Jedro

Tako zaradi osebe, zoper katero je odredba za hišno preiskavo izdana, kot zaradi tistih, ki jo izvajajo, mora biti obseg hišne preiskave jasno razviden iz izreka odredbe, ki je podlaga za njeno izvršitev, saj razlaga obrazložitve odredbe določnega izreka odredbe ne more nadomestiti.

Hišna preiskava v vinogradu ob vikendu v A tako ni bila zakonito opravljena, ker v izreku odredbe ni bila odrejena tudi preiskava vinograda oziroma zemljišča, na katerem se vinograd nahaja, pa je bila tam kljub temu izvedena, in zaseženih sadik konoplje ni bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz.

Izrek

I.Pritožbama zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega B. B. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v krivdoreku iz opisa kaznivega dejanja, obdolženemu A. A. očitanega pod točkama 1 in 2 izreka sodbe, obdolženemu B. B. pa iz opisa kaznivega dejanja, očitanega pod točkama 1 in 3 izreka sodbe, izpusti očitek pod točko 1 izreka, ki se glasi:

da sta obdolžena A. A. in B. B. v časovnem obdobju vsaj od 2. 6. 2020 do 22. 8. 2020 na naslovu 1, skupaj, z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi, v nasprotju z 8. in 9. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, neupravičeno proizvajala prepovedano drogo s tem, da sta v plastičnih koritih in v tekstilnih vrečkah v vinogradu gojila vsaj pet rastlin konoplje v velikosti od 20 do 140 cm, katere sta oba zalivala, gnojila, presajala in s tem do 22. 8. 2020 neupravičeno proizvedla vsaj 1738 gramov konoplje, od tega 830 gramov listov in vršičkov, pri čemer je konoplja z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog opredeljena kot prepovedana droga in spada v II. Skupino;

-v 2. in 3. točki izreka sodbe opisani kaznivi dejanji pravno opredelita kot kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika,

-v odločbi o kazenskih sankcijah

obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto zapora, nato pa se mu, ob upoštevanju kazni 6 (šest) mesecev zapora, določeni za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka sodbe, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja,

obdolženemu B. B. enotna kazen ne določi in se mu v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja,

-v odločbi o odvzemu predmetov obdolženemu B. B. , razen bankovcev, ki se obdolžencu vrnejo, našteti predmeti odvzamejo na podlagi petega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika in prvega ter drugega odstavka 73. člena Kazenskega zakonika.

II.V preostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 38883/2020 z dne 11. 9. 2025 obdolženega A. A. pod točkama 1 in 2 izreka spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 4 izreka pa kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Pod točkama 1 in 3 izreka je obdolženega B. B. spoznalo za krivega enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu B. B. je na podlagi prvega in drugega odstavka 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 in 2 izreka, na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 4 izreka, pa mu je na podlagi prvega odstavka 187. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, nato mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi petega odstavka 186. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo v izreku sodbe naštete predmete, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, to je mobilnega telefona Huawei, model P30 Pro z dvema SIM karticama, odločilo pa je tudi, da se mu vrnejo bankovci v skupni vrednosti 220,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. (pravilno 92.) člena ZKP in sodno takso v zneskih, navedenih v izreku sodbe. Obdolženemu B. B. je prav tako izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, opisano pod točkama 1 in 3 izreka sodbe, po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi petega odstavka 186. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo prepovedano drogo konopljo, plastično posodo in bel list papirja z rjavo snovjo, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, to je mobilnega telefona iPhone z vstavljeno SIM kartico. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena (pravilno 92. člena) ZKP in sodno takso v zneskih, navedenih v izreku, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa mu je v plačilo naložilo tudi v izreku sodbe navedene stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-zagovornica obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravic iz 2., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in

-zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega B. B. oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Zagovornika sta v pritožbah zahtevala, da se obdolženca in zagovornika obvesti o seji senata, zato jih je pritožbeno sodišče o seji obvestilo, prav tako je obvestilo višjega državnega tožilca. Seje se je udeležil le višji državni tožilec, zato je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžencev in njunih zagovornikov, ki so bili o seji v redu obveščeni.

4.Pregled zadeve je pokazal naslednje:

Pritožba zagovornice obdolženega A. A.

