Jedro

Ker tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarnega plačila, ampak je zoper vsako od njiju postavila (ločen) poseben zahtevek, prvo toženka upravičeno navaja, da jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno v solidarno plačilo naložilo tožničine pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene, posledično pa delno tudi pritožbi drugo tožene stranke zoper IV. točko izreka sodbe (odločitev o stroških) se ugodi in se ta spremeni tako, da se pravilno glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožnici v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 4.449,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.315,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.“

II. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke zoper sodbo zavrne in se ta v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica je dolžna prvo toženki v 15-ih dneh plačati stroške pritožbe zoper sodbo v višini 70,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Drugo toženka sama nosi stroške pritožbe zoper sodbo, tožnica pa sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovorov na pritožbi toženk zoper sodbo.

IV. Pritožbi prvo tožene, posledično pa delno tudi pritožbi drugo tožene stranke zoper I. točko izreka dopolnilnega sklepa z dne 18. 10. 2016 se ugodi in se ta spremeni tako, da se pravilno glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožnici v 15-ih dneh poleg stroškov po sodbi P 230/2013 z dne 23. 8. 2016 povrniti še pravdne stroške v višini 4.156,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

Drugo tožena stranka je dolžna tožnici v 15-ih dneh poleg stroškov po sodbi P 230/2013 z dne 23. 8. 2016 povrniti še pravdne stroške v višini 1.588,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.“.

V. V preostalem se pritožba drugo tožene stranke zoper dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016 zavrne in se ta v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

VI. Tožnica je dolžna prvo toženki v 15-ih dneh plačati stroške pritožbe zoper dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016 v višini 70,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Tožnica je dolžna drugo toženki v 15-ih dneh plačati stroške pritožbe zoper dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016 v višini 50,00 EUR.

Tožnica sama nosi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo drugo toženke zoper dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 8. 2016(2): - odločilo, da je dolžna prvo toženka tožnici v 15-ih dneh plačati neto znesek 435.862,72 EUR, povečan za pripadajoči znesek davka od dohodka iz oddajanja premoženja, katerega je dolžna prvo toženka na dan plačila obračunati in odvesti v proračun RS, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna drugo toženka tožnici v 15-ih dneh plačati neto znesek 164.935,92 EUR, povečan za pripadajoči znesek davka od dohodka iz oddajanja premoženja, katerega je dolžna drugo toženka na dan plačila obračunati in odvesti v proračun RS, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka), - v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), - odločilo, da sta dolžni toženki v 15-ih dneh tožnici solidarno povrniti njene pravdne stroške v višini 6.330,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka (IV. točka izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 18. 10. 2016 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžni toženki v 15-ih dneh tožnici solidarno povrniti še pravdne stroške v višini 5.617,50 EUR s pripadki (I. točka izreka). Kar je tožnica v tem oziru zahtevala več, pa je zavrnilo (II. točka izreka).

3. Toženki se pritožujeta zoper obe odločbi.

4. Prvo toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe(3) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi toženkama neutemeljeno naložilo solidarno plačilo stroškov. Ta odločitev naj bi bila tudi sicer nezadostno obrazložena. Tožnica ni zahtevala solidarnega plačila od toženk. Za vsako od njiju je postavila ločen zahtevek. Ker je dolžna vsaka od njiju tožnici plačati različen znesek odškodnine, se tudi uspeh presoja glede vsake od njiju. Pravdne stroške, ki jih je sodišče pobotalo s toženki odmerjenimi, je priglasila le prvo toženka, drugo toženka pa ne. Sodišče bi moralo razmejiti stroške vsake od pravdnih strank ter glede na uspeh v pravdi in po opravljenem pobotu vsaki od njiju ločeno naložiti znesek stroškov. Iz obrazložitve o stroških tudi ne izhaja, kateri stroški prve toženke so bili upoštevani.

5. Tudi drugo toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi napačno ugotovilo, da je zavezanec za vračilo v naravi drugo toženka. Nikjer iz delne odločbe o denacionalizaciji z dne 26. 11. 2008 ne izhaja, da je zavezanec za vračilo v naravi ona. V drugem odstavku 3. točke je določeno, da je drugo toženka le zavezanka za vračilo, medtem ko je Kmetijska šola ... neposredna uporabnica, ki je dolžna po pravnomočnosti delne odločbe izročiti nepremičnine v posest tožeči stranki. To pomeni, da je omenjena šola zavezanka za vračilo v naravi. Da je temu tako, je drugo toženka dokazala že v odgovoru na tožbo in v zvezi s tem predložila dokaz, in sicer zapisnik izročitve nepremičnin z dne 23. 10. 2010. Prav tako je predlagala zaslišanje prič, kar pa je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Do njenih navedb, čeprav so odločilnega pomena, se ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da iz obrazložitve delne odločbe na 10. strani izhaja, da je neposredna uporabnica nepremičnin Kmetijska šola ... in da je drugo toženka postala zavezanka le iz razloga spremembe zakonodaje na področju stavbnih zemljišč. Pritožnica navaja, kaj je določal 57. člen Zakona o javnih skladih. V zemljiški knjigi je bilo do vpisa lastninske pravice tožeče stranke kot lastnik vpisano splošno ljudsko premoženje. Tudi te dokaze je sodišče v celoti spregledalo in se do njih ni izreklo. V zvezi z obdobjem, za katerega naj bi bilo potrebno nadomestilo plačati, prav tako ni upoštevalo 57. člena Zakona o javnih skladih, da naj bi nepremično premoženje, za katerega je bilo z delno odločbo odločeno, da je drugo toženka zavezanka za vračilo, v njeno last prešla najprej s pričetkom veljavnosti Zakona o javnih skladih, to je 25. 3. 2000. Nadalje pri ugotavljanju koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen ni upoštevalo vseh okoliščin, zlasti tistih, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi tožnica res imela premoženjske koristi, če bi premoženje dobila v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ni se opredelilo do navedb prvo toženke, da so bile nepremičnine v zelo slabem stanju, zaradi česar je bila mesečna najemnina le približno 150,00 EUR.

6. Tožnica je v odgovorih predlagala zavrnitev obeh pritožb. 7. Prvo toženka se je zoper dopolnilni sklep pritožila iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da ga spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da se iz enakih razlogov, zaradi katerih se je pritožila zoper stroškovno odločitev v sodbi z dne 23. 8. 2016, pritožuje tudi zoper dopolnilni sklep. Materialnopravno nepravilna naj bi bila namreč odločitev sodišča, ko je toženkama dodatno naložilo solidarno plačilo stroškov v zvezi s sodno takso tožnice.

8. Drugo toženka se zoper dopolnilni sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da zahtevek zoper njo v celoti zavrne oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Odločitvi prvenstveno ugovarja, ker meni, da naj bi bila napačna odločitev o glavni stvari (poudarja, da sama ni pasivno legitimirana). Podredno poudarja, da je potrebno sodne stroške razmejiti glede na uspeh v pravdi.

9. Tožnica v svojih odgovorih obema pritožbama nasprotuje.

10. Pritožbi prvo tožene stranke sta utemeljeni v celoti, pritožbi drugo tožene stranke pa delno.

O pritožbah toženk zoper sodbo z dne 23. 8. 2016:

11. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (glej 6. točko obrazložitve), da je v skladu z ustaljeno sodno prakso za plačilo nadomestila po 72. členu ZDen(4) pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti (oziroma tisti, ki je v odločbi o denacionalizaciji določen kot denacionalizacijski zavezanec)(5). Kot je razvidno iz 3. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji UE Novo mesto z dne 26. 11. 2008 (priloga A2), je zavezanka za vrnitev (v last) nepremičnin (opredeljenih v 1. točki izreka omenjene odločbe) poleg prvo toženke (in Sklada kmetijskih zemljišč ter gozdov RS) drugo toženka. Srednja kmetijska šola ..., ki je (kot v 7. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje) z dovoljenjem toženk te nepremičnine uporabljala, je bila dolžna (po pravnomočnosti odločbe) le-te (kot njihova neposredna/dejanska(6) uporabnica) zgolj izročiti v posest (skrbnici za poseben primer). Ta okoliščina pa seveda (kot to neutemeljeno navaja pritožnica) ne pomeni, da je slednja zavezanka za vrnitev stvari (oziroma za denacionalizacijo) v smislu določb ZDen(7). Ker sta, kakor to povsem jasno izhaja iz odločbe z dne 26. 11. 2008 (ki je za to presojo edino pomembna(8)), to (zgolj) obe toženki(9), je pasivna (stvarna) legitimacija drugo toženke v tem sporu nedvomno podana. Obširno navajanje (s sklicevanjem na 57. člen Zakona o javnih skladih(10)), zakaj in kdaj naj bi sama postala lastnica nepremičnin oziroma zavezanka za njihovo vrnitev, pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(11)). Pritožnica v tem oziru ustreznih (to je konkretnih in pravočasnih) trditev v postopku na prvi stopnji ni podala.

12. Kot očitno presplošen (nekonkretiziran), posledično nepreverljiv in zato prav tako neupošteven je nadalje očitek, češ da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju koristi (po drugem odstavku 72. člena ZDen) ni upoštevalo vseh okoliščin, zlasti (pa ne) tistih, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi tožnica res imela premoženjske koristi, če bi premoženje dobila v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ni (po)jasn(jen)o, kaj (oziroma katere okoliščine) točno ima pritožba v mislih. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica ni podala nobenih pripomb na (obrazložene) ugotovitve (zaključke) v postopku angažiranega izvedenca glede višine najemnin, ki bi jih v relevantnem obdobju prejemala tožnica, če bi z nepremičninami razpolagala (jih lahko uporabljala/upravljala). Iz tega razloga kot tudi okoliščine, da sama v tem oziru navedb ni podala (na tuje navedbe pa se ne more sklicevati), je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prvo toženke, da so bile nepremičnine v zelo slabem stanju (zaradi česar naj bi bila mesečna najemnina le približno 150,00 EUR)(12).

13. Ker tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarnega plačila, ampak je zoper vsako od njiju postavila (ločen) poseben zahtevek, prvo toženka upravičeno navaja, da jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno v solidarno plačilo naložilo tožničine pravdne stroške(13). Zato je bilo potrebno v tem delu njeni pritožbi (posledično pa delno tudi pritožbi drugo toženke) zoper IV. točko izreka sodbe (odločitev o stroških) ugoditi in to ustrezno spremeniti (354. člen ZPP). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in pritožnici tej ugotovitvi ustrezno ne oporekata), znašajo tožničini skupni stroški postopka na prvi stopnji(14) 11.696,36 EUR (glej 23. točko obrazložitve). Ta znesek je pritožbeno sodišče med toženki „porazdelilo“ upoštevaje razmerje med višino zahtevkov (na plačilo glavnice), ki ju je tožnica uveljavljala zoper vsako od njiju(15) (omenjeno razmerje je približno 7 : 3). To pomeni, da na prvo toženko „padejo“ tožničini stroški v znesku 8.187,45 EUR, na drugo toženko pa v preostanku (to je v znesku 3.508,91 EUR). Upoštevaje tožničin uspeh zoper prvo toženko, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje (74%), je dolžna slednja tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 6.058,71 EUR(16). Prvo toženkini stroški postopka na prvi stopnji znašajo (kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje) 6.188,28 EUR(17), od katerih je dolžna tožnica povrniti (26% oziroma) 1.608,95 EUR. Po pobotanju medsebojnih terjatev je dolžna prvo toženka tožnici povrniti stroške v višini 4.449,76 EUR. Na drugi strani je dolžna drugo toženka(18) (upoštevaje, da je ta zoper njo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, uspela 66%) tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 2.315,88 EUR(19). Ker sicer pritožbeni razlogi drugo toženke niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče njeno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Z ozirom na to, da je prvo toženka s pritožbo zoper stroškovno odločitev v celoti uspela, ji je dolžna tožnica (ki iz istega razloga sama nosi svoje stroške odgovora na to pritožbo) povrniti v zvezi z njeno vložitvijo nastale stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prvo toženki gre nagrada za postopek po tar. št. 3220(20) v višini 50,00 EUR in povračilo dejanskih izdatkov po tar. št. 6002 ZodvT(21), kar skupaj znaša 70,00 EUR. Ker je drugo toženka s pritožbo zoper sodbo deloma uspela, sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo, tožnica pa sama svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na njeno pritožbo (drugi in prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbah toženk zoper dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016:

15. V skladu s predhodnimi ugotovitvami prvo toženka utemeljeno izpodbija tudi dopolnilni sklep z dne 18. 10. 2016. Ker tudi glede stroška sodne takse v višini 8.025,00 EUR pogoj za njuno solidarno plačilo ni podan, je bilo potrebno pritožbi prvo toženke (posledično pa delno tudi pritožbi drugo toženke) zoper I. točko izreka omenjenega sklepa ugoditi in tega ustrezno spremeniti (tretja točka 365. člen ZPP). Tudi omenjeni znesek sodne takse je pritožbeno sodišče „porazdelilo“ med toženki upoštevaje razmerje med višino zahtevkov (na plačilo glavnice), ki ju je tožnica uveljavljala zoper vsako od njiju(22) (omenjeno razmerje je približno 7 : 3), kar pomeni, da na prvo toženko „padejo“ tožničini stroški sodne takse v znesku 5.617,5 EUR, na drugo toženko pa v višini 2.407,5 EUR. Upoštevaje tožničin uspeh zoper prvo toženko, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje (74%), je dolžna slednja tožnici povrniti stroške sodne takse v višini 4.156,95 EUR. Na drugi strani je dolžna drugo toženka (upoštevaje, da je ta zoper njo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, uspela 66%) tožnici povrniti znesek 1.588,95 EUR. Ker siceršnji pritožbeni razlogi drugo toženke(23) niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče njeno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, dopolnilni sklep pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

16. Ker sta toženki s pritožbama zoper dopolnilni sklep uspeli(24), jima je dolžna tožnica (ki iz istega razloga sama nosi svoje priglašene stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo drugo toženke) povrniti v zvezi s tem nastale pritožbene stroške (drugi in prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Prvo toženki gre nagrada za postopek po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR in povračilo dejanskih izdatkov po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj znaša 70,00 EUR. Drugo toženki(25) pa gre nagrada za postopek po tar. št. 3220 ZOdvT v višini 50,00 EUR.

Op. št. (2): V zvezi s popravnim sklepom z dne 6. 10. 2016. Op. št. (3): Prvotno se je pritožila tudi zoper odločitev v točki II izreka, a je v tem delu pritožbo kasneje umaknila.

Op. št. (4): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Glej npr. VSRS sklep II Ips 608/2007 z dne 3. 6. 2010 in VSRS sodbo II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015. Op. št. (6): Kakor to izhaja iz 3. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji z dne 26. 11. 2008 (enako vsebino ima določba 6. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji z dne 26. 7. 2011 – priloga A4).

Op. št. (7): Glej prvi odstavek 51. člena omenjenega zakona.

Op. št. (8): Zaradi česar je pritožničino sklicevanje na zapisnik o izročitvi nepremičnin z dne 23. 10. 2010 in zaslišanje prič (oziroma z njene strani predlagane dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo) brezpredmetno. Z ozirom na to je pojasnilo sodišča prve stopnje, da (predlagani vendar) neizvedeni dokazi k drugačni odločitvi ne bi doprinesli (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), povsem na mestu.

Op. št. (9): In Sklad kmetijskih zemljišč ter gozdov RS.

Op. št. (10): Zakon o javnih skladih, Uradni list RS, št. 22/2000, kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (12): Zakaj višina najemnine, ki jo je prejemala Srednja šola ... v tem oziru ni relevantna, je (tudi sicer) v 9. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (13): Sosporniki so solidarno (nerazdelno) odgovorni za plačilo stroškov postopka le v primeru, če je takšna njihova obveznost tudi glede glavne stvari/zahtevka (glej tretji odstavek 161. člena ZPP).

Op. št. (14): Brez stroška sodne takse, v zvezi s povrnitvijo katere je dne 18. 10. 2016 izdalo dopolnilni sklep.

Op. št. (15): Torej 591.108,00 EUR in 248.792,00 EUR.

Op. št. (16): 74% od 8.187,45 EUR Op. št. (17): Pri čemer je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve pojasnilo tudi, katere (vrste) stroške predstavlja znesek 6.188,28 EUR.

Op. št. (18): Ki je, kakor je to razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 8. 2016 (oziroma kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), sama navedla, da stroškov ne priglaša. Op. št. (19): 66% od 3.508,91 EUR Op. št. (20): Njena pritožba je šla samo zoper stroškovno odločitev (torej odločitev o stranski terjatvi).

Op. št. (21): Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami), ki ga je potrebno v konkretnem primeru uporabiti v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) in v zvezi s prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/1977, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (22): Torej 591.108,00 EUR in 248.792,00 EUR.

Op. št. (23): In sicer, da njena obveznost plačila stroškov, ker ni zavezanka glede glavnega zahtevka, ne obstaja. Prav tako je nekonkretiziran/nejasen (in posledično neupošteven) očitek, da je potrebno sodne stroške razmejiti glede na uspeh v pravdi.

Op. št. (24): In sicer prvo toženka v celoti, drugo toženka pa v pretežnem delu (zaradi zavrnjenega dela pritožbe pa posebni stroški niso nastali).

Op. št. (25): V skladu s petim odstavkom 50.c člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/1993, s kasnejšimi spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu in določbami Zakona o odvetniški tarifi.