Jedro

Prostovoljna pisna izjava priče, poslana sodišču po zagovorniku, je dovoljen dokaz, in takega položaja ni mogoče enačiti s položajem, ko mora sodišče izjave, dane policiji, izločiti in jih ne sme uporabiti v kazenskem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 323/2002 z dne 3.6.2005 obsojenega M.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo dve leti in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino ter potrebne izdatke oškodovanke, njene zakonske zastopnice ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, plačila preostalih stroškov kazenskega postopka pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo, odločilo pa, da nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 636/2005 z dne 30.11.2006 zavrnilo pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

3. Zagovornica je zoper pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je s pregledom obeh izpodbijanih sodb mogoče priti do zanesljivega sklepa, da sporni dnevnik kot dokaz za obstoj kaznivega dejanja v kazenskem postopku ni imel nobene omembe vredne vloge. Celotno dejanje (kot dogodek) je sodišče štelo za dokazano na podlagi pričevanja oškodovanke. Dnevnik je prišel v igro na nenavaden način, sodišče pa se je do okoliščin v zvezi z njim opredelilo in v tem pogledu opravilo svojo dolžnost. Glede dokaznega pomena pisma obsojenčeve matere velja podobno; pa tudi če bi bilo drugače, za stališče v zahtevi, namreč, da bi ga bilo treba obravnavati kot izpovedbo privilegirane priče, ni podlage v zakonu.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici. Slednja v izjavi meni, da je bil za obsojenca „sporni dnevnik“ ključni dokaz, ki ni bil upoštevan. V utemeljitvi tega stališča nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca tudi v delu, ki se nanaša na dokazno vrednost pisma obsojenčeve matere.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je v pretežnem delu osredotočena na postopanje sodišča v zvezi z oškodovankinim dnevnikom. V sklepnem delu trdi, da so bile z nezakonitim delom ob začetku kazenskega postopka pred sodnim senatom „zagrešene absolutne bistvene kršitve zakona o kazenskem postopku“, s katerimi se je obsojencu odvzela pravica do sodnega varstva, do enakega varstva pravic, do pritožb zoper nezakonite sklepe senata in pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. 7. Ob teh in tudi ostalih navedbah ni mogoče sklepati, katere konkretne bistvene kršitve določb kazenskega postopka absolutne narave zahteva uveljavlja. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkusi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti le tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom Vrhovno sodišče kršitev zakona ne preizkuša in ugotavlja po uradni dolžnosti. Zato mora vložnik zahteve kršitve zakona, ki jih uveljavlja, konkretno opredeliti in jih tudi obrazložiti na povsem jasen in razumljiv način, ker jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. Navedbe, s katerimi zahteva prikazuje postopanje sodišča bi bilo mogoče obravnavati kot druge kršitve določb kazenskega postopka, vendar so upoštevne le, če so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). V takem primeru mora zahteva vpliv na zakonitost sodbe ustrezno utemeljiti. Glede na vsebino obrazložitve temu standardu zahteva ni zadostila. To velja tudi za vprašanje, ali je sodišče z vrnitvijo dnevnika oškodovankinemu pooblaščencu ustvarilo položaj, zaradi katerega je obsojenec bil prikrajšan za obrambne pravice, ker je bila po njegovih trditvah vsebina zanj razbremenjujočega dnevnika spremenjena. Po drugi strani gre v tem pogledu predvsem za pravilnost dokazne ocene oškodovankine izpovedbe in vseh ostalih izvedenih dokazov, na katere je sodišče oprlo izrečeno pravnomočno sodbo in s tem le za vprašanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče odločati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa dnevnik, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ugotavljalo po obrambi zatrjevane spremembe, za odločitev ni bistven. Pravnomočna sodba se namreč opira ne samo na oškodovankino izpovedbo, temveč tudi na izpovedbe prič B.B., N.K., K. in D.P. ter na mnenje izvedenke za klinično psihologijo. Glede na vsebino teh dokazov in glede na sprejeto dokazno presojo, ni podlage za sklepanje, da je predhodno postopanje sodišča z oškodovankinim dnevnikom vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. V zvezi z navedbami, da je obsojencu bila kršena pravica, da mu sodi neodvisno in z zakonom ustanovljeno nepristransko sodišče, ker je v senatu sodeloval sodnik porotnik, katerega izločitev je bila dvakrat zahtevana, je treba opozoriti, da je predsednik okrožnega sodišča zahtevo za izločitev predsednice in članov razpravljajočega senata (tudi sodnika porotnika D.F.) zavrnil s sklepoma z dne 24.10.2003 in z dne 8.12.2003, št. 220100/2003 z ugotovitvijo, da ni podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Na glavni obravnavi 25.10.2004 je obsojenčeva zagovornica ponovno zahtevala izločitev sodnika porotnika D.F. iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Senat je zahtevo za izločitev v skladu z določbo petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel, ker je ugotovil, da je zagovornica uveljavljala identične razloge kot v prejšnjem izločitvenem postopku. V položaju, v katerem je bilo o zahtevah za izločitev odločeno na navedeni način, zahteva neutemeljeno nakazuje na postopkovne kršitve, povezane z izločanjem sodnikov in sodnikov porotnikov ter v posledici tega na kršitev ustavne pravice do nepristranskega sodišča. 9. Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje obsojenčeve matere L.L. in jo tudi vabilo na glavne obravnave, opravljene dne 22.3.2005, 22.4.2005 in 3.6.2005, ki se jih ni udeležila. Na glavni obravnavi 3.6.2005 je obsojenčev zagovornik izjavil, da priča ni prišla iz zdravstvenih razlogov, priložil njeno izjavo in predlagal, da jo sodišče v dokaznem postopku prebere. Sodišče je pred zaključkom dokaznega postopka prebralo izjave, ki jih je priča L.L. poslala po zagovorniku.

10. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP se med ostalim izločijo iz spisa tudi obvestila, ki so jih policiji dale osebe, ki so se v skladu z zakonom o kazenskem postopku odrekle pričevanju (236. člen ZKP). V obravnavani zadevi L.L. izjav ni dala policiji, temveč jih je prostovoljno poslala sodišču po zagovorniku. Pričevanju se tudi ni odpovedala, saj se zaslišanja, ki ga je predlagala obramba, ni udeležila zaradi slabega zdravstvenega stanja. Nastalega položaja ni mogoče enačiti s položajem, ki je predpisan v določbah, po katerih mora sodišče izjave, dane policiji, izločiti in jih ne sme uporabiti v kazenskem postopku. Sodišče je na glavni obravnavi smelo prebrati pisne izjave obsojenčeve matere in jih tudi uporabiti v postopku, zaradi česar ni postopalo v nasprotju s procesnim zakonom.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba opozarjala na kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje oškodovankin dnevnik le-tej vrnilo, oškodovanka pa ga je predrugačila s tem, da je njegovo vsebino dopisovala in iztrgala več listov. Sklepalo je, da zatrjevana kršitev ni podana ter utemeljilo, da je obsojenec „nezakonito“ pridobil dnevnik oškodovanke, ga imel prvi v rokah in ga je imel možnost predrugačiti v delih, ki bi ga obremenjevali ter zaključilo, da je iz teh razlogov sodišče prve stopnje dnevnik ocenilo kot nezanesljiv oziroma „neodločilen dokaz“. S takšno presojo je sodišče druge stopnje zadostilo zahtevam določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Gre za presojo dokazne vrednosti dnevnika, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in s katero je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Razlogi, s katerimi je utemeljilo stališče do pritožbenih navedb, tudi niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, ker ni nobenega dvoma, da je dnevnik bil v obsojenčevi posesti in da mu ga ni izročila oškodovanka. Zato bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ki ju zahteva niti ni konkretno opredelila, vsebina njene obrazložitve pa nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka istega člena, nista podani.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ob upoštevanju obsojenčevih slabih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).