Po oceni pritožbe sodba temelji na dokazih, ki so bili zbrani v nezakoniti hišni preiskavi 31. 7. 2020 na vikendu, ki je v lasti obdolženčevega očima, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov. Ni pojasnilo razlogov, zakaj ocenjuje, da je bila hišna preiskava zakonito opravljena, čeprav v odredbi o hišni preiskavi z dne 31. 7. 2020 ni obrazložen obstoj verjetnosti, da bo pri preiskavi moč najti predmete, ki so v vzročni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev postopka ter kršitev pravice do učinkovite obrambe iz 25. člena Ustave. V odredbi je izostala tudi obrazložitev, zakaj je bila hišna preiskava sploh potrebna in zakaj ne bi bilo mogoče dokazov zbrati na druge načine, ki ne bi pomenili tako drastičnega posega v človekovo pravico do (prostorske) zasebnosti. Hišna preiskava ni bila niti nujen niti sorazmeren ukrep in v obravnavani zadevi tudi ni mogoče govoriti o veliki teži kaznivega dejanja, ki bi utemeljevala tako drastičen ukrep, ko so bili uporabljeni službeni psi in konjeniki. Da ni šlo za nujni ukrep, pa kaže tudi časovni potek dogodkov, saj naj bi policist že v februarju 2020 zaznal obstoj kaznivega dejanja, nato naj bi bila zaznana še v juniju in juliju 2020, hišna preiskava pa je bila opravljena šele 22. 8. 2020.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je bila hišna preiskava 31. 7. 2020 zakonito opravljena in da odredba za njeno izvedbo nima pomanjkljivosti. Razloge o tem je obširno podalo v točkah od 8 do 13 obrazložitve sodbe, kjer je odgovorilo na istovrstne navedbe obrambe. Pri tem se je oprlo na sklep, izdan v tej zadevi 8. 9. 2025, s katerim je zahtevo za izločitev dokazov zavrnilo ter zaključilo, da dokazni postopek ni v ničemer omajal zaključkov sodišča o neutemeljenosti obrambnih zahtev obeh obdolžencev za izločitev dokazov. Zato ne drži trditev pritožbe, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tudi očitek o nepopolnosti odredbe za hišno preiskavo glede pogoja sorazmernosti in nujnosti hišne preiskave ni utemeljen, kar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 13 razlogov sodbe. Pravilno je zaključilo, da sta v odredbi ta pogoja zadostno obrazložena, prav tako obstoj verjetnosti, da bo pri preiskavi mogoče najti predmete, povezane z očitanim kaznivim dejanjem in bodo potrebni za postopek. Da je odredba za hišno preiskavo obrazložena tudi glede nujnosti njene izvedbe in sorazmernosti, pa je pritožbeno sodišče v tej zadevi že pojasnilo v sklepu V Kp 38883/2020 z dne 26. 5. 2022, zato se v tej sodbi, da ne bo ponavljanja, na razloge sklepa sklicuje. Pritožbeni oceni, da teža kaznivega dejanja ni tako velika, da bi upravičila način izvedbe hišne preiskave, pa glede na težo in okoliščine kaznivega dejanja ter nevarnost, ki jo prepovedana droga predstavlja za zdravje ljudi, tudi ni mogoče pritrditi. Hišna preiskava je bila v vikendu s pritiklinami na naslovu 1 opravljena zakonito in ustrezno načinu izvrševanja kaznivega dejanja in glede na njegovo naravo nikakor ni šlo za drastične ukrepe, kot zmotno trdi pritožba.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe v izpodbijani sodbi samo ugotavlja, da je policija že pred izdajo odredbe razpolagala z različnimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče podati kazensko ovadbo. V zasebnost obdolženca zato ni bilo treba posegati, navedba sodišča v točki 9 obrazložitve sodbe pa hkrati potrjuje stališče obrambe, da hišna preiskava ni bila nujen in sorazmeren ukrep. Odločitev sodišča, da kljub temu predlog za izločitev dokazov iz te hišne preiskave zavrne, je zato v direktnem nasprotju z razlogi sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in kršitev pravice do učinkovite pritožbe, sodba pa je iz istega razloga tudi arbitrarna, kar predstavlja kršitev pravic iz 22. člena Ustave. Pritožba poudarja še izpovedbo priče C. C. o podatkih, s katerimi je policija razpolagala pred izvedbo hišne preiskave in navaja, da tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da hišna preiskava ni bila nujen ukrep, ker je imela policija že brez tega posega zadostno podlago za vložitev kazenske ovadbe v drugih zbranih dokazih.

Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v točki 9 ni podalo razlogov tako, kot jih prikazuje pritožba. V tem delu je navedlo, da ne gre slediti trditvam obrambe, da so bile hišna, osebna preiskava in preiskava osebnega vozila nezakonite in tudi nenujen in nesorazmeren ukrep, ker iz spisa izhaja, da je policija že pred izdajo odredbe razpolagala z različnimi dokazi.... S tem je navedbe obrambe povzelo, nadalje pa zapisalo to, kar je trdila obramba. Gre torej za povzetke navedb obrambe, s katerimi se sodišče prve stopnje ne strinja, ne pa za zaključke sodišča, kot pokaže točen pregled zapisanega.

