripravljalno vlogo, po 550 odvetniških točk za naroke dne 27.3.1998, 8.5.1998 in 9.6.1998. Poleg tega je zahtevala še 50 odvetniških točk za končno poročilo stranki, povrnitev izdatkov za stranko in povrnitev sodnih taks v višini 96.324,00 SIT. Stroškov pritožbenega in revizijskega postopka ni prijavila.

Glede na vrednost spornega predmeta je tožena stranka upravičena do (največ) 1.100 odvetniških točk za posamezno procesno dejanje (tarifna številka 13 Odvetniške tarife). Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 Odvetniške tarife prizna povrnitev stroškov za odgovor na tožbo in za pripravljalno vlogo, ter po 550 odvetniških točk za naroke 27.3.1998 in 25.5.1998. Za narok 27.3.1998 se ji prizna 275 odvetniških točk, ker so se na naroku obravnavala le procesna vprašanja. Nagrada za vsa opravljena procesna dejanja znaša skupaj 3.300 točk. Ne prizna se 50 točk nagrade za končno poročilo stranki, ker je nagrada za poročilo že vključena v nagrado za opravljanje drugih procesnih dejanj. Prizna pa se zahtevanih 20 odvetniških točk povračila za materialne stroške in poleg tega še 1 % od presežka nad 1.000 odvetniških točk, to je 23 odvetniških točk (drugi odstavek 15. člena Odvetniške tarife). Tožena stranka je torej upravičena do skupaj 334.300,00 SIT nagrade za delo odvetnika (3.343 odvetniških točk) in do povračila sodnih taks v višini 96.324,00 SIT, kar znaša skupaj 430.624,00 SIT.