Jedro

V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke z dne 2. 12. 2016 in 6. 8. 2016 (I. točka izreka), odločilo, da ima tožeča stranka pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 3. 3. 2016 dalje (II. točka izreka), toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju 20 % starostne pokojnine odloči s posebno odločbo (III. točka izreka) ter sklenilo, da mora toženka v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 694,70 EUR (IV. točka izreka).

Ugotovilo je, da je bil tožnik v obdobju od 1. 5. 1991 do 28. 2. 1993 v obvezno zavarovanje prijavljen z zavarovalno podlago 01, torej kot delavec v delovnem razmerju in da so bili za to obdobje prispevki zanj obračunani ter se tako to obdobje šteje v pokojninsko dobo, ne glede na to, ali so bili prispevki za to obdobje plačani. Z upoštevanjem te zavarovalne dobe (1 leta in 10 mesecev) tožnik na dan 2. 3. 2016 izpolnjuje pogoje pokojninske dobe 40 let, s tem pa tudi pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da je v konkretnem primeru pri tožniku potrebno izhajati iz statusa tožnika kot družbenika in hkrati poslovodne osebe ter glede upoštevanja zavarovalne dobe pri uveljavljanju pravice do pokojnine, uporabiti ustrezne določbe tedanjih pokojninskih zakonov in sicer za čas od 1. 5. 1991 do 28. 2. 1993 uporabiti določbo tretjega odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je v tretjem odstavku 202. člena določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero mora sam plačati prispevek (tako kot tožnik), upošteva le pokojninska doba za katero je plačan prispevek. Smiselno enako je določal tudi pred tem veljavni predpis, tj. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nadalje meni, da pravno podlago predstavlja tudi 230. člen ZPIZ/92, ki je določal, da zavarovanci iz 12. člena, tj. lastniki zasebnih podjetjih, sami plačujejo prispevke od osnove, ki si jo sami izberejo, povečano za davke in prispevke. S strani revizorja tožene stranke je bilo 14. 3. 2016 ugotovljeno, da za sporno obdobje od 1. 5. 1991 do 28. 2. 1993 niso bili posredovani obrazci M4, iz katerih bi bile razvidne zavarovalne osnove za plačilo prispevkov. Podatkov pa tudi ni bilo mogoče več pridobiti, ker je bil zavezanec izbrisan iz sodnega registra, tako plačilo prispevkov ni izkazano. Tožnik tudi ni dokazal, da so prispevki za sporno obdobje poravnani, kar je pogoj za priznanje pokojninske dobe oziroma zavarovalne dobe po že citiranem 202. členu ZPIZ-2. Tožnika prijava v zavarovanje s šifro 001, torej iz naslova delovnega razmerja, ne razbremenjuje obveznosti plačilo prispevkov. Zanj omilitev pogoja plačanih prispevkov za vštetje spornih obdobij zavarovanja v zavarovalno dobo ne velja. Pa tudi sicer zbrani dokazi ne zadoščajo za odločitev, da so bili prispevki obračunani. Tožnik je tekom sodnega postopka za čas od 1. 12. 1991 do 31. 8. 1992 priložil plačilne liste, za preostalo obdobje od 1. 5. 1991 do 30. 11. 1991 in od 1. 9. 1992 do 28. 2. 1993 pa je le izpovedal, da je prejemal plačo ter da so bili prispevki obračunani in plačani, kar ne dokazuje, da je bil tožnik prejemnik plače po predpisih o delovnih razmerjih oziroma, da bi mu bila plača izplačana in obračunana, saj plače niso bile sporočene na obrazcu M4, obračun prispevkov pa ni bil nikjer evidentiran. Tudi odločba Zavoda RS za zaposlovanje ne dokazuje, da je tožnik v spornih obdobjih imel obračunane prispevke, temveč le, da je bil prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 1. 3. 1993 dalje in je tako obračun prispevkov ostal nedokazan.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je prepričan, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter da pritožbeni argumenti toženke pravno niso utemeljeni. Poudarja, da je bil v spornem obdobju vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o., pri tem pa ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče tožnika moralo obravnavati strožje, kot osebe, ki so v odvisnem delovnem razmerju. Opozori, da toženka pri navajanjih podaja selektivno dejansko stanje in zamolči, da je imela družba A. d. o. o. še dva družbenika in dve poslovodni osebi, obe upravičeni do samostojnega zastopanja družbe. Tožnik je bil zgolj formalni družbenik in direktor. Dejansko pa je bil v družbi zaposlen in v delovnem razmerju, kar izhaja tudi iz predložene delovne knjižice in iz prepričljive izpovedi tožnika do katere se pritožba niti ne opredeli. Da je bil tožnik v delovnem razmerju izhaja tudi iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 31. 3. 1993. V kolikor tožnik v spornem obdobju ne bi bil zaposlen in ne bi imel obračunanih in plačanih prispevkov, mu Zavod RS za zaposlovanje gotovo ne bi odmerjal in izplačeval nadomestila za kasnejšo brezposelnost. Tožnik je glede na izjemno časovno oddaljenost kritičnega obdobja predložil plačilne liste za tista obdobja, s katerimi je pač razpolagal. Za dokazovanje preostalega oziroma celotnega obdobja obračunavanja prispevkov je tožnik predlagal poizvedbi pri pristojnih državnih organih, ki bi te podatke morali hraniti, pa so slednji odgovorili, da s temi podatki več ne razpolagajo. Zato pa ne more biti odgovoren tožnik od katerega ni mogoče pričakovati, da bo ohranjal dokazila o podatkih, za katere je po zakonu zadolžena država oziroma njeni organi. Tožnik je obračun prispevkov za preostalo obdobje dokazoval s preostalimi razpoložljivimi dokaznimi sredstvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 12. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 6. 8. 2016. S slednjo je bila zahteva tožnika za izplačilo 20 % starostne pokojnine zavrnjena, ker je toženka v postopku ugotovila, da tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do predčasne pokojnine, saj je dopolnil 59 let in 9 mesecev starosti in 39 let, 1 mesec in 27 dni pokojninske dobe, od tega 38 let, 2 meseca in 2 dni pokojninske dobe brez dokupa.

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali se pri tožniku obdobje od 1. 5. 1991 do 28. 2. 1993 upošteva kot pokojninska doba. Po podatkih matične evidence tožene stranke je bil tožnik v tem obdobju vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o., v kateri je bil hkrati družbenik in poslovodna oseba. Po ugotovitvah revizorja matične evidence za navedeno obdobje niso bili posredovani obrazci M4, iz katerih bi bile razvidne zavarovalne osnove za plačilo prispevkov, zavezanec pa je že izbrisan iz sodnega registra, zaradi česar jih ni bilo mogoče pridobiti.

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Po 39.a členu tega zakona se zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. členom tega zakona, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostna ali predčasna pokojnina, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine so opredeljeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec je v letu 2016, ko je bila vložena zahteva tožnika, pridobil pravico do starostne pokojnine pri starosti 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe.

9. Tožnik zahtevani pogoj starostni, na dan vložitve zahteve, izpolnjuje. Za toženo stranko je sporno upoštevanje zavarovalne oziroma pokojninske dobe zavarovanje tožnika za čas od 1. 5. 1991 do 28. 2. 1993 (kar znaša 1 leto in 10 mesecev), saj tožena stranka šteje, da je pri tožniku potrebno upoštevati le pokojninsko dobo, za katero je plačan prispevek, ker je bil tožnik, glede na svoj pravni položaj, zavezanec za plačilo prispevka, kot družbenik in poslovodna oseba pri zasebni družbi A. d. o. o. 10. V zvezi s pravnim položajem tožnika v spornem obdobju je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje. V tem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec, torej družba A. d. o. o. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo. Navedeno pravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno, kakor to poudarja tudi sodišče prve stopnje, ko navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 265/2015 z dne 9. 2. 2016. 11. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da za tožnika niso bili obračunani prispevki za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so bili za tožnika obračunani prispevki za obvezno zavarovanje v spornem obdobju. Pri tem je izhajalo tako iz plačilnih list za čas od 1. 12. 1991 do 31. 8. 1992, kakor iz prepričljive izpovedi tožnika, da je celotno sporno obdobje prejemal plačo, v tem obdobju je ves čas brez težav obiskoval zdravnika in pozneje prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Slednje potrjuje tudi odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 31. 3. 1993. Na njeni podlagi je bilo tožniku, neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o., priznano denarno nadomestilo za čas brezposelnosti za obdobje od 1. 3. 1993 do 31. 8. 1994. Tožnik je bil prejemnik denarnega nadomestila od 1. 3. 1993 do 28. 2. 1994, ko mu je ta pravica zaradi zaposlitve prenehala. Glede na oddaljenost dogodka je tožnik z dokaznimi sredstvi, ki jih je bilo moč izvesti, dokazal, da so bili prispevki vsaj obračunani, če ne že plačani. V kolikor tožnik v tem obdobju ne bi bil prejemnik plače mu Zavod RS za zaposlovanje ne bi odmeril denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tako, kot mu je. Po takrat veljavnem 20. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) je bila osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača, ki jo je zavarovanec prejel v zadnjih treh mesecih. Iz odločbe Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota B. z dne 31. 3. 1993 izhaja, da je bilo denarno nadomestilo odmerjeno v skladu z 21. členom ZZZPB od osnove povprečnega 3-mesečnega osebnega dohodka zavarovanca, pri tem pa je bil tudi izpolnjen pogoj, da je bil tožnik v delovnem razmerju najmanj 9 mesecev oziroma 12 mesecev s presledki v zadnjih 18 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo (11. točka izpodbijane sodbe).

12. Z upoštevanjem sporne zavarovalne dobe je tožnik na dan 2. 3. 2016 izpolnil tudi pogoj pokojninske dobe 40 let, s tem pa tudi pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožniku se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za administrativne stroške in 22 % za davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 214,19 EUR.