Odredba o prvi hišni preiskavi v A je bila po oceni pritožbe izdana na podlagi nezakonitega delovanja policista D. D. , ki je nezakonito stopil na zasebno teraso vikenda na naslovu 1 in tam v loncih našel sadike konoplje, glede katerih je navedel tudi točne izmere v centimetrih, kar kaže na to, da jih ni le opazoval s ceste, kakor je na obravnavi neresnično trdil. Tudi temu pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi. Ne drži, da je v uradnem zaznamku, ki ga je sestavil 2. 6. 2020 (na listini številka 5 spisa), policist D. D. zapisal, da je stopil na teraso, kot navaja pritožba. Zapisal je, da je na terasi prosto dostopnega objekta na omenjenem naslovu, tik mimo katerega vodi lokalna cesta - slepa ulica le še do ene hiše, v PVC in tekstilnih posodah različnih velikosti na terasi našel 17 rastlin, podobnih konoplji, in sicer sedem višine 15, deset pa višine 5 cm. Iz takšnega zapisa pritožba neutemeljeno sklepa, da je policist stopil na teraso, čeprav ni tako zapisano, na glavni obravnavi pa je policist zapisano sprejemljivo pojasnil in povedal, da na teraso, na kateri so bile rastline, ni stopil, ker to ni bilo potrebno, saj so bile v neposredni bližini ceste in jih je videl ter da ne ve, če je sploh prostor, da bi med cesto in vikendom parkiral avto, „da greš mimo jih vidiš“ (glavna obravnava z dne 8. 9. 2025 - listina številka 813).

Sadike konoplje so bile po oceni pritožbe v vinogradu nezakonito zasežene, saj iz izreka odredbe o hišni preiskavi z dne 31. 7. 2020 izhaja, da je lahko predmet preiskave le vikend s pritiklinami na naslovu 1, vinograd pa ima drugo parcelno številko kot vikend, in ker so šli policisti v vinograd brez prisotnosti prič. Ob tem so policisti vstopili v hišo, ne da bi prej obdolžencu izročili odredbo in so se v njej nahajali brez prisotnosti prič, v dokaznem postopku pa ni bilo z ničemer izkazano, da je bilo takšno ravnanje nujno potrebno, kar je pogoj za takšno ravnanje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe o tovrstnih trditvah obrambe obeh obdolžencev navedlo, da sadike konoplje, ki so jih policisti zasegli v preiskanem vinogradu ob vikendu, niso bile pridobljene nezakonito, ker se je odredba za hišno preiskavo nanašala tudi na vinograd in jih zato kot nezakonite dokaze ni treba izločiti. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. , enako kot pritožba zagovornika obdolženega B. B. , pa utemeljeno trdi, da vinograd na podlagi izdane odredbe za hišno preiskavo, ki jo je preiskovalna sodnica izdala 31. 7. 2020, ne bi smel biti predmet preiskave. Zaključke o tem, da se je odredba za hišno preiskavo nanašala na tisto območje, ki ga je policija tudi preiskala, ne pa na kakšno drugo, za katero izdaja odredbe za hišno preiskavo ni bila zahtevana in izdana, je sodišče prve stopnje podalo v točkah od 34 do 36 razlogov izpodbijane sodbe, a mu ne gre pritrditi. Odredba o hišni preiskavi, preiskavi vozila in osebni preiskavi osumljenega A. A. je v izreku določala hišno preiskavo stanovanjske hiše in drugih prostorov s pritiklinami na naslovu 2, vikenda s pritiklinami na naslovu 1, preiskavo vozila - osebnega avtomobila znamke Toyota, tip Auris, reg. št. ..., ter osebno preiskavo A. A. . Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je bilo vsem, ki so hišno preiskavo izvajali, jasno, da se nanaša tudi na zemljiške parcele vikenda, tudi na parcelo X, kjer je vinograd, ter da je odredba podkrepljena s predhodno predloženimi ZK izpiski. Pritožbi pa imata prav, ko ocenjujeta, da odredba za preiskavo na naslovu 1 ne odreja tudi preiskave vinograda, temveč na tem naslovu preiskavo vikenda s pritiklinami, med pritikline vikenda - stanovanjske hiše pa vinograda ni mogoče šteti. Pritikline so premične stvari, tako določa tudi Stvarnopravni zakonik v prvem odstavku 17. člena, medtem ko je vinograd samostojna nepremičnina, ima svoj pravni status, in čeprav je last istega lastnika, ki jo z vikendom, to je stanovanjsko stavbo, povezano uporablja, ni pritiklina vikenda - hiše, v obravnavani zadevi pa je bila le za vikend (in njegove pritikline) na tem naslovu izdana odredba za hišno preiskavo. Tako zaradi osebe, zoper katero je odredba za hišno preiskavo izdana, kot zaradi tistih, ki jo izvajajo, mora biti obseg hišne preiskave jasno razviden iz izreka odredbe, ki je podlaga za njeno izvršitev, saj razlaga obrazložitve odredbe določnega izreka odredbe ne more nadomestiti.

