Jedro

Postavitev zapornice ob sočasni izročitvi ključev le-te, ki posestniku omogočajo odklenitev in dvig zapornice, načeloma ne pomeni motilnega dejanja, v kolikor konkretnega primera ne spremljajo kakšne specifične okoliščine.

Z začasno odredbo je dopustno uveljavljati vsebino, identično vsebini tožbenega zahtevka le v izjemnih situacijah.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke delno ugodi ter se sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča, opr. št. z dne: v delu, ki glasi: "1. Toženi stranki - dolžniku se prepoveduje kakršnokoli poseganje ali oviranje tožeče stranke - upnice v soposesti poti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 103/6, vl. št. .., k.o. ..., last toženca.

3.Za primer, če tožena stranka - dolžnik ne bo spoštoval v točki 1. in 2. navedene obveznosti, se toženi stranki - dolžniku izreče denarna kazen v višini 3.000 EUR.

4.Če tožena stranka - dolžnik ne bo izvršil svoje obveznosti, bo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvršilo denarno kazen. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo naročilo toženi stranki - dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če tožena stranka - dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti. Zoper toženo stranko - dolžnika, ki kljub drugi oziroma nadaljnji izrečeni kazni ne bo izpolnil svoje obveznosti, bo sodišče postopalo še naprej tako, dokler seštevek denarne kazni ne doseže 75.000,00 EUR.

Če tožena stranka - dolžnik ne bo poravnal izrečen denarne kazni, se v izvršitev sklepa naslovnega sodišča zoper toženo stranko - dolžnika dovoli: izvršba

z rubežem premičnin, ki se nahajajo na naslovu tožene stranke - dolžnika ali na kateremkoli drugem naslovu, s prodajo premičnin ter s poplačilom iz zneska, dobljenega s prodajo, in sicer na račun Okrajnega sodišča, št. Računa: ... Dolžniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi premičninami.

in izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi pri toženčevih - dolžnikovih nepremičninah parc. št. 31/28, parc. št. 86/8, parc. št. 98/1, parc. št. 98/2, parc. št. 103/2, parc. št. 103/3, parc. št. 103/4, parc. št. 103/5 in parc. št. 103/6,, vse k.o. ..., vpisanih pri vl. št. ... do 1/1, z ugotovitvijo vrednosti teh nepremičnin, s prodajo teh nepremičnin in s poplačilom iz zneska, dobljenega s prodajo na račun Okrajnega sodišča, št. računa: ...

Tožena stranka - dolžnik mora v 8 dneh po prejemu te začasne odredbe na račun Okrajnega sodišča, št. računa ... založiti znesek 2.000 EUR za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug po tožničinem - upničinem naročilu opravil dejanja iz sklepa o izdaji začasne odredbe.

Če tožena stranka - dolžnik v roku 8 dni po prejemu sklepa ne bo ravnal po tej začasni odredbi in ne bo založil navedenega zneska za stroške, se v izvršitev sklepa zoper toženo stranko - dolžnika dovoli izvršba

z rubežem premičnin, ki se nahajajo na naslovu tožene stranke - dolžnika ali na kateremkoli drugem naslovu, s prodajo premičnin ter s poplačilom iz zneska, dobljenega s prodajo, in sicer na račun tožeče stranke št. Dolžniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi premičninami.

in izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi pri toženčevih - dolžnikovih nepremičninah, parc. št. 31/28, parc. št. 86/8, parc. št. 98/1, parc. št. 98/2, parc. št. 103/2, parc. št. 103/3, parc. št. 103/4, parc. št. 103/5 in parc. št. 103/6, vse k.o. ..., vpisane pri vl. št. ... do 1/1, z ugotovitvijo vrednosti teh nepremičnin, s prodajo teh nepremičnin in s poplačilom iz zneska, dobljenega s prodajo na račun tožnice - upnice št. razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

