Jedro

Upravičenec je upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju, kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 37. člena ZDen. V tem primeru se torej ne morejo uporabljati določbe ZDen, ki se nanašajo na bistveno povečanje oziroma bistveno zmanjšanje vrednosti podržavljenega premoženja (25., 26. in 36. člen). Vrednotenje premoženja podržavljenega podjetja se ugotavlja na način in po postopku, ki ga določa 5. odstavek 44. člena ZDen

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi A.A.A. d.d., ... 2, A., ugodila in izpodbijano delno odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 3. 5. 2004 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek (točka 1 izreka) in pritožbo A.A. in B.B., obe iz A., zavrnila (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopna delna odločba izdana v ponovnem postopku po tem, ko je Ministrstvo za gospodarstvo s svojo odločbo št. ... z dne 1. 10. 1999 zavrnilo pritožbo vlagatelja zahteve, ugodilo pritožbi zavezanke (A.A.A. d.d. A.) in odpravilo odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 11. 6. 1998 ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Vlagatelji zahteve - pravni nasledniki upravičenca (C.C., D.D. in E.E.) so zoper prej navedeno odločbo Ministrstva za gospodarstvo RS vložili tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki pa je bila s pravnomočno sodbo opr. št. ... zavrnjena. Tako v odločbi drugostopnega organa kot v sodbi Upravnega sodišča je bilo prvostopnemu organu dano obvezno napotilo oziroma stališče, kako ravnati v ponovnem postopku. V obravnavani zadevi je bilo v osnovi sporno ali se podržavljeno premoženje vrača po določbah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - 54/02 - odl. US, v nadaljevanju: ZDen) - določbe 17. do 33. člena, ki ureja denacionalizacijo posameznih stvari, ali po določbah 34. do 41. člena ZDen, ki urejajo denacionalizacijo podjetij. Kot je razvidno iz prej navedene drugostopne odločbe in sodbe Upravnega sodišča RS, v obravnavani zadevi iz listinskih dokazil v spisu nesporno izhaja, da je bilo premoženje, ki je predmet tega zahtevka, podržavljeno v sklopu zasebnega gospodarskega podjetja B.B.B., zato se tudi vrača po pravilih, ki urejajo denacionalizacijo podržavljenih podjetij. Tožena stranka ugotavlja, da prvostopni organ v ponovnem postopku in posledično v delni odločbi ni sledil stališču Upravnega sodišča in obveznem napotilu drugostopnega organa, temveč je del podržavljenega premoženja - nepremičnine podjetja vrnil upravičencem v naravi kot posamezno stvar, kar pa ni pravilno. Delna odločba je zato nepravilna in nezakonita, kršena pa so tudi pravila postopka.

Iz spisne dokumentacije je razvidno, da so vlagatelji vrnitev premoženja, zaplenjenega podjetja B.B.B., uveljavljali v sodnem in upravnem postopku, pri čemer so v sodnem postopku uveljavljali vrnitev vsega zaplenjenega premoženja podjetja B.B.B., tekom postopka zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremičnine umaknili, v upravnem postopku pa uveljavljali le vrnitev nepremičnin podržavljenega podjetja. Sodišče je postopek zaključilo s sklepom št. ... z dne 5. 9. 2000, ki je 22. 11. 2000 postal pravnomočen in upravičencu D.D. določilo odškodnino. Iz obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, da je sodišče pri določitvi odškodnine izhajalo iz vednosti zaplenjenega premoženja, navedenega v zapisnikih o podržavljenju, ki jo je valoriziralo, od tega odštelo izkazano pasivo in za tako ugotovljeno "čisto aktivo podjetja", ki zaradi umika zahtevka ni zajemala nepremičnin, določilo odškodnino. Vlagatelji zahteve so se v ponovnem postopku pred prvostopnim organom glede na navedeno postavili na stališče, da so nepremičnine očiščene vse pasive in zahtevali novo vrednotenje le-teh ob podržavljenju, čeprav je vrednost nepremičnin v zapisnikih o podržavljenju nesporno vrednostno izkazana, kar pomeni, da so za del podržavljenega premoženja podjetja B.B.B. zahtevali vrnitev posamezne stvari, čeprav je v dosedanjem postopku nesporno in nedvoumno ugotovljeno, da gre za nepremičnine, ki so bile sestavni del aktive podržavljenega podjetja. Odločitev prvostopnega organa v napadeni delni odločbi je tako vzpostavila stanje, ko se je del premoženja podržavljenega podjetja vrnil v sodnem postopku kot "celotna aktiva" podržavljenega podjetja, del premoženja podržavljenega podjetja pa se v predmetnem upravnem postopku vrača kot posamezna stvar, kar ni pravilno. Tako iz listinske dokumentacije, odločbe drugostopnega organa in iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča jasno izhaja, da so bile nepremičnine, ki so predmet tega postopka, del podržavljenega podjetja, kar posledično pomeni, da se upravičencu vračajo po pravilih, ki urejajo denacionalizacijo podržavljenih podjetij. Tudi iz pravnomočnega sklepa sodišča nedvoumno izhaja, da se vrača premoženje podjetja, razen dela, za katerega je bil zahtevek utesnjen oziroma umaknjen. Ta del premoženja pa je le sestavni del premoženja podržavljenega podjetja, katerega lastnik je bil upravičenec, nikakor pa ne gre za nepremičnine v zasebni lasti upravičenca. Ugotovljeno je tudi, da kljub izrecnemu napotilu drugostopnega organa prvostopni organ ni niti poskušal pridobiti bilance podržavljenega podjetja, čeprav mu je to bilo naloženo. Prvostopni organ sicer tudi sam ugotavlja, da je bilo premoženje upravičenca podržavljeno kot podjetje, kljub temu pa ponovni postopek izvede kot da gre za vrnitev posameznih stvari. Tudi ni jasno, zakaj se je v ponovnem postopku ponovno ugotavljala vrednost nepremičnin ob podržavljenju, saj so v zapisniku o zaplembi in v sodni odločbi z dne 24. 12. 1946 le-te ovrednotene v skupni vrednosti 3.480.020,00 takratnih dinarjev. ZDen in na njegovi podlagi izdani predpisi sicer dajejo strankam v postopku denacionalizacije možnost, da zatrjujejo in dokazujejo, da vrednosti premoženja izkazane ob podržavljenju niso realne, vendar tudi določajo način, in kaj se šteje za verodostojne listine, s katerimi se za vsako posamezno stvar dokazuje, da zanjo v zapisniku o podržavljanju izkazana vrednost ni realna. V obravnavanem spisu pa take dokumentacije ni najti. Prav tako pa ni razumljivo, da je po mnenju vlagateljev del premoženja podržavljenja podjetja izkazan v realni vrednosti (del, ki je bil v obliki odškodnine vrnjen v sodnem postopku), del premoženja podržavljenega podjetja - nepremičnine, pa po istem zapisniku ob podržavljenju niso realno izkazane. Glede na navedeno je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kršena so pravila postopka, posledično nepravilno uporablja materialni predpis. Preizkus pravilnosti in zakonitosti delne odločbe ni mogoč. Tožena stranka opozarja, da je Upravno sodišče v obrazložitvi pravnomočne sodbe, izdane v predmetni zadevi izčrpno in jasno razložilo, da je upravičenec v obravnavanem primeru upravičen le do čiste vrednosti podjetja, ugotovljene po metodi neto aktive podjetja in da se v tem primeru ne morejo uporabljati določbe ZDen, ki se nanašajo na bistveno zmanjšanje oziroma povečanje vrednosti podržavljenega premoženja. Drugačno postopanje bi pomenilo kršenje načela enakega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev, saj so upravičenci, ki uveljavljajo delež v podjetju, oziroma ki zahtevajo odškodnino za podržavljeno podjetje, upravičeni le do vrednosti, ki jo ob podržavljenju predstavlja neto aktiva. Dejstvo, da so vlagatelji zahteve vrnitev premoženja zahtevali delno v sodnem in delno v upravnem postopku, tega ne more spremeniti. Niti ZDen niti Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij sicer nimata določb, ki bi strankam v postopku denacionalizacije prepovedovale, da zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja uveljavljajo delno v sodno in delno v upravnem postopku, nikakor pa ni pravilno, da se del premoženja podržavljenega podjetja, ki predstavlja ekonomsko celoto, vrača v sodnem postopku v valorizirani vrednosti ob podržavljenju ovrednotenega premoženja, del premoženja istega podjetja pa v upravnem postopku kot posamezna stvar v na novo ugotovljeni vrednosti neupoštevaje, da je bilo to premoženje vrednoteno v zapisniku in sodni odločbi izdani ob podržavljenju. Del podržavljenega premoženja, katerega vrnitev vlagatelji uveljavljajo v upravnem postopku, je namreč nesporno sestavni del premoženja podržavljenega podjetja. Zgolj nestrinjanje vlagateljev zahteve z vrednostjo podržavljenih nepremičnin, izkazanih v zapisniku v času podržavljenja ni in ne more biti podlaga za novo vrednotenje predmetnih nepremičnin. Postopanje prvostopnega organa, ki je v ponovnem postopku dopustil oziroma izvedenki naložil novo vrednotenje predmetnih nepremičnin, predstavlja direktno kršitev določbe 5. odstavka 44. člena ZDen in popolno ignoriranje napotil resornih organov. Brez vsakršne pravne podlage je tudi obrazložitev prvostopnega organa v delni odločbi, da niti pritožbeni organ niti sodišče nista razpolagala s podatkom o celotni ugotovljeni pasivi podjetja, ki jo je sodišče upoštevalo v svojem sklepu, s katerim je odločilo o vrnitvi dela premoženja podjetja B.B.B., zato upravni organ njunega stališča ni mogel upoštevati. Pri tem prvostopni organ popolnoma prezre, da mu je bilo že naloženo, da poskuša pridobiti bilanco podržavljenega podjetja, česar pa v ponovnem postopku ni storil. Glede na dosedaj podano obrazložitev tudi ni moč preizkusiti zavezankinega ugovora o obstoju ovir za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi.

Kar se tiče pritožbe pravnih naslednic, tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljena. Kot je iz pisne dokumentacije razvidno, med pravnimi nasledniki upravičenca ni zaupanja, med drugim se med seboj nikakor ne morejo sporazumeti o osebi, ki naj bi se postavila za skrbnika za posebne primere. Po presoji tožene stranka različni interesi pravnih naslednikov - dedičev in po njihovem mnenju pričakovan dedni delež, še niso utemeljen razlog za neimenovanje določene osebe za skrbnika premoženja, temveč morajo biti za neimenovanje podani utemeljeni razlogi, iz katerih bo mogoče ugotoviti, da bo skrbnik pri upravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da bo zlorabil svoje pravice in da bo s svojim delom ogrozil varovančeve koristi, česar pa pravni naslednici ne zatrjujeta. Postavljena skrbnica - odvetnica je po presoji tožene stranke oseba, ki razume funkcijo in položaj skrbnika za posebne primere, preklic pooblastila s strani pooblastiteljice v postopku denacionalizacije pa na njeno imenovanje oziroma postavitev nima nobenega vpliva.

