Jedro

Tožnica je podala svojo „popravo tožbe“ z navedbami, da je pri sestavi tožbe prišlo do nesporazuma o opisu nastanka škodnega dogodka, na koncu glavne obravnave, ko so bili izvedeni že vsi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da „nesporazum“ ob sestavi tožbe ne more pomeniti takšnega dejstva, ki ga je mogoče opredeliti za utemeljeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo še v preostanku tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je v preostalem delu zahtevala plačilo 1.200.000,00 SIT s pripadki. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo zahtevek zato, ker tožnica ni navedla trditvene podlage, ki bi ustrezala izpovedbi tožnice, in ni zadovoljivo obrazložila, zakaj teh navedb ni podala pravočasno. Tožeča stranka pa je na glavni obravnavi 6.12.2007 in v vlogi z dne 26.2.2009 obrazložila, da je izjavo tožeče stranke na glavni obravnavi razumeti kot pravo tožbe, saj je pri sestavi tožbe prišlo do nesporazuma o opisu nastanka škodnega dogodka. Dejansko je bilo tako, kot je povedala tožnica na zaslišanju, in sicer da ji je predalnik padel na glavo, ko je delala na blagajni in je jemala cigarete iz dvignjenega predalnika.

Na pritožbo je odgovorila tudi drugotožena stranka in priglaša stoške. Meni, da je proti njej pravnomočno zavrnjen zahtevek že v prvi sodbi in da ji sedanja, to je drugostopna sodba ni bila vročena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjevala v tožbi. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je zalagala oziroma polnila police, med drugim viseče stojalo za cigarete, ki je kritičnega dne ob nalaganju cigaret nepričakovano padel neposredno na tožnico, ki je stala pod njim in je dobila zato poškodbe glave (list. št. 1). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica na glavni obravnavi 6.12.2007 in to po ugovoru tožene stranke, da gre za nedokončan dogodek in nato v vlogi 26.2.2009 po razveljavitvi delno obsodilne sodbe sodišča prve stopnje, opredelila svoje navedbe kot popravo tožbe, ker je pri sestavi tožbe prišlo do nesporazuma o opisu nastanka škodnega dogodka. Tožnica je nato popravila tožbo tako, da je dejansko bilo tako, kot je povedala sama na zaslišanju, in sicer, da ji je predalnik padel na glavo, ko je delala in sedela na blagajni in ko je jemala cigarete iz dvignjenega predalnika. Tožena stranka je takoj na glavni obravnavi oporekala tej popravi, in sicer na način, da je tožeča stranka prekludirana navajati nova dejstva glede na 1. odstavek 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka ni opredelila nesporazuma ob sestavi tožbe tako, da bi iz teh navedb izhajalo, da gre lahko za opustitev brez krivde tožeče stranke, ker bi to morala storiti že na prvem naroku. Sodišče prve stopnje je še pravilno ugotovilo, da navedb tako na zapisniku kot v pripravljalni vlogi tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot spremembe tožbe iz 184. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nato še opozarja, da 3. odstavek 184. člena ZPP določa, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago, zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožeča stranka denarnega zahtevka ni spremenila.

V pritožbi le trdi, da bi sodišče moralo upoštevati njeno izjavo na glavni obravnavi in v vlogi z dne 26.2.2009 kot popravo tožbe, saj je pri sestavi tožbe prišlo do nesporazuma o opisu nastanka škodnega dogodka in da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je povedala tožnica.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica podala svojo „popravo tožbe“ na glavni obravnavi z dne 6.12.2007, in sicer na koncu, ko so bili izvedeni že vsi dokazi. Šlo je za drugi narok za glavno obravnavo. Ne na glavni obravnavi ne v pripravljalni vlogi tožeča stranka ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno glede na določbe ZPP. Pojasnila je le, da je šlo ob sestavi tožbe za nesporazum. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za dokazovanje „nesporazuma“ tožnica ni predlagala dokazov. Zato je moralo sodišče prve stopnje odločiti glede na navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da „nesporazum“ ob sestavi tožbe ne more pomeniti takšnega dejstva, ki ga je mogoče opredeliti za utemeljeni razlog. Poleg tega tožeča stranka tudi ni navajala dokazov in ni dokazala tega nesporazuma. Sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče po opravljenem dokaznem postopku na zadnji glavni obravnavi pričeti zatrjevati drugačne dejanske podlage oziroma v konkretnem primeru opisa nastanka škodnega dogodka in to opredeliti za popravo tožbe. Škodni dogodek dokazuje tožeča stranka. Ni isto in je pomembno, ali je tožnica sedela in jemala cigarete iz naprave ali je zlagala cigarete v napravo in ob tem stala. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da je tožnica sama zakrivila škodni dogodek. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnica ni dokazala obstoja škodnega dogodka. V kolikor pa je prišlo do nesporazuma med tožnico in odvetnikom ob pisanju tožbe, pa je to stvar njunega, to je notranjega razmerja iz mandatne pogodbe. Sodišče prve stopnje ne more v trditveno podlago vzeti tožničine izpovedbe, saj je to izvedba dokaza in ne dejanska podlaga sodbe, na podlagi katere odloči sodišče (na primer primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 63/2007).

Ker je sodišče prve stopnje odločilo pravilno glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je smelo upoštevati in glede na to, da ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela, drugotožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo, kljub temu da je proti njej postopek že pravnomočno končan. Sodba sodišča prve stopnje z dne 14.4.2008, opr. št. IV P 1665/2003 je namreč postala v III. točki izreka pravnomočna, saj zavrnilnega dela proti drugi toženi stranki tožeča stranka ni izpodbijala. Zato je bilo treba tudi stroške pritožbenega postopka zoper drugotoženo stranko zavrniti (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).