Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 950/2016

ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.950.2016 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

nadurno delo voznik tovornjaka mobilni delavci
Višje delovno in socialno sodišče
18. maj 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba kljub temu, da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka kot delodajalec za vsakega delavca dolžna voditi evidenco delovnega časa (16. do 19. člen ZEPDSV), ki bi morala vsebovati tudi podatke o opravljenih urah v času nadurnega dela in podatke o bruto izplačilu za delo preko polnega delovnega časa.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka takšne evidence ni vodila, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo ob nedeljah in praznikih v celotnem vtoževanem znesku, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih nadur za obdobje od februarja 2009 do decembra 2013 plačati neto zneske, obračunane od mesečnih bruto zneskov, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov do plačila (I. točka izreka) ter da je dolžna od teh zneskov plačati pristojnim organom in institucijam davke in prispevke (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih potnih stroškov za isto obdobje plačati mesečne zneske, navedene v izreku (v skupnem znesku 2.781,32 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (III. točka izreka), ter da mu je dolžna iz naslova opravljenega dela na dan praznikov plačati neto zneske (v skupnem znesku 192,51 EUR), obračunanih od bruto zneskov, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna od zneskov iz prejšnjih točk izreka sodbe pristojnim organom in institucijam plačati davke in prispevke (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.014,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da izjava o prilagoditvi tožbenega zahtevka ugotovitvam iz izvedenskega mnenja za spremembo tožbe ne zadostuje. Poleg tega je tožnik izjavo o tem podal na poziv sodišča, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo temelja in višine prisojenih zneskov iz naslova plačila za opravljeno delo ob nedeljah in praznikih ter iz naslova povračila potnih stroškov. Za odločitev, da imajo podatki iz potnih nalogov prednost pred podatki iz tahografov, ni navedlo ustreznih razlogov. Tahografi predstavljajo edino pravno relevantno evidenco delovnega časa mobilnih delavcev, kar izhaja tudi iz določb Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 45/16 in 62/16). Opozarja na določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in 76/08), v skladu s katerimi je potni nalog le računovodska listina, ki omogoča spremljanje in dokazovanje službenih potovanj zaposlenih ter upravičenost povračila stroškov, ki so nastali pri službenem potovanju. Voznik tovornega vozila ima bistveno manj manevrskega prostora za prirejanje podatkov v tahografih kot za prirejanje podatkov v potnih nalogih. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je glede mobilnih delavcev že večkrat zavzelo stališče, da ima tahograf pri evidentiranju delovnega časa prednost pred potnimi nalogi. Sodišče prve stopnje zato pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja izvedenca A.A. v delu, ki se nanaša na število opravljenih nadur in na delo ob nedeljah ter praznikih, saj je ta pri izračunih v zvezi s tem upošteval podatke iz potnih nalogov. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izpovedi direktorja tožene stranke B.B. in priče C.C. štelo za neprepričljivi. V zvezi s tem je neutemeljeno verjelo tožniku, da je v času naklada in razklada tovornega vozila evidentiral počitek, čeprav sta B.B. in C.C. skladno izpovedala, da tožena stranka tožniku nikoli ni odrejala nadurnega dela ter da disponenti voznikom dajejo naloge, ki so izvedljive v okviru omejitev glede delovnega časa. Četudi bi tožnik resnično manipuliral s tahografi, tožena stranka zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, saj ga k temu ni silila, kot tudi mu za takšno ravnanje ni dajala navodil. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je kot osnovo za izračun višine tožnikovega prikrajšanja štelo urno postavko, izračunano na podlagi plačilnih list. Ker je tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku izplačevala višjo bruto plačo, kot bi mu pripadala glede na pogodbo o zaposlitvi, bruto urna postavka, ki je izračunana na podlagi plačilnih list, ni primerna osnova za izračun tožnikovega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku za povračilo potnih stroškov povzelo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca D.D., ki ga je ocenilo kot nestrokovnega. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A. izhaja, da so dodatki za delo ob nedeljah in praznikih upoštevani že v vrednosti nadur (22. stran izvedenskega mnenja), zato jih je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo dvakrat. Sodišče prve stopnje je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo njen dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca A.A., pri čemer te odločitve tudi ni obrazložilo. Med štirimi variantnimi izračuni izvedenca so bile zelo velike razlike, zato je pravilnost mnenja vprašljiva. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pri odločitvi upoštevalo ravno izračun opravljenih nadur po varianti 1, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala številu nadur v mesecih, za katere v spisu ni tahografov. Če števila opravljenih nadur za posamezne mesece ni mogoče ugotoviti, tožnik do plačila iz tega naslova ni upravičen. Sodišče prve stopnje je skopo obrazložilo zavrnitev njenega dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca E.E.. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 30/2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

6. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 14. 7. 2016 (na list. št. 188 v spisu) tožbeni zahtevek prilagodil izračunu (varianti) 1 iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca finančne stroke A.A.. Pritožba sicer pravilno navaja, da bi moral tožnik v takšnem primeru načeloma izrecno postaviti nov tožbeni zahtevek, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi iz tožnikove izjave na naroku za glavno obravnavo 14. 7. 2016 izhaja jasna in nedvoumna volja, da tožbeni zahtevek prilagodi zgoraj navedenemu variantnemu izračunu izvedenca. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je odločilo o utemeljenosti tako spremenjenega tožbenega zahtevka, ni storilo uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pritožba tudi pravilno navaja, da je tožnik prilagoditev tožbenega zahtevka izvedel na poziv sodišča, vendar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s tem ni preseglo svojih pooblastil iz 285. člena ZPP.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev njenega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca za tahografe E.E.. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 6. 2015 (na list št. 137 v spisu) je razvidno, da po presoji sodišča prve stopnje dopolnitev izvedenskega mnenja ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi, saj za nekatere mesece vtoževanega obdobja tahografov ni. S tem je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, zakaj izvedencu za tahografe ni naložilo izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, zato je nasprotno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno.

8. Tožena stranka v pritožbi nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo njen dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke A.A.. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni navedlo, zakaj izvedencu v zvezi s pripombami tožene stranke, podanimi v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016, ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja, vendar očitek grajane procesne kršitve kljub temu ni utemeljen. Po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS glede izvajanja dokazov z izvedencem zavzelo v sodbi opr. št. II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013, je treba potrebo po dopolnitvi izvedenskega mnenja presojati od primera do primera, odločitev v zvezi s tem pa je odvisna od pripomb stranke. Iz teh je namreč mogoče ugotoviti, v čem je (za stranko) izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo in kaj bi izvedenec lahko ali moral dodatno pojasniti. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje izvedenca A.A. strokovno, jasno in razumljivo, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe posredno odgovorilo na bistvene pripombe tožene stranke (zakaj je izračun po varianti 1 ustreznejši od izračunov po variantah 2, 3 in 4 ter zakaj je kot osnovo za izračun prikrajšanja štelo urno postavko, izračunano na podlagi plačilnih list in ne urne postavke, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi). Izvedenec A.A. se je glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela sicer res oprl na izračun, ki ga je izdelal sodni izvedenec D.D., vendar to samo po sebi ne pomeni, da je njegovo izvedensko mnenje zato nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju. Tožena stranka je v vlogi z dne 29. 4. 2016 ugovarjala tudi izvedenčevim ocenam tožnikovega prikrajšanja za mesece, za katere v prilogi spisa ni tahografov in potnih nalogov, vendar je ta pripomba tožene stranke neutemeljena že iz razloga, ker temelji na materialnopravno zmotnem stališču. Če delodajalec za določeno obdobje ne razpolaga z listinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti število opravljenih nadur za posameznega delavca, to ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kot zmotno navaja pritožba. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu (npr. v odločbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 502/2016 z dne 27. 10. 2016), navedlo, da mora pod pogojem, da je delavec (voznik kamiona) glede opravljenih nadur postavil ustrezno trditveno podlago, v individualnem delovnem sporu delodajalec dokazati, da je delavcu izplačal vse, kar mu pripada. Če so bile listine, pomembne za odločitev, uničene oziroma jih zaradi drugega razloga ni mogoče pridobiti, pa tega dejstva ni mogoče šteti v škodo delavca. Delodajalec je namreč na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) med drugim dolžan trajno hraniti tudi evidenco o stroških dela (16. in 17. člen ZEPDSV) in evidenco o izrabi delovnega časa (18. in 19. člen ZEPDSV), dejstvo, da s temi evidencami ne razpolaga, pa ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na delavca (tožnika). Tožena stranka se v pritožbi glede zavrnitve dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca A.A. sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014, vendar ne gre za primerljivo zadevo. V navedeni zadevi namreč sodišče predlaganih dokazov sploh ni izvedlo in za to navedlo pavšalne razloge, v obravnavani pa je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca (finančne stroke) izvedlo, nato pa (pravilno) presodilo, da izvedensko mnenje ne potrebuje dopolnitve.

9. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo nadur, ki naj bi jih opravil kot voznik tovornega vozila pri toženi stranki v obdobju od januarja 2009 do vključno decembra 2013, plačilo za delo ob nedeljah in praznikih ter povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za enako obdobje. V tožbi je zatrjeval, da podatki iz tahografov zaradi manipulacije s strani voznikov (bodisi z nastavljanjem magneta, zaradi katerega v tahografu zabeležena vožnja ni realna, bodisi z beleženjem počitka v času naklada in razklada tovornega vozila) ne predstavljajo verodostojne podlage za ugotavljanje števila opravljenih nadur, zato je tožbeni zahtevek oblikoval glede na lastno evidenco, ki jo je izdelal na podlagi podatkov iz potnih nalogov. Glede tožbenega zahtevka za povračilo potnih stroškov za prevoz na delo in z dela je navajal, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni imel možnosti uporabljati javnega prevoza, zato bi mu tožena stranka morala v obdobju od januarja 2009 do vključno decembra 2013 izplačevati kilometrino za prihod na delo in z dela.

11. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožniku, da podatki iz tahografov ne predstavljajo verodostojne podlage za izračun njegovega prikrajšanja iz naslova opravljenih nadur. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da je tožnik v času naklada in razklada tovornega vozila v tahografu namenoma evidentiral počitek, čeprav se v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD natovarjanje in raztovarjanje tovornega vozila šteje v delovni čas mobilnih delavcev. Sodišče prve stopnje je v 13. točki (v zvezi z 9. točko) obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge za ugotovitev, da tahografi v tem individualnem delovnem sporu ne izkazujejo resničnega obsega tožnikovega dela, zato je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj ni verjelo direktorju tožene stranke B.B. in priči C.C., ki sta izpovedala, da disponenti upoštevajo omejitve voznikov glede delovnega časa in voznikom dajejo takšne naloge, ki so v okviru teh omejitev izvedljive. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti izpovedi strank in zaslišanih prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je prepričljivo obrazložilo, zakaj je kot verodostojno ocenilo izpoved tožnika, da je nadure opravljal pod pritiskom tožene stranke. Tožnik namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni imel motiva, da bi delal več, kot znaša njegova delovna obveznost, saj ni bil plačan po učinku, temveč je bila njegova mesečna plača določena s pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik nadure opravljal vsaj z vednostjo tožene stranke, tudi zato, ker gre pri delu mobilnih delavcev za poseben način opravljanja dela. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 456/2014 z dne 15. 5. 2014, v kateri je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu, zavzelo stališče, da je treba kljub temu, da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa.

12. Da tožnik v tahografih ni dosledno evidentiral vseh svojih delovnih aktivnosti, je ugotovil tudi izvedenec za cestni promet in tahografe E.E.. Tožena stranka sicer v pritožbi zatrjuje, da ima njegovo izvedensko mnenje številne pomanjkljivosti in se v zvezi s tem sklicuje na svoje navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 24. 4. 2015, vendar takšno sklicevanje na navedbe iz druge vloge ne zadostuje za vsebinski pritožbeni preizkus teh navedb. V skladu z določbo 335. člena ZPP mora namreč pritožnik v pritožbi navesti konkretne pritožbene razloge, s katerimi nasprotuje izpodbijani odločitvi, ker tožena stranka tega ni storila, pa je pritožba v tem delu neutemeljena.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tahografi ne odražajo resničnega obsega tožnikovega dela v vtoževanem obdobju. Pritožba v zvezi s tem sicer opozarja na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, da ima tahograf pri evidentiranju delovnega časa prednost pred potnimi nalogi, vendar je v obravnavani zadevi bistveno, da so bili tahografi prirejeni. Zaradi te okoliščine za odločitev ni pomembno, katera evidenca sicer predstavlja ustreznejšo podlago za ugotavljanje števila delovnih ur voznika tovornega vozila. Pritožbeno sodišče je že v več odločbah, ki so se nanašale na v bistvenem podobno dejansko stanje1, zavzelo stališče, da je voznik tovornega vozila upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela (tudi v korist delodajalca) prirejal podatke v tahografih. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, ...), se namreč opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur upoštevalo podatke iz predloženih potnih nalogov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč policija potnih nalogov ne preverja, zato je tožnik v njih dosledno vpisoval vsa svoja delovna opravila.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodni izvedenec A.A. v izvedenskem mnenju ni navedel razlogov, zakaj najprimernejšo varianto za izračun tožnikovega prikrajšanja iz naslova opravljenih nadur predstavlja prav izračun (varianta) 1. Za presojo, kateri izmed štirih izračunov predstavlja pravilno podlago za odločitev v zadevi, je namreč pristojno sodišče in ne izvedenec. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pravilen obseg tožnikovega prikrajšanja izhaja iz izračuna, pripravljenega na podlagi evidence potnih nalogov in ob upoštevanju urne postavke, izračunane na podlagi plačilnih list tožnika. Sodišče prve stopnje je za to odločitev v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve, da osnovo za izračun tožnikovega prikrajšanja iz naslova opravljenih nadur predstavlja urna postavka, izračunana na podlagi tožnikovih plačilnih list. S tem mu po vsebini očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana, saj je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot razlog za takšno odločitev navedlo, da je na tej osnovi plačo tožniku obračunavala tudi tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja, da je tožniku v vtoževanem obdobju v resnici izplačevala precej višjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, vendar to za odločitev v zadevi ni bistveno.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo temelja in višine prisojenih zneskov iz naslova plačila za delo ob nedeljah in praznikih. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka kot delodajalec za vsakega delavca dolžna voditi evidenco delovnega časa (16. do 19. člen ZEPDSV), ki bi morala vsebovati tudi podatke o opravljenih urah v času nadurnega dela in podatke o bruto izplačilu za delo preko polnega delovnega časa. Kot že navedeno, je pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka takšne evidence ni vodila, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo ob nedeljah in praznikih v celotnem vtoževanem znesku, je zato pravilna. Pritožba tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku plačilo za opravljeno delo iz tega naslova prisodilo dvakrat, vendar to ne drži. Plačilo za delo ob nedeljah in praznikih v novembru 2009, februarju 2011, aprilu 2011 in novembru 2011 v skupnem bruto znesku 192,51 EUR je namreč tožniku prisodilo le v IV. (in ne tudi v I.) točki izreka izpodbijane sodbe.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev glede temelja in višine prisojenih zneskov iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je namreč v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako glede temelja kot višine iz tega naslova prisojenih zneskov navedlo jasne in prepričljive razloge, zato je izpodbijano sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi utemeljenega nasprotovanja tožene stranke izvedenskemu mnenju izvedenca D.D. na podlagi določbe drugega odstavka 254. člena ZPP postavilo novega izvedenca finančne stroke, ta pa je, razen nekaj manjših popravkov, pri izračunu prevoznih stroškov le povzel ugotovitve izvedenca D.D.. Vendar pa je sodišče prve stopnje pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju izvedenca D.D. ugotovilo le glede izračuna števila opravljenih in neizplačanih nadur, ne pa tudi glede ugotovitev o tožnikovem prikrajšanju v zvezi s povračilom prevoznih stroškov. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi oprlo na ugotovitve, za katere je presodilo, da so nepravilne.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Na primer v odločbi VDSS opr. št. Pdp 502/2016 z dne 27. 10. 2016.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia