Jedro

Ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da o zahtevku za priznanje pokojninske dobe (2. odstavek 13. člena ZZVN) ni bilo odločeno, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, je nezakonita tudi sodba sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 420/2000-6 z dne 11.12.2001 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.8.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote M. z dne 20.1.2000. S to odločbo je bilo odločeno, da se pok.tožnikovemu očetu V.S. prizna status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec, za čas prisilne mobilizacije od 24.5.1944 do 15.5.1945, priznana pa mu je bila tudi pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja od 1.4.1996 do 26.8.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je upravni organ prve stopnje tožnikovemu očetu pravilno priznal status prisilnega mobiliziranca za čas od vpoklica v nemško vojsko, to je od 24.5.1944 do 15.5.1945, to odločitev pa je kot pravilno potrdila tudi tožena stranka. Sklicuje se na 4. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja. Tako po gramatikalni razlagi ZZVN, to pa izhaja tudi iz namena zakona, je torej mogoče kot pravno relevantno obdobje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja šteti le čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. Za obdobje po 15.5.1945 pa se ob izpolnjenih pogojih priznava le pravica do pokojninske dobe (13. člen ZZVN). Zato so neutemeljeni tožnikovi ugovori v zvezi z okoliščinami, ki naj bi bile pravno relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi po 15.5.1945. Res je, da organ prve stopnje o zahtevku za priznanje pokojninske dobe ni odločil, te nepravilnosti pa ni popravila niti tožena stranka. Ker pa sta tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka v obrazložitvi odločbe navajala razloge in okoliščine za zavrnitev zahtevka za priznanje pokojninske dobe (po 15.5.1945 do 10.7.1946), to pa potrjujejo tudi podatki iz predloženega upravnega spisa in ker so bile tudi sicer tožnikovemu očetu na status vezane pravice priznane do dneva smrti, navedena procesna pomanjkljivost po presoji sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve.

Tožnik navaja v pritožbi, da je bil njegov pokojni oče izpostavljen prisilnim ukrepom in nasilnim dejanjem od 23.5.1944 do 15.5.1945 kot nasilno mobiliziran vojak v nemško vojsko in od 15.5.1945 do 10.7.1946, kot vojni ujetnik v ruskem ujetništvu in v različnih vojnih ujetništvih v A. Meni, da potrdilo Arhiva Republike Slovenije zadošča za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za celotno trajanje nasilja nad njegovim pokojnim očetom, to je od 23.5.1944 do 10.7.1946. Iz odločb upravnih organov obeh stopenj izhaja, da naj bi šel njegov oče prostovoljno v ujetništvo, kar pa ne drži. Rusi so ga pred koncem vojne zajeli v J. na Češkem in ga prisilno odvedli v taborišče H. pri W. Podatke o bivanju v teh taboriščih si lahko sodišče pridobi od ustreznih služb v A., podobno kot si je pridobilo podatke iz Arhiva Republike Slovenije, če smatra, da njegove navedbe niso točne. Meni, da je kot pravno relevantno obdobje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za njegovega očeta zato treba šteti tudi čas vojnega ujetništva, ki je bilo posledica nasilne mobilizacije. To je po mnenju tožnika povsem logična razlaga 13. člena ZZVN, ki pa ga sodišče nelogično tolmači. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da naj ne bi bila kršena pravila postopka, ker v obravnavanem primeru ni bilo odločeno tudi o zahtevku za priznanje pokojninske dobe, ki gre prisilnemu mobilizirancu po 2. odstavku 13. člena ZZVN v dejanskem trajanju do povratka v domovino. Po mnenju prvostopnega sodišča gre le za procesno pomanjkljivost, ki ni vplivala na pravilnost odločitve, ker naj bi razlogi in okoliščine za zavrnitev navedenega zahtevka izhajali že iz obrazložitve odločb upravnih organov obeh stopenj. Navedeno stališče ni pravilno, saj se z obrazložitvijo odločbe pojasnjuje njen izrek, ki ga obrazložitev ne more zamenjati. Če odločba nima popolnega izreka gre za bistveno kršitev postopka in je odločba nezakonita, čeprav bi se moglo iz njene obrazložitve sklepati, kako je bilo o zahtevku odločeno. Ker je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da gre v obravnavanem primeru za zahtevek, ki se ne more deliti, navedeno bistveno kršitev pravil postopka prezrlo, je nezakonita tudi sodba sodišča prve stopnje in jo je bilo zato treba razveljaviti.

Ob presoji tožnikove pritožbe pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bila tudi dejstva v zvezi s povratkom tožnikovega očeta v domovino dne 10.7.1946, nepopolno ugotovljena, s tem pa tudi vprašanje priznanja pokojninske dobe po 13. členu ZZVN, in sicer za čas od dneva, ko je tožnikov oče vložil zahtevek, pa do dneva njegove smrti 26. 8.1998. Po 3. odstavku 13. člena ZZVN se namreč za priznanje pokojninske dobe kot čas povratka v domovino, šteje čas do 31.12.1945, po tem datumu pa le, če žrtev vojnega nasilja dokaže, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da ni dokazano, da se tožnikov oče po koncu vojne ni mogel vrniti v domovino iz razlogov, ki jih ni sam povzročil. Ugotovitev je oprl le na izpoved priče A.B., ni pa o tej okoliščini kot priči zaslišal tudi P.G. in F.J., katerih pismeni izjavi, da se je tožnikov oče iz ujetništva vrnil domov šele v letu 1946, sta med upravnimi spisi.

Ni pa utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da bi moral biti njegovemu očetu priznan status žrtve vojnega nasilja tudi za čas od 15. 5. 1945 do 10. 7. 1946, saj čas po končanju druge svetovne vojne ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Sodišče druge stopnje je na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje.