Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za ugotavljanje, ali je v okoliščinah posameznega primera izpolnjen pravdni standard izvenzakonske skupnosti. Obširna sodna praksa med zunanje okoliščine, ključne za presojo, uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Odločilno je, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 811,97 EUR pravdnih stroškov prve tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370007816 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 78/2016), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji zakonita dedna pravica tožnice po zapustniku A. A. (rojenem ..., umrlem ... 6. 2014, po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opravilno št. III D 1940/2014) iz naslova dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Odločilo je še, da mora tožnica prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.623,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita kršitev določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, temveč je izvedene dokaze ocenilo pavšalno in selektivno, v posledici pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo glede izpolnjenosti pogojev za obstoj izvenzakonske skupnosti. Za prvo obdobje zatrjevane dalj časa trajajoče življenjske skupnosti od septembra 1999 do septembra 2012 je zmotno ugotovljeno, da je preživljanje časa in druženje med tožnico in A. A. ostalo v bistvenem podobno kot v obdobju pred smrtjo zapustnikove žene. Tožnica, drugi toženec in priče so potrdile, da sta bila po smrti zapustnikove žene zapustnik in tožnica ves čas skupaj, praviloma v njenem stanovanju v Š. od jutra do popoldneva, ko se je zapustnik vrnil v hišo v R. Tožnica je od upokojitve v letu 2002 zapustniku vsak dan kuhala kosilo, česar pred smrtjo njegove žene ni počela, skupni čas sta preživljala kot starejši par, reševala sta križanke, se zabavala...Po smrti zapustnikove žene sta skoraj vsak vikend hodila na zapustnikov vikend na J., kjer sta preživljala tudi dopust, česar pred smrtjo zapustnikove žene nista počela. Po upokojitvi sta na J. odhajala tudi čez teden, kjer sta vrtnarila in čebelarila ter redno prespala, kar so potrdile zaslišane priče. Sodišče opisanega življenja ni štelo za skupno bivanje in za skupno gospodinjstvo, ki bi bilo po vsebini in navzven takšno, kot ga imajo zakonci zato, ker se po smrti njegove žene nista preselila na isti naslov. Tak zaključek je zmoten, ker ne upošteva okoliščin konkretne zadeve. Tožnica je pojasnila, zakaj z zapustnikom nista skupaj bivala pred septembrom 2012. Sodišče se ni opredelilo do tožničine navedbe in izpovedbe, da jo je pokojni vabil, da se k njemu priseli in da je bila ona tista, ki se ni želela preseliti predvsem zaradi težavnih odnosov s prvo toženko. S tem je kršilo tožničino pravico do izjave. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v obdobju od septembra 1999 do septembra 2012 ni obstajala ekonomska skupnost, ker je tožnica sama iz svojih prihodkov krila svoje stroške svojega stanovanja v Š., zapustnik pa stroške v zvezi z njegovo hišo v R. in čebelami. To je logično, saj je vsak od njiju nepremičnino pridobil v prejšnjem obdobju, ko med njima ni bilo izvenzakonske skupnosti in se je način plačevanja stroškov za obe nepremičnini vsak za svojo prenesel tudi v obdobje skupnega življenja. Sodišče ni upoštevalo, da za ugotovitev, ali obstaja ekonomska skupnosti, ni pomembno le prelivanje denarnih temveč tudi nedenarnih prispevkov v obliki opravljenega dela v skupnosti dveh posameznikov. Dejstvo, da zapustnik tožnice ni omenil ne v oporoki iz leta 2004 ne v oporoki iz leta 2006 ni nenavadno oziroma za obstoj izvenzakonske skupnosti ni relevantno. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice in s tem v zvezi izvedenih dokazov (priči I. in T.), da je zapustnik le nekaj dni pred smrtjo izrazil poslednjo voljo, da nepremičnino v R. dedujeta po njem tožnica in drugi toženec. Tudi glede tega, kako so tožnico in A. A. v obdobju od septembra 1999 do septembra 2012 videli drugi, je sodišče selektivno in pavšalno ocenilo dokaze. Napačen je zaključek sodišča, da so tožničini sorodniki vzpostavili in ohranjali razdaljo zaradi sramote, ki so jo na deželi dojemali zaradi tožničinega nezakonskega sina. Tega ni izpovedala nobena od prič, kar izhaja iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožničinih sorodnikov na naroku dne 30. 1. 2017. Sodišče je tako zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi prepisi. Le B. J. je povedal, da je bilo rojstvo drugega toženca kot nezakonskega otroka v B. v tistih časih sramota. Ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče M. J., je bistveno kršilo pravdni postopek. Sodišče je navedlo, da njeno pričanje ne bi moglo dodati ničesar bistvenega k okoliščinam, kot so jih izpovedale številne druge zaslišane priče in gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnica je predlagala zaslišanje M. J., ki je žena tožničinega nečaka B. J. Navedla je, da je bilo priči znano, da sta bila tožnica in A. A. v razmerju in da sta imela skupnega sina in bi lahko potrdila, da je A. A. in tožnico štela za zakonca glede na njun medsebojni ljubeč in spoštljiv odnos. Tudi B. J. je zaslišan kot priča na naroku povedal, da je njegova žena (torej M. J.) tožnico in A. A. dojemala kot moža in ženo. Zapustnik je od svojih sorodnikov tesne stike vzdrževal le z bratom E. A., ki pa je umrl oktobra 1999, torej kmalu po tem, ko je umrla zapustnikova žena. A. A. bratu in najboljšemu prijatelju E. A. tako ni mogel tožnice predstaviti kot žene in partnerke, saj je bila v času E. A. življenja zapustnikova žena M. A. Z drugimi sorodniki zapustnik tesnih stikov ni imel in tega prva toženka tudi ni trdila. Izpoved drugega toženca povzeta v 32. točki obrazložitve sodbe se ne nanaša na zapustnikovega brata E. A. temveč zapustnikovega brata N., s katerim pa zapustnik ni imel pogostih stikov. Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča, da zapustnikovi sorodniki zanjo in za drugega toženca ne bi vedeli. Iz izpovedi drugega toženca izhaja, da je zapustnikov brat zanj in za tožnico vedel. Da je bilo tudi zapustnikovim sorodnikom znano, da tožnica in zapustnik živita skupaj v R. izhaja tudi iz izpovedi drugih prič. Ni res, da tožnica ni ponudila za priče kakšnih tretjih oseb, skupnih prijateljev in da tožnica ni dokazala, da bi imela z A. A. kakšne skupne dobre prijatelje, s katerimi bi se družili in vsaj občasno preživljali prosti čas. S tem v zvezi je bila predlagana na zaslišanju I. K. Č., ki je potrdila, da sta bila tožnica in pokojni izredno čustveno navezana, sodišče pa te izpovedbe sploh ni ocenilo in se do nje ni opredelilo. Za drugo obdobje zatrjevane dalj čase trajajoče življenjske skupnosti od septembra 2012 je sodišče je štelo za dokazano, da je bil razlog za tožničino preselitev v R. v septembru 2012 v pomoči in oskrbi, ki jo je A. A. želel nuditi tožnici po odpustu iz bolnišnice po možganski kapi. Tožnica je relativno hitro okrevala, je pa res, da je hitro zatem zbolel A. A. in je on potreboval pomoč. V zadnjem času skupnega bivanja od septembra 2012 do junija 2014 sta si tožnica in A. A. dejansko nudila medsebojno pomoč v bolezni. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo predloženih izjav Pacienta ob sprejemu v UKC, iz katerih je razvidno, da je zapustnik tožnico imenoval za svojo ženo in jo določil kot osebo, ki ga lahko obiskuje in kateri se lahko posredujejo podatki v zvezi z zapustnikovim zdravstvenim stanjem. Sodišče ni upoštevalo nedenarnih prispevkov A. A. in tožnice k njuni gospodinjski in ekonomski skupnosti v obliki opravljanja gospodinjskih del tožnice. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih navedb in izvedenih dokazov, ki so potrdili, da je bila zapustnikova poslednja želja, da hiša v R. pripada tožnici in njunemu sinu. Nelogičen je zaključek sodišča, da bi A. A. tožnico lahko pooblastil za razpolaganje z njegovim denarjem v septembru 2012, ko se je k njemu preselila, saj je tožnica septembra 2012 okrevala po možganski kapi, zaradi katere je povsem izgubila prostorsko orientacijo in imela zelo prizadet kratkoročni spomin. Logično je, da v takšnem zdravstvenem stanju ni bila primerna oseba za pooblaščenca na bančnem računu. Res nista imela skupnih računov, vendar jih tudi večina zakoncev nima. Niti zakon niti sodna praksa ne predvidevata najkrajšega trajanja življenjske skupnosti, da bi jo bilo mogoče šteti za dalj časa trajajočo. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da v obdobju med septembrom 2012 do zapustnikove smrti ... 6. 2014 ni šlo za obojestransko pričakovano in nameravano trajno skupno bivanje zaradi zadovoljevanja čustvenih, socialnih in ekonomskih potreb obeh partnerjev in da je bil namen skupnega bivanja v glavnem v nudenju potrebne pomoči in oskrbe. Takšni zaključki sodišča temeljijo na hipotetičnem sklepanju, da v primeru, če zapustnik po okrevanju tožnice po možganski kapi ne bi zbolel in sam ne bi potreboval moči, bi od tožnice zahteval da zapusti hišo v R. Tudi stroški postopka so narobe odmerjeni, ker je sodišče prvi toženki stranki priznalo za polovico več stroškov, kot ji pripada, saj je pooblaščenka prvo toženko zastopala na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. 3. V odgovoru na pritožbo prva toženka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za ugotavljanje ali je v okoliščinah posameznega primera izpolnjen pravdni standard izvenzakonske skupnosti. Obširna sodna praksa1 med zunanje okoliščine, ključne za presojo, uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Odločilno je, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 6. Tožnica je trdila, da je bila z zapustnikom A. A. v razmerju od leta 1976, leta 1981 pa se jima je rodil sin (drugi toženec). Ker je bil zapustnik poročen, uveljavlja obstoj izvenzakonske skupnosti (in obstoj zakonite dedne pravice) od smrti zapustnikove žene, to je od ... 9. 1999. Obdobje trajanja izvenzakonske skupnosti je razdelila na dve "podobdobji", in sicer od septembra 1999 do septembra 2012 ter od septembra 2012 do junija 2014. Razlikovalna okoliščina je skupno bivanje tožnice in zapustnika, ki je bilo ugotovljeno le za drugo obdobje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da izvenzakonska skupnost ni obstajala ne v prvem ne v drugem obdobju. Pritožbeno sodišče temu zaključku pritrjuje in zavrača pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP. V nasprotju s pritožnico namreč ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, vsebinsko prepričljiva in logična. Sodišče je tudi pojasnilo, da je izpovedbe prič ocenilo za verodostojne, v kolikor so izpovedale o posameznih dejstvih oziroma posameznih dogodkih, na splošne izpovedbe pa se ni zaneslo, ker so bile priče tožnice očitno naklonjene tožnici, priče prve toženke pa slednji.