v 2. točki izreka dopolni z določitvijo 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu odvetniku pravočasno pritožil toženec. Navajal je, da tožnici na sporni poti služnostne pravice, ki jo ta zatrjuje, ne priznava, priznava ji le samovoljno soposest poti. Zapornico na tej poti je toženec postavil zaradi varovanja zasebne lastnine pred nedopustnimi posegi tretjih in zaradi varovanja življenja članov svoje družine, ko se ti nahajajo na dvorišču. Pri tem se je zanašal na ustaljeno sodno prakso, po kateri ni motilno dejanje tisto, ki ne vpliva bistveno na način izvrševanja služnosti. Od te sodne prakse je sodišče prve stopnje odstopilo, ne da bi svoj odstop razumno obrazložilo. Pri ugotavljanju verjetnosti terjatve (motenja posesti) nadalje ni upoštevalo, da tožnica sporne poti že več let ni prehodila sama, saj jo uporablja zgolj ob pomoči bližnjih. To pa pomeni, da ima vedno spremstvo odrasle osebe, ki lahko brez težav odklene in dvigne zapornico. Razen tega je toženec dal tožnici na razpolago dva ključa od zapornice, tožnica pa niti ne živi sama, ampak je z njo vedno kdo od domačih, zlasti zet, torej spet odrasla oseba, ki je sposobna prehoditi 150 metrov ter odkleniti in dvigniti zapornico za morebitne potrebe dostopa intervencijskega vozila. V nadaljevanju pritožbenih navedb je toženec zatrjeval arbitrarnost odločitve sodišča prve stopnje, saj ni upoštevana možnost dostopa do tožničine domačije po drugi, daljši poti, kar je relevantno pri odločanju o začasni odredbi tako v zvezi z obstojem verjetnosti terjatve kot ogroženosti tožnice. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin (o katerih sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča) je toženec mnenja, da tožnica pri uporabi sporne poti ni bistveno ovirana. Sklicevanje na morebitne bodoče situacije, do katerih bi lahko eventualno prišlo, pa za presojo zatrjevanega motenja posesti ni relevantno, saj je potrebno pri ugotavljanju motilnega dejanja izhajati iz dejanske uporabe poti po tožnici pred zatrjevanim motenjem posesti. Pri izdaji predmetne začasne odredbe sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo restriktivnega pristopa, kot to zahteva odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-275/97, po kateri je tovrstne začasne odredbe mogoče dovoliti le, če se ne posega nedopustno v položaj toženca s tem, da zanj vzpostavlja stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti. Ker se z izpodbijano odločitvijo vzpostavlja splošna uporaba sporne poti, s čimer bo toženčevo premoženje in družina ponovno ogrožena, gre nedvomno za nedopusten poseg v toženčev položaj. Ogrožanje, ki grozi njemu in njegovi družini je poleg tega nesorazmerno v primerjavi z varstvom, nudenim tožnici, temelječem zgolj na njenem zdravstvenem stanju. Njena zatrjevanja pomenijo le zatrjevanje abstraktne nevarnosti, ki pa očitno ni resna, saj tožnica ponujene ji ključe ni sprejela, rednih zdravniških pregledov se ne udeležuje, pa tudi reševalnega vozila ni potrebovala še nikoli doslej. Upoštevajoč vse navedeno je toženec sodišču druge stopnje predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je priglasil stroške pritožbenega postopka.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je sodišče druge stopnje preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka.

V postopkih za izdajo začasne odredbe, namenjene zavarovanju nedenarne terjatve, kot je obravnavana, ugotavlja sodišče zgolj obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe. V skladu z 272. členom ZIZ jo bo tako sodišče izdalo, če bo upnik (v obravnavanem primeru tožnica) izkazala za verjetno obstoj terjatve ter hkrati (kumulativno) še eno izmed treh alternativno predvidenih predpostavk, t.j. bodisi obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi, da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi, da dolžnik (v obravnavanem primeru toženec) z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav je torej izdaja začasne odredbe tesno povezana z uveljavljano terjatvijo, je še vedno zgolj sredstvo zavarovanja, namenjeno uveljavitvi ter začasnemu varstvu slednje, kar se odraža tudi v obsegu dokaznega postopka, ki ga mora izvesti sodišče. Slednje sicer ugotavlja obstoj terjatve, vendar z nižjo stopnjo materialne resnice kot v meritornem postopku. Izkazana mora biti namreč le verjetnost obstoja terjatve oz. v pravdah zaradi motenja posesti le verjetnost posesti in zatrjevanega motilnega ravnanja kot predpostavk za nudenje sodnega varstva (prim. prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in 34. člen istega zakona). Zgolj v tem okviru bi bila relevantna tožničina pravica do posesti, ker pa ne gre za primer, ko bi bil (ne)obstoj slednje ugotovljen v pravnomočno končani petitorni pravdi (tega nobena izmed pravdnih strank niti ni zatrjevala), je nerelevantno pritožbeno zanikanje obstoja služnostne pravice tožnice na sporni poti (prim. 426. člen ZPP ter prvi odstavek 33. člena SPZ in 36. člen SPZ). Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je tožnica sporno pot uporabljala neposredno pred postavitvijo zapornice, je tako pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o tožničini soposesti sporne poti. Pri tem ni odločilno, ali je bila uporaba te vezana na pomoč njenih družinskih članov, na kar se v pritožbi neutemeljeno sklicuje toženec. Slednji se ob tem sklicuje še na vicioznost tožničine posesti, vendar prav tako neutemeljeno, saj tega dejstva kot nosilec trditvenega in dokaznega bremena tekom postopka niti ni argumentirano zatrjeval (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen istega zakona v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na to, da v postopku izdaje začasne odredbe zadošča zgolj verjeten izkaz motilnega dejanja, so neutemeljena tudi pritožbena sklicevanja na ustaljeno sodno prakso, od katere bi naj sodišče prve stopnje odstopilo in ki obravnava potrebno intenzivnost motilnega posega. Čeprav je to vprašanje pomembno za presojo obstoja motilnega dejanja, je tudi po stališču sodišča druge stopnje trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ga zahteva predmetni postopek zavarovanja, tožnica zadostila, kar je v zadostnih ter materialnopravno pravilnih razlogih pojasnilo že sodišče prve stopnje (četrti odstavek na strani 2 ter prvi in drugi odstavek na strani 3 obrazložitve). Kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, je slednje zavzelo dokazno oceno o vseh odločilnih dejstvih, vsled česar zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

