Jedro

Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.

Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.

S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank.

Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijan sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor druge toženke zoper sklep o zavarovanju z dne 14. 7. 2025 zavrne (I.), ter da so stroški v zvezi z izdajo tega sklepa nadaljnji pravdni stroški (II.). Posledično ostaja v veljavi sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14. 7. 2025, s katerim je sodišče drugi toženki prepovedalo odsvojitev in obremenitev nepremičnin ID znak: parcela 000 250/1305, parcela 000 250/1306, in parcela 000 250/1307 (I. točka izreka) in prepoved odtujitve in obremenitve izvrši s takojšnjim vpisom v zemljiško knjigo (II. točka izreka), pri čemer začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočno končanem obravnavanem postopku (III. točka izreka).

2.Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje druga toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijan sklep in sklep o zavarovanju z dne 14. 7. 2025 razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru predlaga, da se tožeči stranki naloži povračilo stroškov druge toženke, ki so ji nastali v ugovornem postopku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, toženkama pa naloži solidarno v plačilo nadaljnjih stroškov tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica v obravnavanem postopku zahteva ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prva in druga toženka ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Predlaga zavarovanje svoje nedenarne terjatve z začasno odredbo skladno z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po navedbah tožnice sta toženki po uvedbi davčnega postopka zoper prvo toženko sklenili fiktivno prodajno pogodbo, s katero je prva toženka (prodajalka) takoj prenesla lastninsko pravico na nepremičninah na drugo toženko, ta pa se je zavezala plačati kupnino za obravnavane nepremičnine v višini 799.000,00 EUR in sicer na način, da poplača hipotekarne upnike, ki so bili vpisani pri obravnavanih zemljiških parcelah neposredno z nakazili na njihove transakcijske račune. Razliko med vsoto zneskov, ki jih bo kupovalka poravnala hipotekarnim upnikom in zneskom celotne kupnine v višini 799.000,00 EUR pa naj bi nakazala na transakcijski račun prve toženke. Tožnica trdi, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba fiktivna, saj sta pogodbeni stranki na ta način skušali oškodovati upnike prve toženke, ter da druga toženka kupnine po prodajni pogodbi ni poravnala. Tožnica v postopku davčne izvršbe za terjatev do prve toženke v višini 475.335,99 EUR ni bila uspešna, saj prva toženka v Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa, nepremičnine, iz katere bi se lahko poplačala, pa je dolžnica s sporno prodajno pogodbo odtujila. Druga toženka trdi, da prodajna pogodba ni fiktivna in da je svoje obveznosti po pogodbi v celoti izpolnila na način, kot je določen v pogodbi.

Glede plačila kupnine po pogodbi

6.Pritožbeni argumenti druge toženke se nanašajo na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in njihovo pravno presojo. Nosilni argument sodišča prve stopnje glede plačila kupnine po prodajni pogodbi je, da druga toženka ni dokazala s stopnjo verjetnosti, da je obveznosti po prodajni pogodbi izpolnila. Ugotovilo je namreč, da je predložila zgolj dve potrdili o plačilu (upnikoma FURS in Državno odvetništvo RS), ki sta bili izvršeni s strani družbe A. d. o. o. Navedena transakcija sicer med pravdnima strankama ni sporna. Glede ostalih hipotekarnih upnikov je predložila izjave upnikov B. d. o. o., C. LLC, ter D. d. o. o., ki izjavljajo, da do prve toženke nimajo več terjatev oziroma, da so le-te poplačane. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi izjavami navedlo, da izpolnitve obveznosti plačila kupnine ni mogoče zatrjevati in izkazovati z izjavami hipotekarnih upnikov, da dolg ne obstoji več. Pritožnica sodišču očita, da je to njegovo stališče zmotno, saj ZPP ne določa formalnih dokaznih pravil za dokazovanje določenih dejstev ter, da je odločitev v tem delu arbitrarna, saj sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj šteje take izjave hipotekarnih upnikov kot dokazno neustrezne. Pritožbeno sodišče soglaša z očitki pritožnice, da je izpolnitev obveznosti plačila kupnine mogoče dokazovati na različne načine, kljub temu pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravdnega postopka.

7.Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da obveznosti lahko prenehajo iz različnih razlogov in da predložene izjave ne dokazujejo, da naj bi obveznosti hipotekarnih upnikov prenehale prav s plačili druge toženke, ki bi bila vezana na poravnavo kupnine po v tem sporu obravnavani prodajni pogodbi. S tem argumentom sodišče prve stopnje meri na to, da izjave upnikov, da je terjatev poplačana oziroma, da je ni več ne dokazujejo, da je ta dolg dejansko tudi plačala druga toženka na način, kot se je zavezala s pogodbo. Zato ne drži pritožben očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu arbitrarna in ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč dosledno pojasnilo, zakaj je izjave štelo kot neustrezen dokaz - te namreč ne dokazujejo dejstva, da je obveznost upnikov prenehala prav z nakazilom na transakcijske račune hipotekarnih upnikov s strani druge toženke. Dokazujejo namreč zgolj dejstvo, da je terjatev prenehala oziroma bila poplačana, ne pa tudi kdo in kdaj je terjatev poplačal.

