Jedro

Razlogi za izključitev javnosti z glavne obravnave so formulirani dokaj posplošeno, sodišče pa jih mora razlagati restriktivno.

Izrek

Zahteva obsojene A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenko oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila A.B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba v kateri ji je bila določena kazen eno leto zapora in preizkusna doba dve leti. Pritožbo obsojenke je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) je vložila obsojenka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Zakona o kazenskem postopku ter kršitev Ustave Republike Slovenije in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica navaja, da ji ni bil vročen izvirnik sodne odločbe, fotokopijo prepisa sodbe pa šteje za nično. Meni, da ji je bila s tem kršena določba petega odstavka 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pri čemer spregleda, da se v kazenskem postopku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku, sodna odločba ji je bila vročena v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 363. člena ZKP. Podatek o izostanku pravnega pouka na overjenem prepisu sodbe pa je protispisen. Ostale trditve v zahtevi so bodisi neobrazložene, pavšalne, ali pa vložnica uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenka v zahtevi meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZKP, ker se je prepozno odločilo izključiti javnost z glavne obravnave, zaradi česar je prišlo do medijskega poročanja, ki nima nič skupnega z načelom javnosti glavne obravnave.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je tekla zoper obdolženko najprej javna glavna obravnava (31.5.2005), za tem pa je bila javnost na obravnavah opravljenih dne 13.9., 29.11.2005 in 24.1., 14.2., 31.3. ter 6.6.2006 izključena zaradi varstva osebnega in družinskega življenja in ker je senat sodišča prve stopnje ocenil, da bi javnost škodovala interesom pravičnosti.

Na javni glavni obravnavi opravljeni dne 31.5.2005 je podala zagovor obdolženka, medtem ko se drugi dokazi niso izvajali.

Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovorilo, da je do zanimanja novinarjev oziroma javnosti za sodni postopek prišlo predvsem zaradi ravnanja same obsojenke in njenega soproga, ki sta v več sredstvih javnega obveščanja dajala intervjuje in izjave že pred razpisom prve glavne obravnave.

Javnost sojenja spada med temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja že Ustava Republike Slovenije (24. člen Ustave RS) saj se z javnostjo sojenja omogoča kontrola širšega kroga ljudi nad izvajanjem sodne oblasti. Izvedbo te določbe v ZKP pomeni prvi odstavek 294. člena, ki določa, da je glavna obravnava javna. Namen določbe je torej, da se bo z obdolžencem pravično postopalo in da ne bo obsojen po krivici. 295. člen ZKP pa določa izjemo od tega pravila in dovoljuje izključitev javnosti od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave, med drugim tudi, če je to potrebno za varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženca in če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Razlogi za izključitev so torej dokaj posplošeno formulirani oziroma zahtevajo razlago s strani sodišča, pri čemer pa mora sodišče izhajati iz dejstva, da je javnost sojenja pravilo, izključitev javnosti pa izjema (razloge za izključitev javnosti mora torej razlagati restriktivno).

Sodišče v obravnavani kazenski zadevi ni kršilo določb prvega odstavka 371. člena ZKP (kar bi v primeru kolikor bi v nasprotju z zakonom izključilo javnost glavne obravnave - 4. točka prvega odstavka). Vprašanje je, ali je s tem, ko je javnost izključilo šele na drugem naroku za glavno obravnavo dejansko stanje v zvezi s procesnopravno relevantnimi dejstvi (kdaj izključiti javnost) pravilno presodilo in bi eventualna nepravilna razlaga lahko vplivala (glede na to, da je kršitev bila uveljavljana že v pritožbi) na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Vendar pa utemeljenosti te trditve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, saj vložnica razen s splošno navedbo, da je prišlo zaradi ravnanja sodišča do senzacionalističnega pisanja in da ji je bila storjena škoda, te kršitve ne obrazloži. Glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik (torej preizkusa po uradni dolžnosti ni) mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne samo citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora navesti tudi v čem naj bi bila kršitev podana, v primeru, ko uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (drugi odstavek 371. člena ZKP) kot je to v obravnavanem, pa mora obrazložiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Obsojenka pa kot rečeno tega ni storila oziroma ni pojasnila katere so tiste okoliščine zaradi katerih bi moralo sodišče že pred njenim zaslišanjem izključiti javnost kakor tudi ne, v čem naj bi bilo zaradi ravnanja sodišča sojenje nepravično in nepristransko, oziroma bi bila nepristranskost vsaj ogrožena. Še posebej pa ni izkazala, glede na ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sama v veliki meri prispevala k večjemu zanimanju javnosti (oziroma tiska) o obravnavani kazenski zadevi, da bi izključitev javnosti na prvem naroku sploh lahko imela kakršenkoli vpliv na zaščito njenih interesov.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti glede na vse navedeno v tem delu zavrnilo.

Enako neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer vložnica očita sodišču, da ni prejela originala sodne odločbe temveč le fotokopijo, s čemer naj bi sodišče kršilo Zakon o upravnem postopku. V kazenskem postopku se namreč uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku in ne o upravnem postopku, sodba pa ji je bila vročena v skladu s tretjim odstavkom 363. člena ter prvim odstavkom 364. člena tega zakona. Po določbi prvega odstavka 317. člena ZKP se za izvirnik sodbe šteje izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi (čeprav je sicer pravi izvirnik sodbe zapisnik o posvetovanju in glasovanju), strankam pa se v skladu z tretjim odstavkom 363. člena tega zakona vroči overjen prepis sodbe, ki se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena (prvi odstavek 364. člena ZKP).

S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi obsojenki vročilo overjen prepis sodbe je ravnalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami in zatrjevana kršitev v zahtevi torej ni podana. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje tudi pravni pouk o pravici do pritožbe, to pravico pa je obdolženka tudi izkoristila in se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila. Njena trditev, da sodba ne vsebuje pravnega pouka je torej protispisna. Kolikor pa očita to kršitev odločbi pritožbenega sodišča, pa je potrebno pojasniti, da je odločitev tega sodišča dokončna, da postane zadeva z odločitvijo pritožbenega sodišča pravnomočna, zoper pravnomočne odločbe pa pritožb ni mogoče vlagati temveč jih je moč izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki ga je obsojenka prav tako vložila.

V delu zahteve, kjer obdolženka kritizira strokovnost zdravniškega osebja pa zahteva uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona, zahteva pa je delno vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP. Vrhovno sodišče je glede na premoženjsko stanje obsojenke razvidno iz podatkov v spisu presodilo, da bi bilo v primeru, če bi morala plačati stroške za delo Vrhovnega sodišča bilo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih otrok, zaradi česar jo je plačila teh stroškov oprostilo.