Pritožbenim navedbam, da postavitev zapornice ob sočasni izročitvi ključev le-te, ki posestniku omogočajo odklenitev in dvig zapornice, še ne pomeni motilnega dejanja, je načeloma mogoče pritrditi, v kolikor konkretnega primera ne spremljajo kakšne specifične okoliščine. Ravno okoliščine v zvezi s tožničino starostjo, njenim zdravstvenim stanjem ter odvisnosti od oskrbe in pomoči drugih, kar narekuje potrebo po zagotovitvi nemotenega dostopa reševalnih in drugih intervencijskih vozil do tožničinega prebivališča, pa so tiste, ki v obravnavanem primeru terjajo drugačno odločitev. Pred postavitvijo zapornice je lahko tožnica nemoteno uporabljala sporno pot, bodisi za vožnje ob pomoči svojih bližnjih, bodisi za dostop patronažne službe in eventualno za dostop intervencijskih vozil. Ker ji je to sedaj onemogočeno, je z vidika tožnice v precejšnji meri poseženo v dotedanji način izvrševanja posesti (ki ga je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem toženca v zadostni meri raziskalo) in sicer ne toliko zaradi spremenjenega načina uporabe poti, kadar jo uporablja ob pomoči svojih bližnjih, ampak predvsem zaradi zadnje izpostavljene okoliščine, t.j. nemožnosti zagotovitve hitre zdravstvene intervencije, ki bi jo zlasti ob upoštevanju trenutnega zdravstvenega stanja tožnica lahko potrebovala. Ker je zdravstveno stanje posameznika spremenljiva kategorija, pri tem ni relevantno, ali je tožnica že kdaj v preteklosti potrebovala takšno intervencijo in tudi ne, ali je tožnica redno obiskovala in obiskuje kontrolne zdravniške preglede (slednje je kot osebna pravica v avtonomiji tožnice in ne more pogojevati obravnavanega pravovarstvenega zahtevka). V tej zvezi sodišče druge stopnje opozarja še na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, po katerem v tem postopku izdaje začasne odredbe ni pomembno, ali bi bil dostop vozil do tožničinega prebivališča možen po drugi poti. Kot že rečeno, sodišče v teh postopkih ugotavlja zgolj verjetnost obstoja terjatve, možnost uporabe druge poti, ki je pred postavitvijo zapornice tožnica za dostop do svoje hiše, torej tudi za svoje eksistenčne potrebe, niti ni uporabljala, pa ob hkratnem upoštevanju zgoraj navedenega ta okvir presega in sodi že v meritorno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje nenazadnje pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o izpolnitvi predpostavk tako iz druge kot iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Lahko da je toženčevo premoženje zaradi ravnanj tretjih izpostavljeno poškodovanju ali uničenju in da je zaradi mimovozečih vozil ogroženo zdravje toženca ter njegove družine. Vendar tožnici nudeno varstvo zaradi varovanja njenega zdravja in življenja ne predstavlja nesorazmernega varstva v primerjavi s premoženjskimi interesi toženca, oprtimi na izvrševanje njegove lastninske pravice, v katere se posega z izdano začasno odredbo, in tudi ne v primerjavi z ogroženostjo toženca ter njegovih družinskih članov zaradi mimovozečih se vozil. Gre namreč za izpostavljenost nevarnosti, ki je v določeni meri pričakovana vselej ob prisotnosti kakršnekoli prometne frekvence in jo je ob razumnih ukrepih mogoče uspešno nadzorovati. Nasprotno pa je potrebo po nujni zdravstveni pomoči (ki je ob zdravstvenem stanju tožnice sicer prav tako v določeni meri pričakovana) vendarle v precejšnji meri težko, če ne že nemogoče, obvladovati, ob njenem nastopu pa lahko ob pomanjkanju takojšnje zdravstvene intervencije nastanejo težko odpravljive, pa tudi nepopravljive posledice. Na tem mestu pa sodišče druge stopnje tožencu v pojasnilo še dodaja, da na njegove pritožbene presumpcije špekulativnih namenov tožnice pri uveljavljanju posestnega varstva ne bo odgovarjalo, saj zlorabe procesnih pravic niti ne objektivizirajo, ampak izražajo le svojstven odnos do tožnice.

Kljub pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnitvi pogojev za izdajo začasne odredbe v smislu 272. člena ZIZ je sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve poseglo v izpodbijano odločitev. Vsebina začasne odredbe, ki ji je sodišče prve stopnje ugodilo, se namreč v 1. točki izreka v celoti pokriva z vsebino dajatvenega dela tožbenega zahtevka, ki prepoveduje tožencu bodoče poseganje v tožničino soposest sporne poti. Čeprav je mogoče z začasno odredbo uveljavljati vsebino, identično vsebini tožbenega zahtevka, je to dopustno le v izjemnih situacijah, ki pa v tej zadevi ni podana. Ni namreč pogojev za tako intenzivno pravno varstvo, saj si lahko tožnica zagotovi uporabo sporne poti tudi s kvantitativno in kvalitativno manj intenzivno začasno odredbo, t.j. že z odklenitvijo zapornice na sporni poti, kar po svojem obsegu zadošča za dosego namena zavarovanja. Izpodbijani sklep je zato sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru toženca delno ugodilo in razveljavilo sklep o začasni odredbi v 1. točki izreka, v kateri se tožencu prepovedujejo bodoči posegi v tožničino soposest sporne poti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je mogoče izreči denarno kazen zgolj v primeru, ko se z začasno odredbo tožencu nalaga obveznost, ki jo more izpolniti le on, ne pa tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se lahko zapornica odklene tudi po kom drugem (prim. drugi odstavek 273. člena ZIZ), je sodišče druge stopnje ob spremembi izpodbijanega sklepa razveljavilo tudi tisti del sklepa o začasni odredbi, v katerem se tožencu nalaga plačilo denarne kazni ter tisti del, v katerem se zoper njega dovoljuje izvršba, v kolikor ne bo plačal denarne kazni, določene za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti iz začasne odredbe.

Kot rečeno, se v obravnavanem primeru z izdano začasno odredbo tožencu nalaga obveznost, ki jo po svoji naravi lahko izpolni tudi kdo drug. V takšnem primeru se izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika (konkretno tožnico), da na dolžnikove (konkretno toženčeve) stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (prvi odstavek 225. člena ZIZ). Ker bi lahko skladno z drugim odstavkom 225. člena ZIZ tožnica šele po preteku paricijskega roka in sicer na podlagi vloženega predloga za izvršbo predlagala, da sodišče tožencu naloži založitev zneska za stroške, ki bodo nastali s tem, da bo nekdo drug ali tožnica sama odklenila zapornico, je odločitev o tem že v sklepu o začasni odredbi ter dovolitev izvršbe, v kolikor toženec naloženega mu zneska ne plačal, preuranjena. Ob spremembi izpodbijanega sklepa je zato sodišče druge stopnje razveljavilo tudi opisani del sklepa o začasni odredbi, 2. točko izreka sklepa o začasni odredbi pa je skladno z določilom 313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dopolnilo s 15 dnevnim rokom za izpolnitev toženčeve obveznosti.

Ker toženčeve pritožbene navedbe niso utemeljene, zaradi spremembe odločitve v okviru uradnega preizkusa pa posebni stroški niso nastali, krije toženec v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka.