Jedro

Ker je ugotovljeno, da je ml. M. Š. Š. rojena 25.1.1989 in da živi pri materi, je glede na določilo 107. in 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) utemeljen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da jo lahko v pravdnem postopku zastopa kot zakonita zastopnica mati D. Š.. Ta pa ni dala dovoljenja za vložitev predmetne odškodninske tožbe, ko jo je sodišče o vložitvi take tožbe seznanilo in s čimer je poskušalo odpraviti zadevne procesnopravne pomanjkljivosti. Revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodišča druge stopnje, da bi bila v imenu ml. M. Š. Š. vložena tožba dopustna le, če bi prvi tožnik predložil sodišču soglasje za vložitev tožbe s strani zakonite zastopnice D. Š. ali Centra za socialno delo. Glede na tako stanje je bila tožba prvega tožnika, ki jo je vložil v imenu druge tožnice, pravilno zavržena po določbi petega odstavka 83. člena ZPP.

Roditeljska pravica je večplastna, ker vsebuje različne pravice in dolžnosti. Ena od pomembnejših med njimi je pravica živeti z otrokom to je biti z njim v stikih, kar je hkrati tudi roditeljeva dolžnost, kar izhaja iz pravice otroka do stikov s svojimi starši in ki ima pravno podlago v konvenciji združenih narodov o otrokovih pravicah. Glede na to in svojo naravo je otrokova pravica do stikov s starši vsebinsko drugačna kot pa je pravica staršev do stikov z otrokom. To pomeni, da navedena otrokova pravica ne more biti del roditeljske pravice (to je pravice staršev).

Pravico do povračila škode, nastale zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, določa že 26. člen ustave RS, ki se glasi: vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno tistega, ki mu je škodo povzročil". To ustavno določilo velja od 28.12.1991, do tedaj pa je veljalo določilo 248. člena ustave SRS, ki je v bistvenem enako.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek prvega tožnika, da so mu tožene stranke dolžne plačati 5,000.000,00 SIT denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegove osebnostne pravice - pravice do osebnih stikov s hčerko M. Š. Š. S sklepom pa je zavrglo tožbo, ki jo je v imenu druge tožnice vložil prvi tožnik, ker da prvi tožnik ni zakoniti zastopnik mladoletne druge tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožnikov zoper sodbo in sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo in sklep sta vložila revizijo oba tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in predlagala, da naj se razveljavita obe odločbi sodišč druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve ali druge stopnje v ponovno odločanje ali pa naj se pobijani odločbi spremenita. V reviziji se navaja, da je bila kršena revidentova pravica do spoštovanja družinskega življenja, ki ga zagotavlja 8. člen konvencije. Kršena je njegova pravica, da pristojni organ odloči o njegovih pravicah v razumnem roku. Škodo pomeni že sam poseg v osebnostno pravico. Osebni stiki med očetom in otrokom naj bi preprečevali odtujitev otroka. Stiki med tožnikoma so bili do 7.4.1995 določeni na minute in šele 7.4.1995 sta prišla do osebnih stikov v obsegu treh vikendov in enotedenskih počitnic na leto.

Postopki, ki jih je vodil revident, so se brezuspešno vlekli več kot 5 let ter se je med tem spreminjalo dejansko stanje. Zaradi nepovratnosti časa čutita oba tožnika veliko krivico. Nasprotna stranka bi morala preprečiti samovoljo otrokove matere, ki je nastrojena zoper predlagatelja. Vlagateljica ima pravico do zakonitega varstva. Morala bi biti tudi zaslišana na sodišču. Njemu kot očetu gre pravica do zastopanja hčerke. Postavljen bi moral biti kolizijski skrbnik. Odškodninska podlaga ni samo nepravilno in nezakonito ravnanje tožene stranke v smislu ustavno zajamčene pravice do povračila škode, pač pa tudi dejstvo, da je bila pozneje izdana drugačna odločba. Toženke od 2 do 8 so zavestno kršile zakone in druge akte, opuščale dolžno nadzorstvo. Višje sodišče tudi ni upoštevalo predloženega novega dokaza in sicer poročila z dne 5.6.1995, poslanega s telefaksom 11.6.1996 to je pred sejo pritožbenega senata. Dokazani so vsi elementi civilnega delikta.

