Jedro

Vlaganje sredstev v solastno hišo, kadar so ti izdatki nujni ali pa v očitno korist solastnikom hiše s strani enega izmed njih, je posel, ki je deloma tuj in za ta posel, kolikor se nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku. Povečanje vrednosti solastninskega deleža solastnika, ki ni vlagal, pomeni očitno korist zanj. Za terjatve, ki izvirajo iz nujne ali koristne gestije, velja splošni zastaralni rok. Ker je nastalo obligacijsko razmerje med strankama v danem primeru že pred uveljavitvijo Zakona o obligacijskih razmerjih, se uporabljajo določbe Zakona o zastaranju terjatev in sicer 14. člen, po katerem znaša potrebni čas za zastaranje 10 let za razliko od ZOR, po katerem znaša le 5 let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 591.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vključno z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 485.768,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper zavrnilno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, pritožbeni stroški pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je sodba nezakonita. Sodišču prve stopnje očita, da ni povedalo, na kateri predpis je oprlo svojo odločitev, da je tožnikova pravica do izterjave nastalih stroškov do 15.11.1980 ugasnila glede na vložitev tožbe 15.11.1985. Meni, da terjatev ni zastarana, takšno stališče pa je razvidno tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v revizijskem postopku in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 833/94, ki je razveljavilo prvostopno sodbo, ki je ugotovila zastaranje te terjatve. Zakaj sodišče prve stopnje vztraja pri 5-letnem zastaralnem roku iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno in v tem bistvenem delu ni obrazložitve, s čemer je podana ob zmotni uporabi materialnega prava tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po

14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Podana je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po napotilih vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča ter ni ugotovilo obsega tožnikovih potrebnih in koristnih izdatkov. Pribavilo je sicer izvedeniško mnenuje, vendar pa se ni izjavilo o izvedenčevih ugotovitvah in nič ne pove o obsegu tožnikovih vlaganj, ki so bila koristna in potrebna. Ne soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikovo vlaganje v nepremičnino ni bilo niti nujno niti koristno, saj so to ugotavljale že prejšnje sodne odločbe. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju s predloženimi izvedenimi dokazi, saj je že iz odločbe upravnega organa Skupščine občine Ljubljana Šiška razvidna potrebnost in koristnost izvršenih del. V nasprotju s podatki spisa je, da tožena stranka subjektivne koristi od tožnikovih vlaganj ni imela in da teh tožnik ni zatrjeval in ne dokazoval, kar je pravi nesmisel. Brezpredmetno je, ali je toženka živela v adaptirani hiši ali ne, bistveno je le to, da je s tožnikovih vlaganjem tudi njena polovica hiše dosegla višjo vrednost. Ker je tožnik vlagal v hišo v letu 1976 in 1977 in od tedaj izvira njegova terjatev po stanju, kakršno je bilo ob zaključku vlaganja, sprememba stanja po skoraj dveh desetletjih ne more vplivati na terjatev staro 20 let. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi trditvene podlage, ki napotuje na pravno kvalifikacijo neupravičene pridobitve, uveljavljeni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ne sprejema sicer, da okoriščenja na strani tožene stranke ni bilo, ker toženka adaptirane hiše ni uporabljala, saj je bila že z vlaganji tožnika tudi v toženkin solastninski delež njegova vrednost povečana v razmerju do vrednosti pred obnovo, kar za toženko brez dvoma predstavlja korist. Soglašati pa je, da tožnik višine te koristi ni dokazal, saj ni niti zatrjeval, niti izkazal, da je toženka dosegla pri prodaji hiše višjo vrednost, kot bi jo sicer prav zaradi njegovih adaptacij, oziroma, da bi jo bila lahko dosegla, oziroma koliko bi takšna razlika znašala. V tem pogledu je sodba sodišča prve stopnje prepričljivo obrazložena, sicer pa v tem delu tudi tožeča stranka izpodbijane sodbe opredeljeno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa pripominja, da obstoj ali neobstoj obogatitve zaradi investicij na dan glavne obravnave, ko je vnuk pravdnih strank hišo povsem renoviral, ni pravno relevanten.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je oprlo svojo odločitev na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ko je uporabilo določbo o splošnem 5-letnem zastaralnem roku, zaradi katerega je potem štelo, da so vsi izdatki, ki jih je imel tožnik pred 15.11.1980, tudi če so bili nujni ali koristni, zastarani glede na ugovor tožene stranke. Določbe ZOR o zastaranju terjatev med drugim tudi člen 371, se glede na določbi

1106. in 1109. člena ZOR ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1.10.1978. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je nastalo obligacijsko razmerje med pravdnima strankama s posameznimi tožnikovimi opravili na solastni hiši, kot ugotavlja v letih 1976 in 1977, nikakor pa ne kasneje od leta 1978. Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje bi bilo le-to moralo uporabiti določbo Zakona o zastaranju terjatev (ZZT) oziroma določbo 14. člena ZZT, po kateri zastarajo terjatve iz naslova poslovodstva brez naročila v splošnem 10-letnem zastaralnem roku. Po stališču sodne prakse se za roke iz obligacijskih razmerij, ki se tičejo zastaranja in prekluzije, ki so nastala pred uveljavitvijo ZOR, uporablja pravo, ki je veljalo do tega trenutka, to pa je Zakon o zastaranju terjatev. Vse to je Višje sodišče v Ljubljani že obrazložilo v svojem razveljavitvenem sklepu z dne

