Jedro

Predlagateljica predvsem prav z ničemer ne (poskuša) utemelji(ti) splošne pomembnosti izpostavljenih pravnih vprašanj v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109083/2008 z dne 4. 12. 2008 vzdrži v veljavi v delu, v katerem je bilo toženki kot dolžnici naloženo, da tožniku kot upniku v roku 8 dni plača glavnico 16.463,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.435,30 EUR od 1. 11. 2004 do plačila in od zneska 3.027,73 EUR od 11. 11. 2008 do plačila ter izvršilne stroške v višini 36 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem pojasnjuje, da so za odločitev v zadevi bistveni odgovor na vprašanje, ali je sklenjena Pogodba o poravnavi dolga z dne 26. 10. 2004 (v nadaljevanju Pogodba o poravnavi dolga) pogodba gospodarskega prava, ter odgovora na vprašanji pravne subjektivitete in namena sklenjene pogodbe. Poudarja, da je sporno Pogodbo o poravnavi dolga nedvomno sklenila v zvezi s poravnavo dolga iz naslova poslovanja statusa samostojne podjetnice. Namen sklenitve te pogodbe je (bil) namreč poplačilo obveznosti podjetja, torej je šlo za pravni posel v zvezi z njeno pridobitno dejavnostjo. Ne glede na rešitev vprašanja pravne subjektivitete je po namenski razlagi sporna pogodba pogodba gospodarskega prava, pri čemer toženka opozarja na 13. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posel ni bil sklenjen v zvezi z njeno osebno uporabo. Presojati je treba samo vsebino in namen pogodbe. Ko je namen sklenitve pravnega posla pridobiten in v neposredni zvezi z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika, gre za gospodarski pravni posel, in to ne glede na to, ali je pod imenom in priimkom dodana še firma samostojnega podjetnika „s. p.“ ali ne. Nad toženko se je po sklenitvi sporne pogodbe začel stečajni postopek, v okviru katerega je bilo unovčeno vse njeno premoženje, tako premoženje iz okvira opravljanja pridobitne dejavnosti kot tudi njeno osebno premoženje. Poplačilo upnika je spadalo v okvir stečajnega postopka; zaradi nepoplačila terjatve v okviru stečajnega postopka je upnikova (tožnikova) pravica do kasnejšega poplačila z zaključkom tega postopka prenehala. Od odgovorov na zastavljena vprašanja in dileme je odvisna tudi presoja toženkinega ugovora zastaranja uveljavljane terjatve, pri čemer je vprašljiva obrazložitev sodišča, da je treba šteti toženkino prošnjo za odpust dolga za pripoznavo njenega dolga. Odpust dolga je namreč povsem drug institut kot pa pripoznava dolga. Takšna obrazložitev je povsem kontradiktorna, saj bi institut odpusta obveznosti popolnoma izgubil svoj smisel in namen, če bi ga šteli za pripoznavo dolga. Odpust dolga je dolžnikova pravica, njeno uveljavljanje pa za dolžnika ne sme imeti neugodnih posledic v sferi zastaranja. Toženka tudi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva raziskati okoliščine in preučiti pogoje za veljavnost odstopa terjatve. Toženka se je na glavni obravnavi zastopala sama kot laična stranka in naloga sodišča je bila, da v okviru njenega zaslišanja razišče okoliščine in preuči pogoje za odstop terjatve. V zvezi z ugotovljeno višino dolga pa je ključno vprašanje predložitve verodostojne listine kot absolutnega dokaza o njegovem obstoju in višini. Enostransko izdelan izpisek iz knjigovodske evidence ne more biti edini veljaven in verodostojen dokaz o obstoju in višini uveljavljane terjatve. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da so bile obveznosti do trenutka nastanka insolventnosti redno poravnane, pri čemer je izrecno navedla, da natančnih podatkov o dejansko plačanih obrokih nima, saj ne razpolaga več s poslovno dokumentacijo, ki se nahaja v arhivu stečajnega upravitelja. Iz tega razloga je sodišče zaprosila, da samo opravi poizvedbe o vplačilih na transakcijski račun s. p. Sodišče ni izvedlo dokazov, s katerimi bi dokazalo pravno relevantno dejstvo, to so delna plačila uveljavljanega dolga, s čimer je kršilo pravico stranke do kontradiktornega postopka, ki je del ustavne pravice do sodnega varstva. Pri presoji višine dolga se je sodišče oprlo le na dokaze tožnika, zaradi česar je nesporno, da višina dolga v konkretnem primeru ni pravilno in popolno ugotovljena, kar tudi onemogoča preizkus izpodbijane sodbe.

4. Predlog ni popoln.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in sicer zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Stranka mora v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP).

6. Zakon torej v zvezi z obveznimi sestavinami predloga za dopustitev revizije postavlja stroge formalne zahteve, katerih predlagateljica ni izpolnila. Iz povzete vsebine predloga je razvidno, da toženka sicer problematizira nekaj (zadosti opredeljenih) vprašanj, vendar se materialnopravna prepletajo z dejanskimi(1), ta s procesnimi (pri katerih predlagateljica pokaže dobršno mero nerazumevanja vloge sodišča in strank pri zbiranju procesnega gradiva), vsa pa so postavljena v izključni povezavi z obravnavanim primerom. Predvsem torej predlagateljica prav z ničimer ne (poskuša) utemelji(ti) splošne pomembnosti izpostavljenih pravnih vprašanj v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP; ne navaja na primer, da bi izpodbijana odločba (oziroma kakšno za odločitev v obravnavani zadevi ključno stališče v njej) odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali da te ne bi bilo ali da bi bila praksa višjih sodišč neenotna.

Toženka pretežno utemeljuje, v čem naj bi bila izpodbijana sodba napačna, zato se njen predlog po vsebini približuje reviziji, pri čemer je treba poudariti, da navedba nekaterih revizijskih razlogov in njihova utemeljitev sama po sebi ne predstavlja razloga za dopustitev revizije.

7. Vrhovno sodišče je nepopoln predlog na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Pri tem je treba pojasniti, da dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje v tej fazi sojenja ni (več) mogoče izpodbijati oziroma problematizirati in preizkušati (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).