Predlaga še, da se ga oprosti plačila stroškov postopka.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da je tožeča stranka hkrati z revizijo vložila tudi predlog za obnovo postopka, zatem pa je vložila še nov predlog za obnovo postopka in dve dopolnitvi tega predloga. Ker se v obnovitvenih predlogih ni uveljavljal kakšen razlog iz 4., 5. ali 6. točke 421. člena ZPP, ki bi se opiral na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku in v katerih primerih bi moral biti prekinjen postopek z revizijo, revizijsko sodišče ni prekinilo postopka z revizijo ter je meritorno odločilo o tem pravnem sredstvu.

Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožnik v reviziji kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Iz razlogov revizije pa izhaja, da revident uveljavlja dve kršitvi postopka: prva naj bi bila zagrešena zato, ker da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dne 11.3.1996 predloženega novega dokaza; druga pa zato, ker sodišče druge stopnje ni dalo možnosti mladoletni tožnici, da bi bila zaslišana med postopkom. V zvezi s prvim očitkom je ugotoviti, da je pritožbeni rok tožeče stranke za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje potekel 2.8.1995 (glede na datum vročitve prvostopne sodbe 17.7.1995), kar pomeni, da je navedeni dokazni predlog in ob njem ustrezne pritožbene navedbe, kar vse predstavlja dopolnitev pritožbe, vložil po preteku pritožbenega roka in ga zato sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati. V zvezi z drugim očitkom pa je opozoriti, da se po določilu 267. člena ZPP zasliši med postopkom za stranko, ki nima pravdne sposobnosti, njen zakoniti zastopnik. Prvi tožnik, ki se je deklariral za zakonitega zastopnika hčerke - druge tožnice, pa je bil med postopkom zaslišan. Nadalje pa velja poudariti še okolnost, da je druga tožnica rojena 25.1.1989 in da je bila stara ob zadnji obravnavi v tej zadevi 28.6.1995, šele 6 let. Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da ni mogla biti zagrešena uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere lahko pride le v primeru, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe zakona ali pa jo uporabi nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386. člen ZPP) pa revizijsko sodišče v tem primeru ni ugotovilo.

Sklep o zavrženju tožbe je procesnopravna odločitev. Zato je treba oceniti revizijska izvajanja, ki se nanašajo na ta sklep in ustrezen sklep sodišča druge stopnje, za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Določbe o tem, v kakšnih primerih mora imeti kdo zakonitega zastopnika, vsebujejo predpisi materialnega prava. V tem primeru je tak predpis zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ker je ugotovljeno, da je ml. M. Š. Š. rojena 25.1.1989 in da živi pri materi, je glede na določilo 107. in 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) utemeljen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da jo lahko v pravdnem postopku zastopa kot zakonita zastopnica mati D. Š. Ta pa ni dala dovoljenja za vložitev predmetne odškodninske tožbe, ko jo je sodišče o vložitvi take tožbe seznanilo in s čimer je poskušalo odpraviti zadevne procesnopravne pomanjkljivosti. Revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodišča druge stopnje, da bi bila v imenu ml. M. Š. Š.

vložena tožba dopustna le, če bi prvi tožnik predložil sodišču soglasje za vložitev tožbe s strani zakonite zastopnice D. Š. ali Centra za socialno delo. Glede na tako stanje je bila tožba prvega tožnika, ki jo je vložil v imenu druge tožnice, pravilno zavržena po določbi petega odstavka 83. člena ZPP. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da revizija ni utemeljena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta revizijski razlog posega na različna materialnopravna področja: zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), zakon o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih (Ur. l. SRS 24/79), ki ga je 11.11.1994 nadomestil zakon o upravi (Ur. list RS, št. 67/94, mednarodne konvencije, določbe ustave RS, zakon o socialnem varstvu, zakon o upravnem postopku in dr.

Sporno razmerje zadeva pravice staršev do stikov z njihovim otrokom in pravice otroka do stikov s staršema ter posledice kršitve teh pravic, ki se odražajo v obliki nepremoženjske škode. Po določilu prvega odstavka 54. člena ustave RS imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Zakon (ZZZDR) določa vsebino roditeljske pravice v drugem odstavku 4. člena, ki se glasi: zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico. V tretjem odstavku istega člena pa zakon določa, da pripada roditeljska pravica skupaj očetu in materi (ki gre tako v primeru, če je otrok rojen v zakonu ali izven njega ali je prišlo pozneje morda do razveze zakonske zveze, kar izhaja še iz tretjega odstavka 114. člena ZZZDR).

Roditeljska pravica je osebnostna in temeljna človekova pravica, ki se glede na svojo naravo lahko izvršuje le na temelju stikov med starši in otroki. Roditeljska pravica, ki je vsebinsko starševska, je temeljna pravica in dolžnost staršev v odnosih do skupnih otrok in hkrati zadeva tudi medsebojna razmerja staršev v odnosu do otrok. Ker pripada navedena pravica obema staršema skupaj, so ti pri izvrševanju te pravice medsebojno omejeni v obsegu sopravic drugega roditelja.

Roditeljska pravica je večplastna, ker vsebuje različne pravice in dolžnosti. Ena od pomembnejših med njimi je pravica živeti z otrokom to je biti z njim v stikih, kar je hkrati tudi roditeljeva dolžnost, kar izhaja iz pravice otroka do stikov s svojimi starši in ki ima pravno podlago v konvenciji združenih narodov o otrokovih pravicah. Glede na to in svojo naravo je otrokova pravica do stikov s starši vsebinsko drugačna kot pa je pravica staršev do stikov z otrokom. To pomeni, da navedena otrokova pravica ne more biti del roditeljske pravice (to je pravice staršev).

Čeprav je roditeljska pravica v načelu nedeljiva in enaka za oba roditelja, je vendar lahko po obsegu različna tako primerjalno med njima (staršema) kot v razmerju vsakega izmed njiju do otroka, kadar živi otrok le z enim od njiju (ker sta se razvezala, ker je otrok rojen izven zakona ipd). Tako po določilu tretjega odstavka 113. člena ZZZDR izvršuje roditeljsko pravico drugi roditelj, kadar je eden od staršev zadržan oziroma po prvem odstavku 114. člena istega zakona jo izvršuje tisti, pri katerem otrok živi, če sta starša ločena. V primeru razveze pa izvršuje roditeljsko pravico roditelj, ki mu je otrok dan v varstvo in vzgojo. Vendar je vse te primere tolmačiti v povezavi s tretjim odstavkom 114. člena ZZZDR, po katerem oba starša odločata sporazumno o stvareh, ki bistveno vplivajo na otrokov bodoči razvoj, kar pomeni, da soodloča o teh vprašanjih tudi roditelj, pri katerem otrok ne živi, če sicer izpolnjuje svoje dolžnosti do otroka. Če pa se starša ne moreta sporazumeti (kar velja za vse možne primere), odloči pristojni center za socialno delo o osebnih stikih z roditeljem (49. in 86. člen zakona o socialnem varstvu - Ur. list RS, št. 54/92 in 106. člen ZZZDR). Kadar center za socialno delo odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, mora pri izvrševanju javnih pooblastil postopati po zakonu o splošnem upravnem postopku.

Pravico do povračila škode, nastale zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, določa že 26. člen ustave RS, ki se glasi: vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno tistega, ki mu je škodo povzročil". To ustavno določilo velja od 28.12.1991, do tedaj pa je veljalo določilo 248. člena ustave SRS, ki je v bistvenem enako.

Ustavne določbe se povezujejo s pravili civilnega prava o odgovornosti za škodo (ZOR) in posebej še določili zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih ter določili podobnega zveznega zakona o temeljih sistema državne uprave in o zveznem izvršnem svetu itd., po katerih povrne družbeno politična skupnost škodo, ki jo delavec v upravnem organu prizadene občanu s svojim nezakonitim delom. Od 11.11.1994 dalje pa namesto citiranih določb velja zakon o upravi (Ur. list RS, št. 67/94).