10.5.1995. Glede na preje navedeno je zato tudi preuranjena odločitev, da bi tožnik, tudi če bi sodišče za katera od v izvedenskem mnenju navedenih del, ki so bila po izvedenčevem mnenju koristna za hišo in toženko, zaradi poteka zastaralnega roka izgubil pravico terjati od nje povrnitev sodnim potom.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni ravnalo po napotilih vrhovnega in pritožbenega sodišča in da ni ugotovilo obsega oziroma vrednosti tožnikovih potrebnih in koristnih izdatkov, saj je le ugotovilo, katera dela so bila v posameznem obodbju izvedena, ni pa zavzelo stališča, ali sprejema mnenje izvedenca o potrebnosti in koristnosti izdatkov za posamezna opravila in v kakšni višini. To pa je kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ker ni postopalo po določbi 1. odst. 362. člena ZPP, pa to lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ugotavlja sicer, da so bila obravnavana adaptacijska dela dejansko opravljena v letih 1976 in 1977, nikakor pa ne kasneje od leta 1978. Doslej je sicer bilo ugotovljeno in tudi ne prerekano, da so bila dela zaključena do vključno 1977. Sodba sodišča prve stopnje pa glede na protokolacijo "nikakor pa ne kasneje od leta 1978" in protokolacijo "do najkasneje 1978" ni povsem jasna in se v tem delu ne da preizkusiti, je pa čas posameznih opravil bistvenega pomena, glede na uveljavitev ZOR s

1.10.1978, ker je od tega odvisna dolžina roka, potrebnega za zastaranje, saj po 1.10.1978 velja za obligacijska razmerja 5-letni zastaralni rok, za obligacijska razmerja nastala pred tem datumom pa 10-letni zastaralni rok.

Pravna podlaga za odločanje v predmetnem sporu so pravila, ki veljajo za poslovodstvo brez naročila. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal pogojev, ki bi opredelilo njegovo ravnanje kot gestijo. V danem primeru gre za očitno korist tožene stranke, saj je zaradi vloženih vlaganj, od katerih so bila določena očitno koristna, nekatera pa, kot je razvidno iz podatkov spisa tudi nujna, koristnost za toženko pa je ugotovilo tudi že Vrhovno sodišče, bil njen delež vreden znatno več kot pred obnovo, zato tudi po subjektivnem toženkinem gledišču, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, da je tožnik ni dokazal in tudi ne zatrjeval, ne more biti izključena njena očitna korist. Zato pritožbeno sodišče meni, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za opredelitev ravnanja tožnika kot gestija, zmoten. Iz obrazložitve sodbe je razumeti, da tožnik tudi ni opravljal tujega posla, ker je vlagal v svoje premoženje in zaradi izboljšanja lastnih stanovanjskih pogojev, zaradi česar je bil okoriščen v razmerju do toženke, ki je hišo že zapustila. Vendar pa ni tako. Posel je namreč lahko le deloma tuj in to v primeru, kadar kdo opravlja posel deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Po sprejeti sodni praksi tako solastnik, kot je v danem primeru tožnik, ki opravlja nujna ali koristna dejanja, posluje ne samo zase, ampak tudi za druge solastnike. Zato kolikor se posel nanaša na drugega gospodarja, veljajo pravila o gestijskem zahtevku, za tak primer pa gre v predmetni pravdi.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko ugotavlja, da niso podani pogoji, da bi tožnikovo ravnanje opredelili kot nujno ali koristno gestijo in ker ni uporabilo določb Zakona o zastaranju terjatev, pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo katera posamezna opravila tožnika so bila nujna ali v očitno korist toženi stranki, v tem, da se je povečala vrednost njenega solastninskega deleža, kdaj so bila izvršena in kakšne izdatke je imel tožnik v zvezi z njimi.

Pri tem ni odločilnega pomena, da toženka sama ni uživala oziroma uporabljala adaptirane hiše, niti ne po kakšni ceni je prodala solastninski delež na adaptirani hiši, saj ga je lahko tudi darovala, bistveno je, da je bil zaradi potrebnih ali koristnih vlaganj toženca njen solastninski delež več vreden. Kako je z njim v nadaljevanju ravnala, pa ni več pravno relevantno. Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej v nakazani smeri ponovno odloči, vključno z odločitvijo o ugovoru v pobot, če bo ugotovilo utemeljenost ali delno utemeljenost upnikove terjatve.

Po določbi 356. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer lahko odredi, če razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, kar tožeča stranka neobrazloženo predlaga, vendar pa pritožbeno sodišče ne zaznava utemeljenih razlogov za tako postopanje.

Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo sodbo, vključno s stroškovnim izrekom, je na podlagi 165. člena ZPP odločilo tudi, da bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.