Jedro

Tožničino izplačilo dogovorjenega zneska tožencu v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja ni upoštevno že zato, ker gre za dejstvo, nastalo po koncu glavne obravnave (ob predpostavki, da je resnično).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo določilo preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega sina A. A. (2. točka sodbe). Višji preživninski zahtevek je zavrnilo (3. točka sodbe) in odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (4. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki v laični pritožbi posebej ne opredeljuje pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških (3. in 4. točka sodbe). Navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da je toženec dolžan pokriti v denarju za otrokovo preživljanje le nekaj manj kot 40% njegovih potreb. Sodišče je subjektivno ugotovilo, da so njene zmožnosti boljše od toženčevih. Za razdelitev preživninskega bremena bi moralo sodišče izhajati iz toženčeve plače in njenega katastrskega dohodka. Ob dejstvu, da ima toženec najet sef v banki, je nepomembno, koliko je kdo od njiju polagal in dvigoval iz bančnega računa. Toženec ima že dalj časa urejeno začasno prebivališče, tako da ni jasno, ali si bo sploh kupil nepremičnino za bivanje. Toženec si tudi privošči oddih brez sinov, to pa večkrat letno. Pogojna poravnava je bila izpolnjena in je toženec na svoj račun prejel 117.500 EUR. Sodišče naj se opredeli tudi do nakupa novih nujno potrebnih inštrumentov za šolanje in ostalih višjih stroškov, ki niso zajeti v preživnini. Tak strošek naj nosi vsak od staršev do polovice. Potrebne stroške za preživljanje otroka bi morala starša kriti vsak do polovice tudi zato, ker stiki med tožencem in sinom potekajo v bistveno manjšem obsegu, kot je bilo dogovorjeno. Sodišče naj naloži tožencu tudi plačilo vseh stroškov postopka.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) podalo izčrpno, celovito in pravilno dokazno oceno. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Odločitev prvega sodišča o višini mesečne preživnine, ki jo je dolžan plačevati toženec, je pravilna in je pritožbene navedbe ne omajejo.

6. Ocena prvega sodišča, da znašajo mesečni stroški preživljanja mladoletnega sina okoli 490 EUR, pritožbeno ni sporna. Jedro pritožbe je v tožničinem zavračanju odločitve prvega sodišča o porazdelitvi bremena preživljanja med staršema, ker meni, da bi vsak od staršev moral kriti polovico stroškov otrokovega preživljanja. Prvo sodišče je pojasnilo, zakaj je tožencu naložilo, da je dolžan kriti približno 40 % otrokovih potreb. Tožničine preživninske zmožnosti so bistveno boljše od toženčevih (tožnica pritožbenega ugovora zoper to ugotovitev prvega sodišča ne argumentira), poleg tega pa toženec prispeva za kritje otrokovih potreb tudi v času njunih stikov ter krije posamezne občasne otrokove potrebe v denarju. Prvo sodišče je upoštevalo, da toženec od poletja 2020 nima več toliko stikov s sinom kot prej (31. točka obrazložitve), pri čemer je ugotovilo, da stiki od tedaj potekajo v takšnem obsegu, kot so dogovorjeni z delno sodno poravnavo z dne 2. 2. 2021 in se izvajajo še sedaj, ob zaključku postopka. Pritožbena trditev, da stiki potekajo v bistveno manjšem obsegu kot je bilo dogovorjeno, je neobrazložena in zato neupoštevna. Prvo sodišče je preživninsko breme med starša pravilno porazdelilo.

7. Tožničino izplačilo dogovorjenega zneska tožencu v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja ni upoštevno že zato, ker gre za dejstvo, nastalo po koncu glavne obravnave (ob predpostavki, da je resnično). Ne glede na to gre za sredstva, ki jih toženec potrebuje za ureditev svojih stanovanjskih razmer, saj se bo moral izseliti iz dosedanje skupne nepremičnine. Prvo sodišče je ocenilo višino toženčevih prihrankov, shranjenih v bančnem sefu, tožnica pa te ugotovitve prvega sodišča obrazloženo ne izpodbija.

8. Tožnica ne pojasni, na kaj meri s pavšalno trditvijo, da si toženec večkrat letno privošči oddih brez otrok, zato te trditve ni mogoče upoštevati. Enako velja za navedbo, da ima toženec urejeno začasno prebivališče ter da ni jasno, ali si bo kupil nepremičnino za bivanje. Razen tega to vprašanje ne spada v okvir dejanskega stanja, relevantnega za odločitev v zadevi, saj ne gre za dejstva, ki bi obstajala do zaključka glavne obravnave. Zato ne gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev o višini preživnine. Tudi pritožbena trditev, da bi prvo sodišče moralo upoštevati višje stroške, povezane z nabavo inštrumentov in nadaljnjim otrokovim šolanjem, ni utemeljena. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da ti stroški do konca glavne obravnave še niso začeli nastajati.

9. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Pravdni stranki sta se z omenjeno delno sodno poravnavo dogovorili, da nosita svoje pravdne stroške glede postopka o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo ter o ureditvi stikov, zato so pritožbene navedbe v tem delu neupoštevne. S sodbo je bilo odločeno le o vprašanju stroškov v zvezi z določitvijo preživnine, glede tega dela pa pritožba ne navaja nobenih argumentov zoper odločitev prvega sodišča, ki je materialnopravno pravilna tudi v dem delu.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).