Jedro

Tožena stranka je uspela dokazati le eno izmed tožniku očitanih kršitev in sicer kršitev glede zavračanja izročitve službenega računalnika, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 6. 2016, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi do 2. 4. 2017 (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo in ga za obdobje od 2. 6. 2016 do dneva reintegracije prijaviti v ustrezne evidence ZPIZ-a, zdravstveno zavarovanje in druga ustrezna zavarovanja ter mu priznati, obračunati in izplačati nadomestila plač in vse ostale pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2016, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov pa mu izplačati na njegov osebni račun neto zneske nadomestila plač oziroma ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do dneva plačila (točka I/3 izreka) in da mu je dolžna v istem roku povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje pod izvršbo (točka I/4 izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poziv nazaj na delo k toženi stranki ter na vzpostavitev delovnega razmerja in prijavo v ustrezne evidence in obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo nadomestila plače in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vse za obdobje od 3. 4. 2017 dalje (točka II izreka)

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika in poročila detektiva A.A. z dne 25. 4. 2016 oz. 26. 4. 2016 in tudi napačno povzelo izpoved priče B.B. na 29. strani prepisa zapisnika glavne obravnave z dne 12. 5 2017. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo toženi stranki, da ... dokumenti niso imeli nobenega vpliva na postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku. To je v nasprotju z izpovedjo priče B.B., ki je izpovedala, da so o zadevi ... dokumenti izvedeli iz časopisa in potem se je vse spremenilo, njihovi občutki in skrbi. Povedala je tudi, da se je istočasno dogajalo vse, tudi reorganizacija in sistemizacija, da se je veliko pogovarjalo o tem, kako bo v prihodnosti, da je bil po aferi pritisk na vse, da so bili vsi šokirani in da se tistega obdobja sploh ne spomni dobro, ker je bilo vse grozljivo. Ta izpoved je v nasprotju s točko 8 sodbe. Tudi direktorica je izpovedala, da so tožniku zaupali in niso verjeli, da je ustanavljal družbe v davčnih oazah, vendar dokazi, ki jih je tekom postopka predložil tožnik, temu nasprotujejo. Dopisi tožene stranke nedvoumno izražajo nezaupanje do tožnika. Direktorica tožene stranke je tožniku jasno povedala, da naj ne pričakuje pravne pomoči in ko so mu brez obrazložitve odvzeli še dostop do podatkov, potrebnih za nemoteno opravljanje delovnih obveznosti, je tožnika zlomilo in je odšel na bolniško. Na psihiatrični kliniki F. mu je bila postavljena diagnoza - prilagoditvena motnja z anksioznostjo. Po tednu dni bolniške, se je na domu zglasil detektiv A.A. in predložil zahtevo za izročitev službenega računalnika. Ker je bil tožnik prestrašen in presenečen, se je obrnil po pomoč na odvetnika C.C., ki mu je svetoval, da naj računalnika ne izroči zaradi varstva osebnih podatkov. Tožnik ga je ubogal, saj ni bil sposoben razumevanja, razsojanja in odločanja. Če odvetnik, ki je specialist na pravnem področju, stranki svetuje, naj ne izroči računalnika, bi vsaka normalno umsko razvita stranka gotovo spoštovala njegov nasvet in čakala na morda drugačne odločitve, ki bi prišle kasneje, saj tožnik, ob obisku detektiva, ni bil sposoben popolnoma racionalnega razmišljanja zaradi bolezenskega stanja, v katerem je bil. Glede na navedeno je sodba sodišča prve stopnje nesorazmerna in v celoti neutemeljena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 832/2017 z dne 12. 4. 2018 na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 791/2016 z dne 12. 7. 2017, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je odločitev o tožniku očitani kršitvi glede vračila službenega računalnika sprejelo preuranjeno. V novem sojenju, v katerem je tožnik tožbeni zahtevek modificiral tako, da ne zahteva več reintegracije in reparacije po 3. 4. 2017, je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu Inšpektor višji svetnik in da mu je tožena stranka dne 23. 5. 2016, med trajanjem bolniškega staleža, ki ga je nastopil 18. 4. 2016, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji), ki mu je bila vročena 1. 6. 2016, - da je tožena stranka izvedla postopek pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1 in da je tožnik tožbo vložil pravočasno, - da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi treh tožnikovih kršitev delovnih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer: - je v zvezi s prvo očitano kršitvijo, da je brez dovoljenja oziroma soglasja direktorice ob odhodu v bolniški stalež s seboj iz prostorov tožene stranke odnesel službeni prenosni računalnik, ugotovilo, da tožnik te kršitve, glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, ni storil, saj je imel dovoljenje za oddaljeni dostop, ki ga je podpisala direktorica tožene stranke, ta pa je hkrati pomenil tudi dovoljenje, da je tožnik računalnik lahko odnesel iz prostorov tožene stranke; - je v zvezi z drugo očitano kršitvijo, da se kljub izrecnim pisnim navodilom tožene stranke, da naj izroči službeno osnovno sredstvo, ki je last delodajalca, na pozive ni odzval in je neutemeljeno izrecno zavrnil izročitev službenega računalnika, to ravnanje pa izpolnjuje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), ugotovilo, da ravnanje tožnika ne izpolnjuje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, saj v njegovem ravnanju ni zaznati namena prilastitve, prav tako pa tudi ne znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Z navedenim ravnanjem pa je kršil svojo obveznost iz 1. odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 4. in 34. člena ZDR-1, saj je kršitev storil naklepno oziroma vsaj iz hude malomarnosti; - je tudi glede tretje očitane mu kršitve ugotovilo, da ni dokazano, da jo je tožnik storil, saj je na podlagi prošnje iz SMS sporočila B.B., ki je začasno kot v. d. prevzela vodenje sektorja za D. inšpekcijo in v času bolniške odsotnosti nadomeščala tožnika, posredoval E.E. inšpekcijske zapiske. B.B. pa je prepošiljal le sporočila in dokumente, na katere sam ni mogel več odgovarjati. Tako ni sam določil, kdo naj ga v času odsotnosti nadomešča in na koga naj se zaposleni obrnejo, torej nikomur ni dajal navodil v zvezi z delom, iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da zaradi njegovega ravnanja dela pri toženi stranki ni bilo mogoče učinkovito razporejati in da bi zaradi tega nastajala zmeda; - da je tožena stranka uspela dokazati le eno izmed tožniku očitanih kršitev in sicer kršitev glede zavračanja izročitve službenega računalnika, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ugotovilo pa je tudi, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se odnos tožene stranke do tožnika po objavi novic v zvezi s tako imenovano afero ... dokumenti ni v ničemer spremenil, napačen, saj naj bi to izhajalo iz izpovedi priče B.B.. Iz njene izpovedi takšen zaključek ne izhaja. Priča je izpovedala le o vzdušju v kolektivu, ne pa o tem, da bi se spremenil odnos tožene stranke do tožnika. Izpovedala je, da so zaposleni za zadevo izvedeli iz časopisov in da se je po tem vse spremenilo, tudi njihovi občutki in skrbi. Po izbruhu te afere so čutili pritisk vsi in vsi so bili šokirani. Sama se tistega obdobja sploh ne spomni dobro, ker je bilo grozljivo. Iz izpovedi priče tako izhajajo njena in občutenja njenih sodelavcev in ne odnos tožene stranke do tožnika. Logično je, da so bili tožnikovi sodelavci šokirani in prestrašeni, saj so se lahko le (vsaj nekateri) poistovetili z njegovim položajem. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve, da izvedeni dokazi ne potrjujejo trditev tožnika, da je bil postopek odpovedi konstrukt oziroma insceniran, nikakor ni v nasprotju z izpovedjo priče, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi, zato ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako na to ne kažejo ravnanja direktorice, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik. Iz pozivov z dne 17. 3. 2016 in 18. 4. 2016, naslovljenih na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (B22 in B23), prijave suma korupcije z dne 18. 4. 2016, naslovljene na Komisijo za preprečevanje korupcije (B24) in informacij Svetu tožene stranke z dne 16. 3. 2016 in 19. 4. 2016 (B11 in B12), ne izhaja njen odnos do tožnika, saj je kot direktorica tožene stranke le ukrepala v skladu s svojimi odgovornostmi. Reševanje zadeve je morala prepustiti pristojnim organom in institucijam. Sama o vpletenosti tožnika ni mogla odločati, ker za to ni pristojna. To njeno ravnanje ne pomeni, da je verjela v vpletenost tožnika, prav tako tudi ne izraža njenega nezaupanja do tožnika. Namen njenega ravnanja je aktivno, konstruktivno in nepristransko sodelovanje s pristojnimi organi, da bi se čim prej raziskali medijski očitki.

