Jedro

Ker pri tožnici ni podana nobena telesna okvara po Seznamu telesnih okvar, nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2010 in št. ... z dne 28. 5. 2010, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožeči stranki prizna pravica do invalidnine.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožila tožnica in predlagala, da se ji pravica do invalidnine prizna. Z operacijo so ji odstranili večji del debelega črevesja, to pomeni bistveno poškodovanost in onesposobljenost delovanja prebavil. V posledici je otežena aktivnost organizma, kar zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Pogosto, ponoči in podnevi mora odvajati, s tem je prizadeta kvaliteta njenega življenja, omejeno je spanje, posledica pa je večja utrujenost. Seznam telesnih okvar je zastarel in ga je potrebno dopolniti tudi z upoštevanjem novih spoznanj ter dejstva, da se rak debelega črevesja pogosteje pojavlja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pravica do invalidnine je dodatna pravica, ki se zavarovancem zagotavlja z obveznim zavarovanjem na podlagi druge alineje točke C 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami). Specialist splošne medicine je v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do invalidnine navedel, da so pri tožnici posledice sarkoidoze pljuč ter subtotalne resekcije descendentnega kolona z ileosigmoanastomozo. Tožnica je prepričana, da je pri njej nastala zaradi posledic bolezni bistvenejša poškodovanost ter znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa. To otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, kar je po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-1 definicija telesne okvare.

Pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, kar je tožničin primer, pridobi zavarovanec, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Bistveno za priznanje pravice do invalidnine pa je, da je telesna okvara določena v aktu, ki ga po tretjem odstavku 143. člena ZPIZ-1 določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. S prehodno določbo 454. člena ZPIZ-1 je tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 še v uporabi Sporazum o seznamu telesnih okvar, ki so ga sklenile nekdanje skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SFRJ (objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 38/83 in 66/89). V poglavju V. Sporazuma so določene okvare pljuč, v poglavju IX. pa okvare oziroma zmanjšanje funkcij prebavnih organov.

Tožničine zdravstvene težave sta, tudi z upoštevanjem mnenja osebnega zdravnika, ocenjevali invalidska komisija I. in II. stopnje, pri delu obeh so sodelovali specialisti na medicinskem področju, kjer ima tožnica najizrazitejše težave. Senat prvostopenjske invalidske komisije sta sestavljala dva specialista internista, senat drugostopenjske pa specialist gastroenterolog in specialist ortoped, prvostopenjska komisija je tožnico tudi osebno pregledala in navedla, da je dobro prehranjena, zgleda neprizadeta in v statusu ni odstopanj od normale. V nobenem medicinskem izvidu, in tega tudi nista ugotovili invalidski komisiji, ki sta izvedenska organa tožene stranke v smislu določbe 261. člena ZPIZ-1, ni ugotovitev, da pri tožnici obstaja katerakoli telesna okvara, navedena v omenjenem seznamu. Iz izvida kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo z dne 12. 10. 2009, priloženega predlogu osebnega zdravnika, ne izhaja, da bi bila pri tožnici trajno zmanjšana funkcija pljuč, niti iz internističnih izvidov ne izhaja, da bi šlo pri tožnici za nekompenzirano stanje po večjih črevesnih resekcijah s precejšnjimi posledicami za splošno telesno stanje in nedohranjenost nad 20 % standardne telesne teže, kar je po 7. točki poglavja IX. Sporazuma 60 % telesna okvara. Tožnica v postopku pri toženi stranki in v sodnem postopku niti ni opredelila, katera telesna okvara, kot podlaga za priznanje pravice do invalidnine, naj bi bila pri njej podana. Ker iz mnenj specialistov, ki jim tožnica konkretno ne ugovarja, izhaja, da pri njej telesne okvare po Sporazumu ni, je tožena stranka pravilno zavrnila zahtevo za priznanje invalidnine, sodišče prve stopnje pa tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba odpravi in pravica prizna, utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.