Temelj za odškodninsko odgovornost je kršitev službe. Kršitev službe je ravnanje v nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti, lahko gre tudi za opustitev. Krivdno ravnanje je lahko naklepno ali iz malomarnosti. Mora pa biti to ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti izpolnjene vse običajne predpostavke: krivda, protipravnost, vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Na splošno velja, da odškodninski zahtevek ne bo imel podlage, če oškodovanec ni izkoristil pravnih sredstev. To je predpogoj za državno in osebno jamčevanje uslužbencev. V upravnih zadevah mora oškodovanec izkoristiti pravico do pritožbe in upravni spor. Torej mora storiti vse, da prepreči nastanek škode.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta upravna organa prve in druge stopnje v nekaj primerih prekoračila predpisane roke za izdajo upravnih odločb, da so se ti postopki nanašali na zahteve zaradi izdaje novih odločb oziroma spremembo dotedanjih, da je tožnik lahko tudi v teh obdobjih vzdrževal stike s hčerko na podlagi tedaj veljavnih upravnih odločb, vendar v obdobju od novembra 1993 do 3.12.1994 hčerke sploh ni obiskal, v času od zadnje navedenega datuma pa do junija 1995 pa je obiskal hčerko le 3 krat po 2 uri. Tožnik med upravnim postopkom tudi ni pokazal pripravljenosti za sporazumno ureditev obiskov oziroma stikov s hčerko. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da sicer ugotovljene nekatere nepravilnosti v upravnih postopkih niso imele za posledico nastanka škode v obliki duševnih bolečin zaradi nepriznavanja ali oviranja tožnikove pravice do osebnih stikov s hčerko. Ocenili sta, da ni dokazan obstoj škode in tudi ne vzročna zveza med ugotovljenimi zamudami pri izdaji upravnih odločb in zatrjevano škodo. Končno sta zaključili, da tudi ugotovitve iz poročil o upravnem nadzoru in ugotovljene pomanjkljivosti v postopkih ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženke od 2 do 8 napačno uporabljale procesne in materialne predpise z namenom, da bi tožnika izigrale, onemogočile ali ovirale pri uveljavljanju in izvrševanju njegove roditeljske pravice, niti ni bila ugotovljena zaradi tega kakšna škoda na strani tožnika.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje predmetni spor materialnopravno pravilno presodili. Spor je odškodninski. V takšnem sporu se odloča o pravici oškodovanca do povrnitve škode, ki naj bi mu nastala zaradi nepravilnega in nezakonitega dela organa oziroma upravnih delavcev. Odškodninski zahtevek v takih sporih pa je lahko utemeljen le, če so podane kumulativno naslednje predpostavke: da je škoda sploh nastala, da izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter da je podana tudi odgovornost na strani upravnih delavcev oziroma organa. Tudi po presoji revizijskega sodišča je utemeljen zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal obstoja nepremoženjske škode to je duševnih bolečin zaradi neizvrševanja osebnih stikov s hčerko Majo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s temi zaključki pravilno poudarilo, da sporna škoda zaradi nemožnosti izvrševanja osebnih stikov iz naslova povečanega obsega osebnih stikov ni mogla nastati, ker tožnik ni izkoristil osebnih stikov s hčerko M. niti v obsegu, ki je bil dovoljen z obstoječimi upravnimi odločbami, katerih spremembo je terjal v poznejših postopkih. K tem zaključkom je še dodati, da mora oškodovanec vedno storiti vse, da prepreči nastanek škode. Sem spada prizadevanje, da se vprašanje stikov z otrokom reši sporazumno (kar je v življenju prevladujoč način), najmanj pa to, da se izrabi vsaj dovoljen obseg stikov, če že pride do oblastne intervencije. Škoda mora biti neposredna posledica protipravnega ravnanja delavcev uprave, da je možno govoriti o vzročni zvezi med njima (kot pogoju odškodninske odgovornosti). Ne zadošča zgolj takoimenovana logična naravnoznanstvena kavzalnost (ki je lahko le hipotetična).

Pomanjkljivi stiki roditelja z otrokom, ki živi ločeno od njega, so logična posledica zunaj družinskega življenja. Intenzivnost stikov v takih primerih pa je odločilno povezana z odnosoma med otrokovima roditeljema, na katere je možno od zunaj vplivati le deloma. Na ta razmerja vpliva vrsta dejavnikov, nedvomno pa izpolnjevanje (predvsem preživninskih) obveznosti roditelja (ki jih tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč ni ustrezno izpolnjeval). Te okolnosti in dejstvo, da je tožnik v znatni meri opuščal celo z upravnimi odločbami dovoljene in torej možne stike s hčerko, pa utemeljuje tudi sklep, da ni podana vzročna zveza med nekaterimi ugotovljenimi nepravilnostmi v delu delavcev uprave in zatrjevano škodo. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča tožnikov odškodninski zahtevek nima opore v spredaj navedenih materialnopravnih predpisih. Glede na tako stanje je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).