Jedro

Odloča se o vlogi tožnika, ki je bila vložena 9. 5. 2012 in dopolnjena 13. 7. 2012, odločeno pa 22. 3. 2013, torej že po tem, ko je stopila v veljavo sprememba 101. člena ZDavP-2, ki je zaostrila zakonske pogoje za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga in po kateri se odpis davkov, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti ne more odobriti ne le osebam, ki opravljajo dejavnost, kot je veljalo do spremembe, temveč tudi osebam, ki so z dejavnostjo prenehale.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnikovemu zahtevku za obročno plačilo ali odlog plačila davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki po stanju 22. 3. 2013 znašajo 1.665,60 EUR, in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni namen, ki po stanju na dan 22. 3. 2013 znaša 305,91 EUR, ugodil tako, da se mu dovoli obročno plačilo v 24 mesečnih obrokih (I. točka izreka), zahtevku za odpis, delni odpis, odlog plačila ali obročno plačilo dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjski namen ugodil tako, da se po stanju na dan 30. 10. 2012 dolg, ki znaša po stanju na dan 30. 10. 2012 183,29 EUR, v celoti odpiše (V. točka izreka), zahtevek za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadomestila za uporabo stavnega zemljišča za poslovni namen ter akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti pa (v VI. točki izreka) zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožnik za vse navedene davčne obveznosti dne 9. 5. 2012 dal vlogo za odpis ali delni odpis davčnega dolga, ki jo je 13. 7. 2012 dopolnil z zahtevkom, da se obravnava tudi kot vloga za obročno plačilo ali odlog plačila za 24 mesecev. Ob sklicevanju na podatke, ki jih je tožnik priložil vlogi, in tiste, ki jih je pridobil uradoma ter na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), davčni organ ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 11. 10. 1993 do 23. 5. 2008 opravljal dejavnost A.A. s.p. ter da na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 odpis ali delni odpis davkov, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, ni mogoč. Zato se zahtevek tožnika za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in nadomestila za uporabo stavnega zemljišča za poslovni namen zavrne. Na podlagi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 tudi ni mogoče odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačila za akontacije davka in davčni odtegljaj, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Zato se zavrne tudi zahtevek tožnika za odpis ali obročno plačilo davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Obenem pa davčni organ ugotavlja, da po zbranih podatkih povprečni mesečni dohodek tožnika znaša 245,31 EUR, kar ne presega kriterija, ki velja za odpis, delni odpis, obročno plačilo ali odlog plačila, zato se zahtevku tožnika za odpis nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjski namen in zahtevku za obročno plačilo ali odlog plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in nadomestila za uporabo stavnega zemljišča za poslovni namen ugodi tako, kot sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je organ prve stopnje v konkretnem primeru, drugače kot meni tožnik, upošteval tožnikovo socialno ogroženost, saj je na podlagi ugotovitve, da tožnik prejema denarno socialno pomoč v povprečnem znesku 245,31 EUR, ki je pod mejnim zneskom 260,00 EUR, in da nima drugega premoženja, tožniku v celoti odpisal davčni dolg iz nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjski namen. Dolga iz prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni namen pa, glede na to, da izhaja iz dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal v obdobju od 11. 10. 1993 do 23. 5. 2008 in kar v zadevi ni sporno, ni mogel odpisati ne delno in ne v celoti, saj to možnost, ne glede na siceršnjo socialno ogroženost, zakon izrecno izključuje. Pač pa je bilo za ta davčni dolg tožniku odobreno obročno plačilo na 24 obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon in je torej tožnik davčno dobroto izkoristil v celoti.

Nepravilnosti v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v postopku odločanju o ugodnejšem načinu plačila davčnega dolga ni mogoče upoštevati. Postopek odmere nadomestila je namreč samostojen postopek in je zato potrebno morebitne nepravilnosti uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru postopka odmere.

Zastaranje izterjave davčnega dolga se presoja po določbah ZDavP-2 in ne po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot navaja tožnik v pritožbi. Zastaranje po določbah ZDavP-2 pa ni nastopilo, ne absolutno desetletno in tudi ne relativno petletno, saj sta bila po podatkih spisov tožniku v zvezi z obravnavanim davčnim dolgom izdana dva sklepa o izvršbi (z dne 22. 7. 2009 in 2. 6. 2010), ki sta pretrgala tek zastaralnega roka in je zato zastaranje, pri katerem do tedaj še ni minilo pet let, začelo po pretrganju teči znova.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da se mu z izpodbijano odločitvijo poslabšuje že tako težek socialni položaj ter na ta način kršijo temeljne človekove pravice. Davčnemu organu bi moralo biti znano, da je nemogoče od 245,31 EUR mesečno plačevati še dodatnih 83,00 EUR mesečno, kljub temu pa je, po mnenju tožnika v nasprotju z zakonom, navedeni minimalni dohodek upošteval le pri odpisu dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjski namen. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo, da nadomestila za poslovni namen ni mogoče odpisati. Tožnik je izkazal, da je 5. 5. 1998 vložil prošnjo za opravljanje dejavnosti v novih poslovnih prostorih, kar dokazuje, da na naslovu ... ni več delal in da zato ni dolžan ničesar iz tega naslova. Prostore na naslovu v ... je takoj zasedel novi najemnik, kar bi davčni organ lahko sam preveril in ne bi terjal dolga od tožnika. Neresnične so tudi navedbe, da je imel tožnik dolg iz naslova prispevkov, saj je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje od 27. 1. 2006 in od tedaj dalje je prejemal denarno socialno pomoč. Izdani odločbi prve in druge stopnje po mnenju tožnika nista skladni in si nasprotujeta. Glede zastaranja pa tožnik vztraja, da se uporabi OZ ter da ga sklepi, na katere se sklicuje pritožbeni organ, ne morejo pretrgati, še zlasti, če se zadeve ne rešujejo hitro in v skladu z zakonodajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane določbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navajata že davčna organa v izpodbijani in drugostopni odločbi in ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja: Odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga predstavljajo izjemo od siceršnje, z zakonom predpisane obveznosti davčnega zavezanca, da poravna davčni dolg v predpisani višini in v predpisanih rokih. Gre torej za davčno dobroto in ne za pridobljeno (socialno) pravico, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato s tožbenim ugovorom, da se z izpodbijano odločbo posega v njegove pridobljene in z Ustavo zagotovljene socialne pravice, ne more uspeti.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se zadeva rešuje šele „sedaj – po novi zakonodaji“ in ne po predpisih, ki so veljali v letu 2007. Z izpodbijano odločbo se namreč odloča o vlogi tožnika in ne o davčnih obveznostih kot takšnih. Ta pa je bila vložena 9. 5. 2012 in dopolnjena 13. 7. 2012, odločeno pa 22. 3. 2013, in torej že po tem, ko je stopila v veljavo (z letom 2010) sprememba 101. člena ZDavP-2, ki je zaostrila zakonske pogoje za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga in po kateri se odpis davkov, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti ne more odobriti ne le osebam, ki opravljajo dejavnost, kot je veljalo do spremembe, temveč tudi osebam, ki so z dejavnostjo prenehale. Zato je davčni organ pravilno uporabil zakon, ki je veljal ob odločanju in s tem tiste določbe 101. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi.

Tožnik ne trdi, da višina davčnega dolga, o katerem se odloča z izpodbijano odločbo, ni skladna z davčnimi evidencami oziroma izdanimi odločbami. Ugovarja odmeri davka, konkretno odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni namen in trdi, da je odmera napačna, ker v letih od 2007 dalje ni bil več uporabnik poslovnih prostorov. O odmeri davka pa se, kot tožniku pravilno pojasni že davčni organ, ne odloča v tem postopku. V tem postopku se odloča zgolj o odpisu davka, ki je že odmerjen z (izvršljivo) odločbo. Drugačna odločitev od izpodbijane je mogoča šele po tem, ko je spremenjena ali odpravljena odmerna odločba. Da bi prišlo do spremembe ali odprave zadevnih odločb, pa tožnik v tožbi ne navaja niti ni tega zatrjeval v davčnem postopku. V tožbi tudi ne navede okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre pri odmeri nadomestila za poslovni namen za očitno pomoto in s tem za razlog, iz katerega bi moral davčni organ ukrepati (in odločbe v tem delu odpraviti) po uradni dolžnosti. Zato je davčni organ odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi v delu, ki se nanašajo na poslovni namen, pravilno upošteval kot obstoječo davčno obveznost ter pri tem pravilno in skladno z zakonom odobril njeno obročno plačilo.

Tožbeni očitek, da si izpodbijana in drugostopna odločba nasprotujeta oziroma da nista skladni, je v nasprotju z njuno vsebino. Iz obrazložitve odločb so namreč razvidni povsem enaki razlogi za odločitev, ki so v odločbi druge stopnje le še dopolnjeni z odgovorom na pritožbo. Pri tem drugostopni organ pravilno odgovori tudi na pritožbeni ugovor zastaranja, ki ga tožnik (ponovno) uveljavlja v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker relevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče odločilo v zadevi brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).