11. Sodišče prve stopnje se je do zapisnika in poročila detektiva A.A. opredelilo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 22 obrazložitve, da iz predloženega izvida psihiatrične klinike F. z dne 27. 6. 2016 izhaja, da je bila pri tožniku ugotovljena prilagoditvena motnja in da so bili v ospredju simptomi anksioznosti in nespečnosti, ne izhaja pa, da tožnik ne bi razumel in se ne zavedal svojega ravnanja in posledic, ki iz njega izhajajo. Tako je pravilna ugotovitev sodišča, da tožnik toženi stranki kljub temu, da ga je k temu večkrat pozvala, službenega računalnika ni vrnil najmanj iz hude malomarnosti. O postavljeni diagnozi nista problematizirala niti pritožbeno sodišče in tudi ne sodišče prve stopnje, saj to ni bilo potrebno. Bistveno je namreč le, ali je tožnik bil sposoben razumeti pomen svojega ravnanja ali ne in iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je svoje ravnanje bil sposoben razumeti. Tako s pritožbo očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Napačen je tudi tožnikov pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno uporabilo materialnega prava. Pravilno je upoštevalo določbo 1. odstavka 13. člena ZDR-1, ki napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje nasloniti na splošni del kazenskega materialnega prava in procesne predpise Zakona o kazenskem postopku. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik v času, ko je tožena stranka od njega zahtevala vrnitev računalnika, ni bil neprišteven ali zmanjšano prišteven, tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je tožnik odvetnika, ki mu je svetoval, da naj službenega računalnika zaradi varstva osebnih podatkov toženi stranki ne vrne, ubogal, saj naj ne bi bil sposoben razumevanja, razsojanja in odločanja.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, kar je izčrpno in pravilno obrazložilo v točki 27, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z nesorazmernostjo in neutemeljenostjo sodbe.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih stranki nista priglasili.