Hišna preiskava v vinogradu ob vikendu v A tako ni bila zakonito opravljena, ker v izreku odredbe ni bila odrejena tudi preiskava vinograda oziroma zemljišča, na katerem se vinograd nahaja, pa je bila tam kljub temu izvedena, in zaseženih sadik konoplje ni bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama, ki sta to utemeljeno zatrjevali, delno ugodilo tako, da je iz opisa kaznivih dejanj izpustilo očitek neupravičene proizvodnje prepovedane droge konoplje v vinogradu, ki se je obdolžencema očitala pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe. Vsi ostali dokazi, ki so bili izvedeni v zvezi z očitkom iz točke 1 izreka sodbe, so s temi nezakonito pridobljenimi dokazi povezani, zato jih v postopku ni dovoljeno uporabiti in obdolženec za ta očitek ne more kazensko odgovarjati. Iz krajevno, časovno in subjektivno povezanega kolektivnega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki bi ga naj obdolženi A. A. storil v času od 2. 6. 2020 do 22. 8. 2020, opisanega pod točkama 1 in 2 izreka sodbe, je zato pritožbeno sodišče, potem ko je očitek pod točko 1 izpustilo, preostali del kaznivega dejanja, opisan pod točko 2 izreka sodbe, ki ima vse zakonske znake samostojnega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, pravno opredelilo po prvem odstavkom 186. člena KZ-1 in zanj določilo nižjo kazen.

Ker je bil očitek iz 1 točke izreka sodbe iz opisa kaznivega dejanja izpuščen, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o odvzemu predmetov tako, da je dodalo, da se zaseženi predmeti odvzamejo tudi na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1. Na tej pravni podlagi se obdolžencu odvzame konoplja, zasežena v vinogradu v Brezovcu, saj se zasežena prepovedana droga odvzame tudi, če to, kot v obravnavani zadevi, zahteva splošna varnost. V obravnavanem primeru je odvzem potreben zaradi varovanja zdravja ljudi, ki ga uživanje prepovedane droge ogroža.

Pritožba pa ni utemeljena, ko navaja, da so policisti hišno preiskavo opravili nezakonito, ker obdolžencu ob vstopu v hišo niso izročili odredbe ter so bili v hiši brez prisotnosti prič. Priči E. E. in F. F. sta s podpisi na zapisniku potrdili svojo prisotnost pri izvajanju hišne preiskave v vikendu. Sodišče prve stopnje iz njunih izpovedb, ki jih je v sodbi pravilno povzelo, utemeljeno ni sklepalo, da se je preiskava opravljala nepravilno, brez njune prisotnosti. Ko navaja, da priče zakonitosti ravnanja policije niso potrdile, in če pri tem nakazuje na priče G. G. , H. H. in I. I. , ki so opisovale okoliščine hišne preiskave na naslovu1, pa je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo in sprejemljivo pojasnilo, zakaj njihovim izpovedbam ne verjame.

Trditev, da je bila hišna preiskava izvedena nezakonito, ker so policisti vstopili v hišo, ne da bi prej obdolžencu izročili odredbo za hišno preiskavo in so bili v hiši brez prisotnosti prič, ni utemeljena. Način hišne preiskave je bil glede na njeno nujnost in nevarnost uničenja dokazov ustrezen in zakonit, sodišče prve stopnje pa je to v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Iz izpovedbe policista C. C.je utemeljeno zaključilo, da je bila hišna preiskava na takšen način opravljena zaradi taktike, metodike in varnosti in da je bilo zato v zapisniku o hišni preiskavi zapisano, da je bil vstop opravljen brez poprejšnje izročitve odredbe, takoj, ko je bilo to mogoče, kot je sprejemljivo pojasnil policist C. C.pa so odredbo osumljencu vročili, od vstopa do prihoda policistov, ki so nato izvajali hišno preiskavo, pa je minilo 2 ali 3 minute. Zakonitost hišne preiskave zaradi taktike, ki je bila izbrana in je bila potrebna zaradi zagotovitve varnosti in izvedbe preiskave in da ne bi bili uničeni dokazi, tako ni bila okrnjena, kot trdi pritožba, pritožbeno sodišče pa se pri tem v celoti sklicuje na zaključke izpodbijane sodbe o tem, da je bila hišna preiskava zakonita in jih kot pravilne povzema.

Pritožba ponovno navaja, da obdolženec ni dal privolitve za preiskavo elektronske naprave in da iz listine ni razvidno, kdo bi naj od njega privolitev dobil, zaradi česar je po njeni oceni listina povsem neverodostojna. Pogreša izvedbo dokazov glede vprašanja, kdo je od obdolženca izposloval podpis privolitve in v kakšnih okoliščinah. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo razlogov za dvom o tem, da je obdolženec privolil v preiskavo elektronske naprave in tudi na to vprašanje je pritožbeno sodišče v tej zadevi že odgovorilo v sklepu z dne 26. 5. 2022. Obdolženi A. A. je privolitev za preiskavo elektronskih naprav podal 22. 8. 2020 in jo podpisal, kot je razvidno iz podatkov spisa (listina številka 41), sodišče prve stopnje pa je glede pravilnosti in zakonitosti zasega utemeljeno zaključilo, da je bil zaseg mobilnih telefonov vsem udeležencem zakonito izveden, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno pojasnilo. Izvedbo dokazov v zvezi z zakonitostjo pridobitve privolitve za preiskavo elektronske naprave pritožba zato neutemeljeno pogreša, ob tem pa tudi zapiše, da obdolženec trdi, da takšne privolitve ni dal, hkrati pa navaja, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da tožilstvo pojasni, kdo konkretno bi naj od obdolženca izposloval podpis privolitve in v kakšnih okoliščinah, torej njegovega podpisa na tej listini ne zanika.

V nadaljevanju pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da se obdolžencu v točki 2 izreka sodbe očita, da je drogo hranil zaradi dajanja v promet, čeprav ta očitek ni z ničemer izkazan. Količina zasežene konoplje, to je 46 g posušenih vršičkov ter vaginalne in rektalne svečke, kažejo na to, da je bila konoplja namenjena za osebne namene obdolženca, v primeru svečk pa za medicinske namene, in da obdolžencu ne more biti v škodo, da se je branil z molkom, kar je njegova ustavna pravica, prav tako je njegova pravica, da ne obremenjuje svojih bližnjih. Svečke so bile najdene v hiši, kjer poleg obdolženca živi še njegova družina in so lahko bile namenjene za rabo več ljudi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu dokazano, da je dajal prepovedano drogo v promet, je po oceni pritožbe v nasprotju z njegovim zaključkom, da ni dokazano, da denar, ki so ga našli policisti v vikendu, izhaja iz prodaje droge, ker je obdolženec povedal, da gre za denar, ki so ga udeleženci zabave zbrali za hrano in pijačo. Navaja še, da gre tudi za podvajanje očitkov, saj se obdolžencu v točki 4 izreka sodbe očita kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedane droge, in sicer da je drugim nudil v plastični posodi shranjene posušene vršičke konoplje, ki so jo zaužili, hkrati pa se mu v točki 2 izreka očita, da je to isto drogo hranil na mizi terase v plastični posodi. Obdolženec je bil tako dvakrat obsojen za isto kaznivo dejanje, kar je v nasprotju z načeli pravne države, prav tako pa mu je bila prekršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave oziroma pravica do izvedbe dokazov v njegovo korist, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za ogled vikenda in okolice na naslovu 1, Ta dokaz je bilo treba izvesti, ker policist pri vožnji skozi naselje nikakor ni mogel videti sadik konoplje, z ogledom pa bi bilo mogoče tudi ugotoviti, kako daleč seže pogled z vrha vinograda in kje so bili najdeni lonci oziroma če so bili z vrha sploh vidni.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanih kaznivih dejanj, opisanih pod točkami 2, 3. in 4., dokazana, nadaljnja izvedba dokazov za razjasnitev dejanskega stanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna. S pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ki jih je glede teh dejanj navedlo v sodbi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da je obdolženi A. A. v A in B, tudi glede na okoliščine, v katerih je bila hišna preiskava v A opravljena, ko so udeleženci zabave uživali drogo, istovrstno prepovedano drogo hranil za lastno uporabo, ob tem pa v avtomobilu hranil digitalno tehtnico za tehtanje droge, in da so bile rektalne ali vaginalne svečke z vsebnostjo konoplje in posušeni rastlinski vršički konoplje lahko namenjeni njegovim družinskim članom. V razlogih izpodbijane sodbe je podrobno povzet postopek zaznave policistov v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji in tehtno so obrazložene ter ocenjene njihove ugotovitve glede dogajanja v zvezi z uživanjem prepovedane droge v A, ki so se potrdile z izvedenima hišnima preiskavama, preiskavo osebnega avtomobila obdolženca in izsledki komunikacij v mobilnih telefonih, pa tudi z zaslišanjem prič, udeleženih na zabavi v A. Zbrani dokazi niso dopuščali zaključka, da obdolženemu A. A. očitek, da je drogo hranil zaradi dajanja v promet, ni dokazan. Ne drži niti pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, v nasprotju z odločitvijo sodišča, da obdolžencu vrne zasežene bankovce. V točki 39 razlogov izpodbijane sodbe o tem ni nobenih nasprotij. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpustilo očitek, da je imel obdolženec v kuhinjskem predalu shranjenih več bankovcev po 20, 10 in 5 EUR, skupaj 220 EUR, ki so bili poleg brizgalk, pri tem pa pravilno obrazložilo, da dokazni postopek ni dal zanesljive podlage za zaključek, da gre za denar, ki izhaja iz prodaje droge, ne pa za denar, ki so ga udeleženci zabave zbrali za hrano in pijačo, vidno na fotografijah. Pravilno mu je zato zasežene bankovce vrnilo, takšno sklepanje in ravnanje pa z ostalimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so narekovali izrek obsodilne sodbe, ni v nasprotju.

Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da je bil obdolženec pod točko 4 izreka sodbe ponovno obsojen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka. V točki 2 izreka sodbe se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, in sicer, da je v nasprotju z 10. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami 22. 8. 2020 v A in B zaradi dajanja v promet hranil prepovedano drogo, ki je v nadaljevanju našteta, med drugim vršičke konoplje, v točki 4 izreka pa se mu očita storitev kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, in sicer, da je H. H. in I. I. 21. 8. 2020 dal v uživanje prepovedane droge in dal na razpolago prostore za uživanje prepovedanih drog ter jima s tem omogočil, da sta jih uživala, in sicer jima je ponudil v plastični posodi shranjene posušene vršičke konoplje, I. I. pa je pripravila „džoint“ in ga pokadila skupaj z obdolženim A. A. in H. H. . Gre za dva različna očitka, različni izvršitveni dejanji in dve samostojni, različno pravno opredeljeni kaznivi dejanji. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je bil obdolženec dvakrat obsojen za isto stvar.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja ocene sodišča prve stopnje, da za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno opraviti ogleda kraja zasežene droge na naslovu 1. V izpodbijani sodbi je ustrezno obrazloženo (v točki 4 razlogov), s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da ogled ni bil potreben, ker zadostujejo fotografije, in ker so policisti sprejemljivo pojasnili okoliščine izvedbe hišne preiskave.

Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Pritožba odločbe o kazenski sankciji ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolženemu A. A. izreklo primerno sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo. Ob upoštevanju, da je iz kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 in 2 izreka, izpustilo očitek neupravičene proizvodnje konoplje v vinogradu v A pod točko 1, je pritožbeno sodišče določeno kazen za kaznivo dejanje ustrezno znižalo in za ravnanje pod točko 2 izreka obdolžencu določilo kazen eno leto zapora, nato pa, ob upoštevanju pravilno odmerjene kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka, v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjeni preizkusni dobi dveh let, obdolžencu določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Pri tem je upoštevalo težo kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in okoliščine, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, tako izrečena kazenska sankcija pa je po oceni pritožbenega sodišča primerna in bo obdolženca odvračala od ponavljanja kaznivih dejanj.

Pritožba zagovornika obdolženega B. B.

Po oceni pritožbe je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje prekršilo pravice obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba se namreč opira na kazensko ovadbo, ki jo je zoper obdolženega B. B. podal obdolženi A. A. , ki pa se je ves čas postopka branil z molkom. Vsebina zapisnika o podani kazenski ovadbi je povzeta v točkah 83 in 99 razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pa je na podlagi zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe obdolženega A. A. napravilo zaključek o zavestnem sodelovanju obeh obdolžencev pri proizvodnji prepovedane droge konoplje. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev in predstavlja procesno veljaven dokaz le, če se nanaša na dokazovanja časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil, v polnem obsegu pa le, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe iz 283. člena KZ-1. Navaja še, da se lahko kazenska ovadba uporablja zgolj za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče, a se tudi v tem primeru ne sme opirati neposredno na ovadbo kot dokaz, predvsem pa se ne sme opirati na kazensko ovadbo soobdolženca, ki se ob tem še brani z molkom, kot je v obravnavanem primeru. Obdolženemu B. B. je bila zato prekršena z Ustavo zajamčena pravica do zaslišanja obremenilne priče, kar mu zagotavljata 29. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki obdolžencem v kazenskem postopku zagotavljata, da se seznanijo z obremenilnimi izjavami in v zvezi z njimi zaslišijo njihovega avtorja. Ta pravica obdolženemu B. B. ni bila zagotovljena, saj se je obdolženi A. A. zagovarjal z molkom.

Povzetih navedb in ostalih, ki se nanašajo na zaseg konoplje v vinogradu, na pritožbeni stopnji ni bilo treba presojati, saj je pritožba utemeljena, ko navaja, da je bil zaseg sadik konoplje v vinogradu nezakonit, ker odredba za hišno preiskavo ni bila izdana tudi za preiskavo vinograda. Pritožbeno sodišče je na istovrstne pritožbe zagovornice obdoženegaA. A. že odgovorilo v točkah 11 in 12 razlogov te sodbe in se nanje sklicuje. Zaradi nezakonito opravljene preiskave vinograda v njej pridobljenih dokazov (zaseženih sadik konoplje v vinogradu ob vikendu v A in ostalih dokazov, ki so bili v zvezi z očitkom pod točko 1 izreka sodbe s tako pridobljenimi dokazi povezani, v postopku ni dovoljeno uporabiti in obdolženca za očitek pod točko 1 izreka sodbe ne moreta kazensko odgovarjati. Pritožbeno sodišče je zato iz kolektivnega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, očitanega obdolženemuB. B. pod točkama 1 in 3 izreka sodbe, izpustilo očitek pod točko 1, preostali del kaznivega dejanja, opisan pod točko 3 izreka sodbe, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, pa pravno opredelilo po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in zanj določilo nižjo kazen.

Kršitev pravice do obrambe je po oceni pritožbe podana, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu, da opravi ogled kraja dejanja, kjer bi se lahko ugotovilo, da pri vožnji skozi naselje ni mogoče, da bi policist videl sadike, še posebej ne sadik višine 5 cm, in da bi pri vožnji vonjal konopljo, pri čemer sploh ni šlo za hidroponično gojenje konoplje.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog, saj ogled kraja dejanja ni bil potreben, okoliščine možnosti zaznave konoplje in njenega vonja pa so policisti v izčrpnih zaslišanjih ustrezno pojasnili in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi navedene okoliščine dodatno razjasnjevalo z ogledom kraja dejanja. Svojo odločitev je utemeljeno uprlo ne le na podrobne izpovedbe policistov o zaznavi konoplje, kar je v sodbi obširno povzelo, temveč tudi na fotografije kraja dejanja. Na istovrstne navedbe pritožbe zagovornice obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče v tej sodbi že odgovorilo.

Pritožba navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi na dokaze, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov. Navedeno pojasni s trditvijo, da se sodba nekritično naslanja na izpovedbo priče policista C. C., ki je navajal, da je vse bilo izvedeno zakonito in brez napak, a je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da temu ni bilo tako. Tako se na primer solemnitetna priča F. F. ni spomnila najdbe tehtnice, bele praškaste snovi v aluminijasti foliji, injekcij z rjavo smolnato snovjo v predalu, solemnitetna priča E. E. pa se, za razliko od policista C. C., ni spomnil sveže zelene rastline v pepelniku na terasi in tudi ne bele praškaste snovi v aluminijasti foliji in tudi ne posušenih rastlinskih delcev v posodi na mizi. Navzočnost dveh prič pri opravi hišne preiskave je nedvomno potrebna ob sami najdbi dokaznih predmetov, pri čemer morata biti priči navzoči ves čas dejanskega opravljanja hišne preiskave. Ker se priči navedenih predmetov ne spomnita, se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne sme opirati.

Ni ji mogoče pritrditi. V hišni preiskavi, ki je bila opravljena v vikendu na naslovu 1 in njegovih pritiklinah, zaseženi predmeti niso bili nezakonito pridobljeni. Če se priči, ki sta bili navzoči pri hišni preiskavi, ob zaslišanju nista spomnili vseh predmetov, ki so bili takrat zaseženi, to ne pomeni, da nista ustrezno opravljali funkcije solemnitetnih prič ali da predmeti, ki so navedeni v zapisniku o hišni preiskavi, iz te preiskave ne izvirajo. Sodba sodišča prve stopnje ima podrobne in pravilne razloge tudi o sodelovanju prič E. E. in F. F. pri hišni preiskavi v A (točki 70 in 71 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz izpovedb prič je razvidno, da sta spremljali potek hišne preiskave, pri čemer je priča F. F. povedala, da je zapisnik podpisala in se je tudi ob ponovni preučitvi predmetov pretežno spomnila vseh zaseženih predmetov in okoliščin zasega, ni se na primer spomnila tehtnice, medtem ko je Jernej Kelc povedal, da se tehtnice spominja, prav tako pa je pojasnil, katerih predmetov se spominja in katerih ne. Da se priči vseh predmetov, ki so bili zaseženi, ob zaslišanju nista spomnili, je povsem sprejemljivo, tudi glede na potek časa od hišne preiskave, obe pa sta s podpisom potrdili vsebino zapisnika kot verodostojno. Sodišče prve stopnje za sklepanje, da so bili predmeti pri hišni preiskavi nezakonito pridobljeni zato, ker se priči nista več spomnili vseh predmetov, ki so bili zaseženi, sta pa podpisali zapisnika, ni imelo razloga.

Zakonito pa ni bila opravljena le hišna preiskava vikenda in njegovih pritiklin v A, temveč so bili tega dne tudi mobilni telefoni zakonito zaseženi, iz podatkov, fotografij in komunikacij, pridobljenih iz mobilnega telefona obdolženega A. A. , pa je izhajal utemeljen sum, da tudi obdolženi B. B. , s katerim je obdolženi A. A. obširno komuniciral po Facebook Messengerju, proizvaja konopljo za nadaljnji promet, kar se je s hišno preiskavo v C potrdilo. Oceni pritožbe, da so bili mobilni telefoni obdolženemu B. B. in pričama nezakonito zaseženi in pregledani, ker niso prejeli pravnih poukov, zaradi česar bi morali biti dokazi, pridobljeni pri pregledu obdolženčevega telefona, iz spisa izločeni, ni mogoče pritrditi.

Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi dokaze v zvezi z zasegom mobilnih telefonov obdolžencema in pričam ter utemeljeno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da so policisti postopali zakonito in da so pred zasegi mobilnih telefonov vsi prejeli ustrezne pravne pouke ter so za pregled njihove vsebine podali soglasja. O privolitvi obdolženega B. B. za preiskavo elektronske naprave in zakonitosti zbranih dokazov pa je podalo pravilno oceno v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša in jo kot pravilno povzema. Iz vseh okoliščin, vključno z obdolženčevim podpisom privolitve izhaja, da je bil zaseg zakonit, dokazi pa zakonito pridobljeni.

Pritožba zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe in se očitata obdolženemu B. B. , nimata vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne predstavljata kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Presoja očitka iz točke 1 iz že navedenih razlogov ni potrebna. Glede očitka iz točke 3 izreka pa pritožba navaja, da se obdolžencu očita zgolj hramba štirih steklenih posod s 84,10 g posušenih rastlin konoplje, 0,57 g posušene konoplje v kozarcu in 9,61 g posušenih rastlin v predalu ter na vrvici na podstrešju 216 g rastlin konoplje, pri čemer takšna količina sama po sebi ne kaže na to, da bi bila hranjena zaradi prodaje ali dajanja v promet, iz opisa pa tudi ne izhaja, iz katerih okoliščin je sklepati na namen prodaje ali dajanja v promet. Navajajo se tako le abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, ki v opisu niso konkretizirani.

Pritožba nima prav. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, opisano v točki 3 izreka sodbe, ima vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Obdolženi B. B. je izvršil očitano kaznivo dejanje s tem, da je v nasprotju z navedenimi določbami Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami neupravičeno proizvajal 216,00 g konoplje, ki jo je sušil na vrvici na podstrešju, in da je v navedenih količinah zaradi prodaje ter dajanja v promet prepovedano drogo iste vrste v navedenih količinah hranil v steklenih posodah. Očitata se mu dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, pritožba pa v opisu neutemeljeno pogreša konkretizacijo namena prodaje ali dajanja v promet. Obrazložitev obdolženčevega namena, da prepovedano drogo hrani zaradi prodaje in dajanja v promet in da jo proizvaja, torej goji ne za lastne potrebe, temveč potrebe drugih, sodi v obrazložitev sodbe1, ne v opis kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je o takšnem namenu obdolženca utemeljeno sklepalo iz izvedenih dokazov in v sodbi o njem tudi navedlo tehtne razloge.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja le s ponovitvijo trditve, da obdolženi B. B. ni mogel avtorju ovadbe, obdolženemuA. A. , postavljati vprašanj, sodba pa se na njegovo kazensko ovadbo opira, prav tako na izpovedbo motivirane priče C. C., dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno tudi zaradi zavrnitve vseh dokaznih predlogov obrambe in zaradi vprašanja zakonitosti dokazov. Nima prav. Izpovedbo priče C. C.je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in nobenih razlogov ni imelo za zaključek, da priča ni verodostojna, glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je bilo v tej sodbi že odgovorjeno, da izvedba predlaganih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna in da drugi dokazi, razen konoplje v vinogradu in tistih, ki iz njih izvirajo, niso bili nezakonito pridobljeni. Obdolženi A. A. je zoper obdolženega B. B. podal kazensko ovadbo, ki se nanaša na očitek pod točko 1 izreka, zato je pritožbeno sodišče, ker je ta očitek iz opisa kaznivega dejanja izpuščen, ni presojalo. Hišna preiskava, opravljena v C, pa temelji na zakonito pridobljenih izsledkih elektronskih komunikacij in fotografij iz mobilnega telefona obdolženega A. A. , ki so obremenili obdolženegaB. B. in so kazali na njuno ukvarjanje s proizvodnjo prepovedane droge konoplje.

Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, temveč le navaja, da je bila obdolžencu, upoštevaje vse navedeno v pritožbi, neutemeljeno izrečena kazenska sankcija. Pritožbeno sodišče je zato kazensko sankcijo, izrečeno obdolženemu B. B. , preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo. Ker je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek pod točko 1 izreka, je pritožbeno sodišče v pogojni obsodbi določeno kazen za kaznivo dejanje ustrezno znižalo tako, da je za ravnanje, opisano pod točko 3 izreka, ob določeni preizkusni dobi dveh let, obdolžencu določilo kazen eno leto zapora kot najnižjo zaporno kazen, ki jo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 predpisuje zakon. Takšno odmero je narekovala teža kaznivega dejanja, stopnja obdolženčeve krivde in olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izrečena kazenska sankcija pa bo po oceni pritožbenega sodišča obdolženca odvračala od ponavljanja kaznivih dejanj.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega B. B. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v korist obdolžencev (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1Prim.: Sodba VSRS I Ips 31245/2017 z dne 9. 6. 2022.