Jedro

Obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu je nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila.

Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 423-430/2013-2 z dne 29. 8. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 18,30 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, kot prvostopenjski upravni organ, je z odločbo, št. 423-430/2013-2 z dne 29. 8. 2013 odločila, da se družbi A. d.o.o. odmeri višina letne dajatve za vozilo CE …., za obdobje od 21. 1. 2008 do 20. 1. 2009, v znesku 417,03 EUR in za vozilo CE …. za obdobje od 28. 2. 2008 do 28. 2. 2009, v znesku 926,72 EUR. Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil s podatkom, da je 20. 8. 2013 od Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za ceste, prejel dopis, št. 42301-69/2011 z dne 19. 8. 2013, glede izterjave plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu, v katerem je bilo navedeno, da so pri pregledu evidence plačil na Upravi za javna plačila ugotovili, da obeh plačil ni v evidenci. Prvostopenjski upravni organ se je skliceval na določbo sedmega odstavka 9. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju ZLDUVCP) in podatek iz Poslovnega registra Slovenije, iz katerega je razvidno, da je družba B. d.o.o., dne 21. 4. 2009 spremenila vpis tako, da se imenuje sedaj A. d.o.o. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, drugostopenjski upravni organ, je pritožnikovo pritožbo zavrnil. Pojasnil je, da znesek letne dajatve za vozili ni bil plačan, kljub temu, da je bil ob registraciji predložen dokaz o plačilu. Gre za neverodostojen dokaz, saj na vplačilni račun letnih dajatev ni bilo nakazila. Skliceval se je tudi na sporočilo banke C. d.d., Podružnice ..., Poslovalnice ..., ki dodatno potrjuje ugotovitev, da znesek letne dajatve ni bil poravnan.

3. Tožeča stranka odločitvi obeh upravnih organov oporeka in predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in predlaga, da se mu povrnejo stroški postopka. Pojasnjuje, da so bile vse obveznosti v celoti poravnane, vozili pa sta bili v prometu. Za ugotovitev drugostopenjskega organa, da plačila pri banki niso bila realizirana, ni bilo predloženih dovolj dokazil, niti pred izdajo odločbe ni bil izveden ugotovitveni postopek. Ugovarja tudi, da je terjatev zaradi poteka časa zastarala, zato je potrebno tožbi ugoditi že iz tega razloga.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in po zakonu utemeljena, v zvezi z ugovorom zastaranja pa navaja, da je Direkcija Republike Slovenije za ceste, skladno s 145. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), večkrat naznanila sum storitve kaznivega dejanje goljufije in ponarejanja posameznega dokumenta (plačilnega naloga) pri Generalni policijski upravi v Ljubljani (dopis št. 42301-100/2011/7(300) z dne 28. 10. 2011), katere namen je bil med drugim tudi, da se po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika pretrga zastaranje.

5. K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru odločitev obeh upravnih organov, ki se nanaša na odmero višine letne dajatve za vozila, temelji na določbi 9. člena ZLDUVCP, ki v prvem odstavku določa, da se letna dajatev plača pred registracijo vozila oziroma podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja, v enkratnem znesku za dvanajst mesecev vnaprej, oziroma za obdobje, določeno v 10. členu tega zakona oziroma določbi sedmega odstavka istega člena, po kateri upravna enota, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku, zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve.

8. Med strankama upravnega spora je sporno dejstvo, ali je bila letna dajatev za vozila CE …. in CE …., ob registraciji vozil dne 21. 1. 2008 in 28. 2. 2008, plačana. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo pri pregledu evidence plačil na Upravi Republike Slovenije za javna plačila ugotovljeno, da tožeča stranka letne dajatve ni plačala in da predloženi dokaz o plačilu ni verodostojni dokaz o plačilu. Sodišče v to ugotovitev, ki jo je drugostopenjski organ utemeljil z navedbo, da je bil v tej zvezi Generalni policijski upravi v Ljubljani naznanjen sum storitve kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi listina vložena v upravni spis, št. 42301-100/2011/7 (300) z dne 28. 10. 2011 in ker je listinam upravnega spisa priložen tudi dopis C. d.d., iz katerega izhaja, na nalog za plačilo (ki je bil predložen kot dokazilo o plačilu) ni bil realiziran pri banki, ne dvomi, vendar za odločitev v tej zadevi ta ugotovitev ne zadošča. Med strankama upravnega spora je namreč sporno vprašanje zastaranja odmere letne dajatve, ki je po zatrjevanju tožeče stranke, glede na datum nastanka obveznosti plačila in glede na datum izdaje izpodbijane odločbe že nastopilo, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožeča stranka uveljavljala ugovor zastaranja šele v tožbi in tudi, da je z naznanitvijo suma storitve kaznivega dejanja nastopilo pretrganje zastaranje, kot to določa 365. člen Obligacijskega zakonika.

9. Sodišče pojasnjuje, da 14. člena ZLDUVCP, z naslovom „Subsidiarna uporaba davčnih predpisov“, izrecno določa, da se glede obračunavanja zamudnih obresti, pravnih sredstev, postopka prisilne izterjave ter vseh drugih vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Tako mora v obravnavanem primeru upravni organ za vprašanja zastaranja uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Slednji predpis v določbi 125. člena ureja zastaranje in v določbi 126. člena pretrganje in zadržanje zastaranja.

10. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, po določbi tretjega odstavka istega člena pa pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila, sporno pa je, ali je Direkcija Republike Slovenije, ki je v zvezi s predloženimi dokazilom o plačilu, na podlagi določbe 145. člena ZKP, pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov, pretrgala tek zastaralnega roka. Sodišče opozarja na določbo 126. člena ZDavP-2, po kateri tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Po presoji sodišča naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen, kar potrjuje dopis tožene stranke št. 3716-10/2013711-00611146 z dne 11. 6. 2044, ki je bil posredovan sodišču dne 13. 6. 2014. 11. Ker torej v obravnavni zadevi upravna organa pri odločitvi nista upoštevala določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zastaranje že po uradni dolžnosti, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, z napotilom, da v zadevi ponovno odloči skladno s stališčem te sodbe.

K II. točki izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).