Obdobje od septembra 1999 do septembra 2012

7. Ni sporno, da tožnica in zapustnik v tem obdobju nista bivala skupaj. Prvi je živel v svoji hiši v R., tožnica pa v svojem stanovanju v Š. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je skupno bivanje ena od zunanjih okoliščin, ki kaže na obstoj izvenzakonske skupnosti in da morajo obstajati utemeljeni razlogi, da partnerja ne živita skupaj. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica takšnih razlogov ni uspela izkazati. Ni res, da je tožnica navedla razumsko sprejemljive razloge, zakaj se k A. A. ni preselila pred septembrom 2012. Sklicevanje na konflikten odnos s hčerko zapustnika (prvo toženko) je neprepričljivo, še posebej ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je prva toženka leta 2005 iz hiše v R. izselila2 in se tožnica še nadaljnjih 7 let ni preselila k A. A. Tožnica nadalje ni uspela dokazati, da je bila hiša v R. v slabem stanju in nevzdrževana, izkustveno logično in prepričljivo pa je tudi stališče sodbe, da majhno stanovanje tožnice ni razlog, da dva odrasla človeka ne bi zaživela skupaj, če bi to oba želela. Nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da bi si nenazadnje zapustnik in tožnica lahko uredila skupno bivanje tudi kje drugje, ne morejo omajati posplošena pritožbena izvajanja, da je splošno znano dejstvo, da se starejši ljudje težje odločajo za nakup stanovanja in so konzervativni glede investicij.

8. Zaključek o neobstoju izvenzakonske skupnosti v obdobju od septembra 1999 do septembra 2012 je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo še s primerjavo skupnega preživljanja časa tožnice in A. A. pred smrtjo njegove žene in po njeni smrti (do septembra 2012). Ni res, da je sodišče ugotovilo, da je bil odnos enak tudi po intenziteti in kvaliteti, saj nasprotno izhaja iz 20. točke obrazložitve, kjer je ugotovljeno, da je skupno preživljanje časa in druženje med tožnico in A. A. v bistvenem ostalo podobno tudi po smrti njegove žene (druženje s tožnico v njenem stanovanju v Š. in skupni obiski tožničinih sorodnikov v B.), da pa sta po smrti zapustnikove žene veliko več časa preživljala skupaj, tudi več dni skupaj na vikendu na J. (kjer sta tudi prespala), še več pa po tožničini upokojitvi.

9. Tudi dokazna ocena glede notornosti skupnosti (kako so tožnico in A. A. videli drugi) ni obremenjena z očitano kršitvijo 8. člena ZPP3. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedb tožničinih sorodnikov, ki so povedali, da so ju videli kot partnerja, vendar je hkrati (kar je v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP) v dokazni oceni upoštevalo, da ju nihče od sorodnikov A. A. ni (skupaj) niti poznal in ju seveda ni mogel imeti za partnerja. Neizpodbijan je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so pokojnikovi sorodniki za tožnico in drugega toženca izvedeli šele na pogrebu. Na tem mestu je treba odgovoriti še na pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo M. J., ki je bila predlagana za zaslišanje, ker ji je bilo znano, da sta bila A. A. in tožnica v razmerju in da sta imela skupnega sina in da ju je glede na njun medsebojni ljubeč in spoštljiv odnos štela za zakonca. Čeprav je sodišče prve stopnje res navedlo, da te priče ni zaslišalo, ker je "prepričano, da njeno pričanje ne bi moglo dodati ničesar bistvenega k okoliščinam, kot so jih izpovedovale številne druge zaslišane priče" ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Da je priča M. J. štela A. A. in tožnico za moža in ženo, je povedal že njen mož B. J., da sta imela ljubeč in spoštljiv odnos pa je sodišče ugotovilo na podlagi drugih dokazov in predstavlja del dejanske podlage sodbe4. Očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe I. K. Č., ki je potrdila, da sta bila tožnica in pokojni izredno čustveno navezana, je zato brezpredmeten.

10. Glede ekonomske skupnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pokojni prispeval za hrano, ki jo je sicer praviloma kupovala tožnica in da sta vsak iz svojih prihodkov krila stroške svoje nepremičnine in na podlagi tega pravilno zaključilo, da ni šlo za ekonomsko povezano in soodvisno skupnost ter da nista skupaj ustvarila nobenega premoženja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je pomembno tudi prelivanje nedenarnih prispevkov v obliki opravljenega dela v skupnosti. Pomembno je, da tožnica ni dokazala, da bi prišlo do takšnega5 prelivanja denarnih in nedenarnih kategorij, ki praviloma vodi tudi do nastanka skupnega premoženja.

11. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub dolgotrajnemu čustvenemu razmerju, skupnemu preživljanju časa čez dan ter vikendov, njuno razmerje v obdobju od septembra 1999 do septembra 2012 brez dokazanih zunanjih atributov zunajzakonske skupnosti ni preraslo v odnos, ki bi lahko izpolnil pravdni standard iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Obdobje od septembra 2012 do junija 2014

12. Septembra 2012 se je tožnica preselila k A. A. v hišo v R., kjer sta živela skupaj do njegove smrti junija 2014 (20 mesecev). Ob preselitvi je bila tožnica stara 62 let, A. A. pa 82 let. Nesporno je, da se je tožnica preselila takoj po odpustu iz bolnišnice po možganski kapi, ker je potrebovala vsakodnevno oskrbo in pomoč. Kmalu po okrevanju tožnice je zbolel A. A. Skrb zanj je prevzela tožnica in tudi sin (drugi toženec), ki se je že leta 2010 preselil k A. A. Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščin in dejstev, ki jih je ugotovilo za prejšnje obdobje, prepričljivo zaključilo, da je bil razlog za preselitev tožnice k A. A. bolezen, ne pa pristna želja, da bi skupaj bivala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni uspelo dokazati, da bi šlo za obojestransko pričakovano in nameravano skupno bivanje zaradi zadovoljevanja čustvenih, socialnih in ekonomskih potreb obeh partnerjev.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ta zaključek zmoten, ker temelji na hipotetičnem sklepanju, da bi A. A., če ne bi sam zbolel, od tožnice po njenem okrevanju zahteval, da hišo zapusti. Zaključek sodišča ni hipotetičen (še zlasti ne v smeri, da bi se morala tožnica izseliti), ampak temelji na dejstvu, da se A. A. in tožnica nista odločila za skupno bivanje niti po juniju 1981, ko se jima je rodil sin, niti po septembru 1999, ko je A. A. ovdovel oziroma, da sta 13 let nadaljevala razmerje v bistvenem na enak način kot že dolga leta prej (intenzivno druženje, skupna kosila, skupno preživljanje časa in počitnic na J. ter občasni vikendi v B.).

14. Res je sicer, da niti zakon niti sodna praksa ne predvidevata najkrajšega trajanja življenjske skupnosti, da bi jo bilo mogoče šteti za dalj časa trajajočo6, kot to poudarja pritožba, vendar tega tudi sodišče prve stopnje ni zapisalo v smislu, kot želi prikazati pritožba. Navedlo je le, da bi morali biti glede na časovno kratko skupno bivanje (20 mesecev) drugi deli vsebine medsebojnega odnosa (torej ne samo nudenje medsebojne pomoči v bolezni) toliko bolj intenzivni in kvalitetni. Glede tega je ugotovilo, da tudi za zadnje obdobje ni dokazano, da bi obstajala ekonomska skupnost. Pravilno je stališče, da je ni, če gre samo za delitev stroškov gospodinjstva in da vsak skrbi za svoje premoženje s svojimi sredstvi.

15. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni upoštevalo predloženih izjav ob sprejemu v UKC, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je zapustnik tožnico imenoval za svojo ženo in jo določil kot osebo, ki ga lahko obiskuje in kateri se lahko posredujejo podatki v zvezi z zapustnikovim zdravstvenim stanjem. Sodišče jih je upoštevalo, le ocenilo jih je drugače, kot si želi pritožnica. Iz razlogov sodbe (41. točka) izhaja, da ni bilo prepričljivih dokazov, da jih je res izpolnil A. A. ne pa tožnica sama.

16. Na podlagi izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala, da bi siceršnja (nesporna) zveza med A. A. in tožnico, ki je trajala dolga leta, prerasla v zvezo, ki ima vse atribute izvenzakonske skupnosti.

17. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo, da je bila prvi toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje odobrena brezplačna pravna pomoč7. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdvT je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, kar v obravnavanem primeru pomeni, da bi sodišče moralo prvi toženki namesto 2900 točk8 priznati 1450 točk, kar povečano za 22% DDV znaša 811,97 EUR. Ker je prva toženka v postopku uspela, mora tožnica stroške namesto njej povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).

18. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi tožnice glede odločitve o stroških delno ugodilo in sodbo v tem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu glede stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo prve toženke pa za odločanje o zadevi na pritožbeni stopnji ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ki je povzeta že v sodbi sodišča prve stopnje. 2 Zato tudi ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožničine izjave (zatrjevana kršitev pravice do izjave), da jo je A. A. vabil, da se preseli k njemu, ona pa se ni želela zaradi težavnih odnosov s prvo toženko. 3 Pritožnica trdi, da je sodišče dokaze ocenilo selektivno in pavšalno. 4 17. točka obrazložitve. 5 Tožnica je zapustniku "le" kuhala in prala, včasih mu je skuhala tudi hči. 6 Prim. 12. člen ZZZDR. 7 Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 78/16. 8 Odmera stroškov sicer ni bila izpodbijana.