Jedro

Pri terjatvah ni nevarnosti, da bi lahko zaradi posesti, ali pa zaradi nepravilnega vpisa v zemljiško knjigo, prišlo do izgube terjatve. Tudi dobroverna pridobitev terjatve praviloma ni mogoča. Za obstoj izločitvene pravice na terjatvah torej ni potrebe, in zato izločitvene pravice na terjatvah zakon (ZFPPIPP) ne predvideva. Izločitveno pravico ima zato lahko le lastnik stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede obstoja izločitvene pravice tožeče stranke v stečaju tožene stranke.

2. Vsa odločilna dejstva so bila med strankama nesporna. T. d.o.o. je bil glavni izvajalec iz gradbene pogodbe št. NP 12068/3 za zgradbo X. T. d.o.o. je sklenil podjemno („podizvajalsko“) pogodbo z R. d.o.o. (toženo stranko; sedaj v stečaju) za nekatera dela. R. d.o.o. je sklenila podpodjemno („pod-podizvajalsko“) pogodbo z M. d.o.o., sedanjo tožečo stranko. M. d.o.o. je dela opravila.

3. R. d.o.o. 6. in 7. začasne situacije v skupni vrednosti 17.433,47 EUR ni plačala M. d.o.o. R. d.o.o. poleg tega ni plačala 3.618,80 EUR, ki jih je zadržala. R. d.o.o. je zašla v stečaj. M. d.o.o. je prijavil svoje terjatve v stečaju R. d.o.o. Stečajni upravitelj je terjatev priznal v celoti.

4. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku menila, da ima na terjatvi do T. d.o.o. izločitveno pravico na temelju 631. člena OZ.

5. Tožena stranka se je branila, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku terjatev priznal. Ugovarjala je le izločitveni pravici. Izrazila je tudi svoje pravno mnenje, da tožeča stranka lahko zahteva izpolnitev svojih terjatev na temelju 631. člena OZ naravnost od T. d.o.o. 6. Tožeča stranka je postavila glavni in podrejeni zahtevek. Z glavnim zahtevkom je zahtevala ugotovitev obstoja svoje izločitvene pravice in ugotovitev, da je terjatve pridobila na temelju zakona. S podrejenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev obstoja svoje izločitvene pravice in sklenitev primerne pogodbe o odstopu terjatev tožeči stranki.

7. Prvostopenjsko sodišče je oba zahtevka zavrnilo. Presodilo je namreč, da tožeča stranka nima izločitvene pravice. Svojo odločitev je utemeljilo s 22. členom ZFPPIPP.

8. Zoper odločbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja dva pritožbena razloga. Po prvem 22. člen ZFPPIPP ne navaja vseh izločitvenih pravic, temveč je mogoče, da obstajajo še druge izločitvene pravice. Zmotno pa naj bi bilo uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker je pravica tožeče stranke ena izločitvenih pravic po 22. členu ZFPPIPP. V korist tožeče stranke naj bi namreč prišlo do zakonite cesije, in to po pritožbenem prepričanju ustreza izločitveni pravici po 22. členu ZFPPIPP.

9. V odgovoru na pritožbo se je tožena stranka strinjala z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Navedla je, da „Ker gre v navedenem primeru za pravno vprašanje, ki po mnenju tožene stranke ni sporno, tožena stranka nima drugih pripomb.“ V odgovoru na pritožbo ni odgovorila na nobenega od pritožbenih razlogov tožeče stranke.

10. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena OZ.

11. Izločitvena pravica je predvsem pravica, zahtevati izročitev stvari, na katerih obstaja izločitvena pravica (1. odstavek 309. člena ZFPPIPP). Obstoj izločitvene pravice ureja stečajna zakonodaja zato, da lahko lastnik stvari, ki se znajdejo pomešane s stvarmi v lasti stečajnega dolžnika, zahteva izročitev takšne stvari. Posest namreč ustvarja videz obstoja lastninske pravice zlasti pri premičninah. Z uveljavljanjem izločitvene pravice upnik prepreči, da bi stvari v posesti stečajnega dolžnika postale del stečajne mase. Če namreč postanejo del stečajne mase bi končno zaradi tega lahko prenehala lastninska pravica upnika na stvareh zaradi prodaje tretji osebi v okviru stečajnega postopka.

12. Pri nepremičninah lahko nepravilen vpis v zemljiško knjigo ustvarja vtis obstoja lastninske pravice stečajnega dolžnika. Če je upnik pridobil lastninsko pravico originarno in ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo, grozi lastniku prenehanje lastninske pravice. Nepremičnina namreč lahko postane del stečajne mase in je potem v okviru stečajnega postopka prodana tretjemu.

13. Pri terjatvah ni nevarnosti, da bi lahko zaradi posesti, ali pa zaradi nepravilnega vpisa v zemljiško knjigo, prišlo do izgube terjatve. Tudi dobroverna pridobitev terjatve praviloma ni mogoča. Za obstoj izločitvene pravice na terjatvah torej ni potrebe, in zato izločitvene pravice na terjatvah 22. člen ZFPPIPP ne predvideva.

14. Izločitveno pravico ima zato lahko le lastnik stvari (1., 2. 3. in 4. točka 1. odstavka 22. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka meni, da ima izločitveno pravico kot „zakoniti imetnik drugega premoženja“. Takšno stališče je že zato nepravilno, ker lahko obstaja izločitvena pravica zgolj na stvareh, in ne na terjatvah. Razlogi za to so bili opisani v r. št. 11 in naslednjih.

15. Pojem izločitvene pravice je povsem insolvenčnopravne narave. Pritožba ima povsem prav, da bi lahko bila načeloma urejena izločitvena pravica tudi v kakšnem drugem zakonu. Izločitvena pravica je pravica v insolvenčnem postopku. Če bi bila izločitvena pravica urejena v kakšnem drugem zakonu, bi morala biti določno označena kot takšna. 631. člen OZ pa ne določa, da je pravica podpodjemnika izločitvena pravica. Podpodjemnikova pravica na temelju 631. člena OZ torej nima lastnosti izločitvene pravice.

16. Učinek izločitvene pravice je v tem, da mora izločitveni dolžnik izročiti premično stvar izločitvenemu upniku, ker je še v njegovem premoženju. Če gre za nepremičnino, mora izločitveni dolžnik poskrbeti za to, da se izločitvenemu upniku omogoči vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo (1. odstavek 309. člena ZFPPIPP).

17. Končno pritožba ne more uspeti z utemeljevanjem, da je prišlo do zakonskega odstopa terjatve na temelju 631. člena OZ. V tej zadevi se ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je to stališče v pravnem smislu sploh pravilno. Če bi namreč res prišlo do zakonskega odstopa terjatve v korist tožeče stranke, potem je tožeča stranka imetnik terjatve že zaradi njenega odstopa na temelju zakona. Ta terjatev torej ni več sestavni del premoženja tožene stranke, ovir za uveljavljanje te terjatve v razmerju do T. d.o.o. pa ni več. V premoženju tožene stranke ni več ničesar, kar bi lahko tožena stranka izročila iz svojega premoženja tožeči stranki. Argument tožeče stranke, da je 631. člen OZ pripeljal do zakonske cesije, je torej takšen, da ravno njej ne koristi. To velja ne glede na to, ali je pravilen, ali nepravilen.

18. Okoliščina, da tožeča stranka nima izločitvene pravice še ne pomeni, da tožeča stranka zoper T. d.o.o. ne more uveljavljati plačila na temelju 631. člena OZ, če so izpolnjene predpostavke. Ker pa T. d.o.o. ni stranka tega postopka in tožeča stranka ni postavila nobenega zahtevka v razmerju do T. d.o.o., o tem sodišče v tem postopku ne more odločiti.

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

20. Praviloma mora neuspešna pritožnica povrniti stroške nasprotni stranki. Izjemo predvideva 1. odstavek 155. člena ZPP; pritožnici torej ni potrebno povrniti nepotrebnih stroškov svojega nasprotnika.

21 Odgovor na pritožbo, v kateri vlagatelj ne odgovori na pritožnikove konkretne pritožbenega razloge in zgolj izrazi strinjanje s stališči prvostopenjskega sodišča, ni potreben. V ničemer ni namreč prispeval k rešitvi zadeve. Nepotreben je tudi strošek za odgovor na pritožbo. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroška za odgovor na pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.