Jedro

Zoper tožnika kot dolžnika je bil izdan sklep o izvršbi zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, to je opustitve hoje in vožnje na tam navedeni nepremičnini, in mu je bilo za primer, če ne bi tako ravnal, izrečena denarna kazen v višini 2.000,00 EUR. Ker po podatkih spisa tožnik ni navedel razlogov za vložitev ugovora, se sodišče strinja, da v obravnavanem primeru vložitev ugovora nima izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 6. 2. 2013 za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilnem postopku In 1566/2012, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi uveljavitve nedenarne terjatve.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da za dodelitev BPP ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Toženka namreč ugotavlja, da je bil v obravnavani izvršilni zadevi 8. 1. 2013 izdan sklep o izvršbi, na podlagi katerega mora prosilec kot dolžnik izpolniti nedenarno obveznost – opustitev hoje in vožnje na upnikovi nepremičnini, sicer tvega denarno kazen v višini 2.000,00 EUR. Navedeni sklep temelji na pravnomočen in izvršljivem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3409/2010 z dne 22. 9. 201, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 685/2012 z dne 10. 10. 2012. Ker sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, prosilec pa vzrokov za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi ni navedel, prav tako tudi ne, da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, vložitev pravnih sredstev v obravnavanem izvršilnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da denarna kazen v sklepu o izvršbi v višini 2.000,00 EUR in 73,80 EUR stroškov upnika ne moreta biti izvršljivi do morebitne izvršitve prekrška. V navedenem sklepu je namreč navedeno, da postane dolžnik, če prekršek izvrši v 24 urah po prejemu tega sklepa. Poleg tega je predlog za izvršbo, ki ga je 21. 12. 2012 vložil upnik A.A., izmišljen in zavajajoč. Pričakuje, da bo sodišče zadevo rešilo v njegovo korist. Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je bil zoper tožnika kot dolžnika izdan sklep o izvršbi In 1566/2012 z dne 8. 1. 2013 zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, to je opustitve hoje in vožnje na tam navedeni nepremičnini, in da mu je bilo za primer, če ne bi tako ravnal, izrečena denarna kazen v višini 2.000,00 EUR. Prav tako ni sporno, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva zoper omenjeni sklep, to je za ugovor. Navedeno izhaja tudi iz njegove prošnje, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, po prejemu katere ga je organ z dopisom z dne 11. 2. 2013 med drugim pozval, naj navede razloge za ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker po podatkih spisa tožnik tega ni storil, je pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel razlogov za vložitev ugovora. Tožnik tega v tožbi ne izpodbija, zato se sodišče strinja, da v obravnavanem primeru vložitev ugovora nima izgleda za uspeh.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati – tudi sicer povsem pavšalna – trditev, da naj bi bil predlog za izvršbo zavajajoč. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj je tožnik imel možnost navesti ugovorne razloge v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, a tega ni storil. Enako velja za navedbo, da denarna kazen v višini 2.000,00 EUR in stroški izvršilnega postopka niso izvršljivi. Sodišče zato tožniku le pojasnjuje, da mu je v skladu z drugim odstavkom 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) denarna kazen v višini 2.000,00 EUR zagrožena za primer, če v postavljenem roku ne bi izpolnil naložene obveznosti – opustitev hoje in vožnje na navedenih nepremičninah. Šele ob neizpolnitvi obveznosti (če bo še naprej hodil in vozil), bo sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo te kazni na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni in izdalo nov sklep, s katerim mu bo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo (višjo) denarno kazen (tretji odstavek 226. člena ZIZ).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.