Tožena stranka je v okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izpodbijane delne odločbe in v mejah pritožbenih navedb ugotovila, da so bila kršena pravila postopka, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in da je posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ker bo pomanjkljivosti postopka hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, je bila zadeva v skladu z 2. odstavkom 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - 73/04, v nadaljevanju: ZUP) vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopni organ mora v ponovnem postopku ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja po metodi neto aktive, upoštevaje vrednost premoženja, ki je bila upravičencu že vrnjena po pravnomočnem sklepu sodišča in odločiti o delu, ki upravičencu še pripada ter na podlagi tako ugotovljenega stanja presoditi ugovor zavezanke o obstoju ovir za vrnitev nepremičnin v naravi. Pri odločitvi pa mora upoštevati tudi mnenje Upravnega sodišča. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zoper točko 1 izreka izpodbijane odločbe. Zatrjuje, da je odločba prve stopnje nepravilna tako glede uporabe materialnega prava, kot ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi pravil upravnega postopka. Nezakonita je izpodbijana odločba zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Gre za vzpostavitev lastninske pravice na povsem istih nepremičninah kot so bile premoženje podržavljenega podjetja, le da je njihovo stanje danes veliko slabše od stanja, ki je bilo ob podržavljenju. Tožeča stranka se ne strinja s tem, da je potrebno ugotoviti in izračunati neto aktivo (valorizacija ob podržavljenju določene vrednosti), saj bi po eni strani tako ugotovljena vrednost še ne vrnjenega nepremičnega premoženja predstavljala le določen delež na nepremičninah, ki so bile včasih last podržavljenega podjetja, sedaj pa so last zavezanca, na vsak način pa gre za nepremičnine, ki so sedaj v slabšem stanju kot ob podržavljenju. Upravičenci so se svobodno odločili, da ob uveljavljanju odškodnine za premično premoženje podjetja niso zahtevali vrednotenja s sodnimi cenilci in so se strinjali z valorizirano vrednostjo, določeno ob podržavljenju. Ker je bila odškodnina zmanjšana za tako imenovano pasivo podjetja, ugotovljeno po istih merilih, ni nobenega razloga za to, da jo uveljavlja zavezanec in da se z njo kakorkoli ukvarja upravni organ v tem postopku. Gre za razsojeno stvar res judikata in vezanost državnega organa na pravnomočno odločbo drugega državnega organa. V obravnavanem primeru gre samo za to, ali so nepremičnine, ki so last upravičenčevega podjetja, sedaj last zavezanca in ali je sedanje njihovo stanje v primerjavi s tistim o podržavljenju tako spremenjeno, da je upravičen zahtevek zaradi povečanja oziroma zmanjšanja vrednosti, kar pa je bilo v postopku ugotovljeno. Vse ostalo je balast, ki ga izkorišča zavezanec zato, da lahko nepremičnine uporablja brez nadomestila, upravni organi pa mu nekritično sledijo in se postopek denacionalizacije vleče v neskončnost. Tožeča stranka predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo tako spremeni, da se pritožba zavezanca zoper odločbo prve stopnje zavrne in da toženi stranki naloži, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške upravnega spora z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožba je bila posredovana zavezanki v tem postopku, to je A.A.A. d.d. po odvetniški družbi C.C.C. ter strankama z interesom A.A. in B.B. po odvetnikih F.F. in G.G., ki na tožbo niso odgovorili.

Tožba je bila posredovana tudi zastopniku javnega interesa, ki udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledil obveznim napotilom pritožbenega organa iz odločbe št. ... z dne 1. 10. 1999 in sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 19. 4. 2001. Dan je bil izrecen napotek, da gre v obravnavanem primeru za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja B.B.B., in da se podržavljeno premoženje upravičencu vrača po pravilih, ki urejajo denacionalizacijo podržavljenih podjetij, torej po določbah od 34. do vključno 41. člena ZDen. Iz določbe 34. člena ZDen izhaja, da se podržavljeno podjetje upravičencu vrača kot podjetje le v primeru, če podjetje ob uveljavitvi ZDen še obstaja in če opravlja podobno dejavnost kot ob podržavljenju. Ker je podjetje B.B.B. po podržavljenju prenehalo obstajati, predmet denacionalizacije tako ne more biti več podržavljeno podjetje ker slednjega ni več, je pa upravičenec upravičen le do odškodnine v eni izmed oblik, ki jih dopušča ZDen. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevajo denacionalizacijo podjetja tako, da se jim vrnejo posamezne nepremičnine (stanovanje in poslovni prostori), ki so bile ob podržavljenju sestavni del premoženja podržavljenega podjetja. Kadar pa upravičenec ali v njegovem imenu vlagatelj zahtevata tak način denacionalizacije podržavljenega podjetja, je to denacionalizacija, v kateri se upravičencu namesto podržavljenega podjetja da odškodnina v obliki nadomestnega premoženja. Takega načina denacionalizacije pa ZDen ne ureja, zato je rešitev takega primera mogoča le ob smiselni uporabi določb 37. in 38. člena ZDen, torej določb, ki urejajo vračanje kapitala. Po določbi 1. odstavka 38. člena ZDen so tako vlagatelji zahteve za denacionalizacijo upravičeni zahtevati denacionalizacijo podržavljenega premoženja podjetja tudi v obliki nadomestnega premoženja (stanovanj in poslovnih prostorov), vendar le do vrednosti, ki se ugotovi po metodi neto aktive podjetja (8. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US in 65/93 - odl. US, v nadaljevanju: Navodilo). To pa hkrati pomeni, da je tudi upravičenec v obravnavanem primeru upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju, kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 37. člena ZDen. V tem primeru se torej ne morejo uporabljati določbe ZDen, ki se nanašajo na bistveno povečanje oziroma bistveno zmanjšanje vrednosti podržavljenega premoženja (25., 26. in 36. člen). Vrednotenje premoženja podržavljenega podjetja se ugotavlja na način in po postopku, ki ga določa 5. odstavek 44. člena ZDen. Že Upravno sodišče je v sodbi opr. št. ... z dne 19. 4. 2001 opozorilo, da je bilo podjetje B.B.B. že ovrednoteno ob podržavljenju, kar je razvidno iz zapisnika z dne 16. in 29. 6. 1946, zato ponovno vrednotenje v tem primeru ni bilo potrebno. Nadalje je med upravnimi spisi odločba Okrajnega sodišča v A. št. ... z dne 24. 12. 1946, ki vsebuje ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja, ki so identične vrednostim iz zapisnika (z dne 16. in 29. 6. 1946), vključuje pa tudi pasivo podjetja. Upravni organ prve stopnje bi zato moral ugotovljeno vrednost podjetja le valorizirati v skladu z določbo 5. odstavka 44. člena ZDen. Šele, če bi stranke v postopku na podlagi verodostojnih listin oziroma dokazil izkazale, da ob podržavljenju ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, bi se vrednost lahko ugotavljala na način iz 6. odstavka 44. člena ZDen oziroma v skladu z merili, določenimi s predpisom iz 85. člena ZDen. Prvostopni organ je sicer v ponovljenem postopku izpeljal obsežen ugotovitveni postopek, v katerega so bili vključeni tudi izvedenci za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. V ponovljenem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo o delu premoženja (premičnine), ki je bilo podržavljeno kot premoženje podjetja B.B.B., že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v A., opr. št. ... z dne 5. 9. 2000, s katerim je bilo upravičencu v obliki odškodnine vrnjeno premično premoženje podjetja, zmanjšano za celotno ugotovljeno pasivo podjetja. Nima prav prvostopni organ, da napotkov tožene stranke in sodišča ni mogoče upoštevati, ker nista bila seznanjena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 9. 2000. Nepravilen je tudi zaključek tega organa, da glede na to, ker je bila pasiva že v celoti upoštevana, je podana podlaga za uporabo 2. odstavka 38. člena ZDen, torej za določbo, ki velja za vračanje nepremičnin. Takšno stališče je nepravilno, saj gre v obravnavanem primeru nesporno za vračanje premoženja podjetja in ne posameznih stvari. Kolikor je bila pasiva upoštevana v celoti, je to treba upoštevati pri uporabi 5. odstavka 44. člena ZDen. Zmotno je bilo postopanje prvostopnega organa, ki je postavil izvedenca za vrednotenje nepremičnin, skladno s pravili, ki veljajo za določanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, ker so vlagatelji v postopku zatrjevali, da vrednost nepremičnin, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju, ni predstavljala njihove dejanske vrednosti. V obravnavanem primeru zgolj pavšalno ugovarjanje vrednosti nepremičnin ne zadostuje. Upravičenci bi morali z verodostojnimi listinami izkazovati (2. odstavek 5. člena Navodila), da vrednost ni prava, kar pa iz upravnih spisov ne izhaja. Vse navedeno pa tudi po presoji sodišča kaže na to, da prvostopni organ ni sledil napotkom pritožbenega organa ter sodišča, saj je upravičenec v obravnavanem primeru upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 37. člena ZDen. Sodišče tako ugotavlja, da je stališče tožene stranke pravilno in da prvostopni organ ni sledil obveznim napotkom iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, zato ocenjuje njegovo odločitev kot pravilno in zakonito. Glede na povedano, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju: ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.