8.S tem se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da šteje kot bistveno za ugotavljanje ali je bila obveznost iz pogodbe pravilno izpolnjena, prav plačilo na dogovorjen način. Pogodbeni stranki sta se namreč dogovorili, da bo druga toženka kupnino v skupni višini 799.000,00 EUR plačala na točno določen način. Delno z nakazili na transakcijske račune hipotekarnih upnikov, ki sta jih točno opredelili v alinejah b) in c) točke drugič pogodbe, razliko pa z nakazilom na TRR prve toženke. Druga toženka je tudi sama v pritožbi navedla, da je bilo pogodbeno določeno, da se obveznost lahko izpolni zgolj na en (pogodbeno dogovorjen) način.

9.V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da bi se druga toženka lahko razbremenila očitkov o tem, da kupnina po pogodbi ni bila plačana na način, da bi s stopnjo verjetnosti dokazala, da je bila kupnina v celoti plačana. Tega druga toženka ni uspela. Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da je terjatev do RS, ki je bila zavarovana s hipoteko na obravnavanih nepremičninah v celoti poplačana. Izjavi upnika B. d. o. o. (priloga B11) in upnika C. LLC (priloga B12) potrjujeta, da so bile v izjavah navedene terjatve upnikov do prve toženke poplačane. Vendar pa je ob upoštevanju vseh dokazov skupaj mogoče ugotoviti, da je bila terjatev upnika B. d. o. o. v višini 109.100,00 EUR v celoti (razen del obresti v znesku 4.363,00 EUR, ki so bile plačane nekaj dni po sklenitvi obravnavane pogodbe) poplačana še pred sklenitvijo prodajne pogodbe in je torej druga toženka ni poplačala. Drži torej dokazni sklep sodišča prve stopnje, da če izjava potrjuje, da je bila terjatev poplačana, to še ne pomeni, da je prenehala s poplačilom druge toženke kot izpolnitvijo obveznosti po pogodbi.

10.Obveznost druge toženke do upnika D. d. o. o. iz obravnavane prodajne pogodbe ne izhaja, niti druga toženka ne pojasni njegove povezave z obravnavano zadevo. Zato je izjava tega upnika (za presojo izpodbijanega sklepa) nerelevantna.

11.Ne glede na samo presojo in dokazno oceno predloženih izjav pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da druga toženka ni uspela verjetno dokazati, transakcij za poplačilo ostalih hipotekarnih upnikov, pravilno. Druga toženka namreč trdi, da so bili vsi upniki v celoti poplačani in da je izpolnila svojo obveznost plačila kupnine na pogodbeno dogovorjen način. Ob tem pa ni uspela verjetno dokazati, da je poravnala tudi obveznosti do hipotekarnih upnikov E. E., F. F. ter družbe G. d. o. o. Prav tako se niti ne opredeli do drugega dela svoje pogodbene obveznosti, ki se nanaša na plačilo razlike vrednosti do pogodbeno dogovorjene cene prvi toženki oziroma prodajalki po pogodbi. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bila obveznost druge toženke izpolnjena v celoti in na način, kot je bil dogovorjen v pogodbi.

12.Ne glede na dokazno presojo izjav upnikov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Druga toženka namreč ni uspela verjetno dokazati, da je v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Ni namreč dokazala, da bi poplačala vse hipotekarne upnike, niti, da bi razliko do dogovorjene cene plačala prvi toženki.

Glede preostalih ugovorov

13.Druga toženka sodišču prve stopnje očita, da je v sklepu izostala presoja ali je nedenarna terjatev verjetno izkazana. Dejstvo, da ne gre za fiktivno pogodbo po mnenju druge toženke dokazuje že to, da je bil del kupnine nedvomno plačan, zaradi česar pogodba po njenem mnenju ni nična, torej fiktivna. Trdi, da je bila realizirana kot prodajna pogodba.

14.Fiktiven pravni posel je tisti, ki sta ga stranki sklenili, da bi s tem prikrili kakšen drug pravni posel. Narava pravnega posla se lahko presoja (glede na namen pogodbenih strank) delno kot darilo in delno kot prodajna pogodba.

15.Druga toženka trdi, da je bila pogodba realizirana kot kupoprodajna in ne kot darilna, ker je šlo za odplačen prenos nepremičnin. Kot pravilno opozarja tožnica je bil posel odplačan zgolj v manjšem delu. Terjatev družbe B., d. o. o. v višini 109.100,00 EUR je bila namreč poplačana že pred sklenitvijo sporne pogodbe. S poplačilom nekaterih ostalih hipotekarnih upnikov, pa je druga toženka izpolnila zgolj dobro četrtino dogovorjene pogodbene obveznosti. Njene trditve, da je bila kupnina v celoti plačana in na drugi strani, da je prva toženka pridobila terjatev zoper drugo toženko, so izključujoče. Drži, da je prva toženka pridobila terjatev do druge toženke, vendar pa to ne pomeni izpolnitev pogodbe skladno s točko tretjič obravnavane prodajne pogodbe. Do sedaj podane trditve in izveden dokazni postopek ne kaže niti na to, da bi prva toženka drugo kdaj kakorkoli pozvala na izpolnitev v preostalem delu. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bolj verjetno, da pogodba ni bila v celoti izpolnjena s strani druge toženke. Vprašanje pa je, ali sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe sploh imeli namen izpolniti (oziroma zahtevati izpolnitev) drug del pogodbene obveznosti druge toženke ali je v tem delu obveznost res zgolj "mrtva črka na papirju".

16.Presoja sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogoja verjetno izkazane nedenarne terjatve, je dovolj obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč že v sklepu o zavarovanju z dne 14. 7. 2025 pojasnilo zakaj šteje ta pogoj za izpolnjen (točke 7-16 obrazložitve sklepa). Na ta sklep oziroma razloge v njem se sodišče prve stopnje sklicuje v izpodbijanem sklepu (24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in ni razloga, da bi moralo svoje argumente ponavljati (prepisovati) ponovno v izpodbijanem sklepu o ugovoru. V tem sklepu se torej sodišče dodatno opredeljuje do ugovorov druge toženke, ki jih je podala v ugovoru z dne 11. 8. 2025 in z njimi dopolnjuje in dodatno podkrepi razloge, ki jih je za svojo odločitev navedlo v sklepu o zavarovanju. Najmanj s stopnjo verjetnosti je ugotovilo, da ima tožnica do prve toženke denarno terjatev (davčno odmerjene obveznosti), ki je ni bilo mogoče izterjati v postopku davčne izvršbe. Kot relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženki, neposredno po začetku davčnega postopka zoper prvo toženko, sklenili obravnavano prodajno pogodbo. Na tej podlagi je prva toženka na drugo takoj prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, brez zavarovanja, da bo druga toženka svojo obveznost plačila tudi izpolnila. Ob tem ni zanemarljiva niti okoliščina, da je toženki ob sklenitvi prodajne pogodbe zastopal isti zakoniti zastopnik. Kot verjetno dokazano je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prodajna pogodba s strani druge toženke ni bila izpolnjena v celoti. Ob presoji vsake od teh okoliščin, predvsem pa vseh skupaj, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je verjetno izkazano, da je bila pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom, ki je usmerjen v zavestno oškodovanje upnikov oziroma, da se jim onemogoči poplačilo terjatev iz odtujenih nepremičnin. Do ugovorov druge toženke v zvezi s tem se je sodišče prve stopnje dodatno opredelilo tudi v izpodbijanem sklepu (predvsem v točkah 21 do 24 obrazložitve). Ob upoštevanju teh okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka verjetno izkazala, da na njeni strani obstoji nedenarna terjatev, na podlagi katere je upravičena sodno uveljavljati zahtevek, da je prodajna pogodba, sklenjena med toženkama, nična. Trditve druge toženke, da sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni izvedlo presoje o verjetnosti obstoja zavarovane nedenarne terjatve, ampak se je ukvarjalo zgolj z okoliščinami ali je druga toženka svojo obveznost izpolnila ali ne so zato povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje očitane kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

17.Ob tem pa je treba upoštevati, da za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.

18.Nadalje so neutemeljene trditve druge toženke, da ob sklepanju pogodbe toženki za obstoj terjatve s strani tožnice nista vedeli, saj ta sploh še ni obstajala. Prav tako ni verjetno, da prva toženka že ob uvedbi davčnega inšpekcijskega postopka ni vedela, da ima določene (neporavnane) davčne obveznosti. Glede na to, da gre za izterjavo davčnih obveznosti družbe, ki so postale izvršljive že v letu 2021 (in naprej) je sprenevedanje druge toženke, da terjatev tožnice ob podpisu prodajne pogodbe še ni obstajala, zgrešeno. Vsaj nekatere terjatve tožnice so zagotovo obstajale in bile izvršljive že pred sklenitvijo sporne pogodbe, to pa sta vedeli obe toženki, saj imeli v relevantnem obdobju istega zakonitega zastopnika.

19.Glede na predstavljene okoliščine primera je utemeljeno sklepanje, da sta toženki premoženje (nepremičnine) skušali umakniti in s tem onemogočiti, da bi se morebitne davčne obveznosti, ki jih ima prva toženka poplačale iz teh nepremičnin. Tudi časovno sosledje med uvedbo davčnega postopka zoper prvo toženko in sklenitvijo sporne pogodbe kaže na ravnanje s takšnim namenom.

20.Prav tako ne držijo trditve druge toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da prva toženka v posledici prodaje nepremičnin nima drugega premoženja iz katerega bi se lahko tožnica poplačala. Tožnica je namreč verjetno izkazala, da prva toženka v Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa in da je bila v postopku davčne izvršbe zoper njo neuspešna. Iz navedenega je mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati na to, da nima premoženja. Druga toženka trdi, da je pogodbo v celoti izpolnila kot se je zavezala, po drugi strani pa trdi, da je prva toženka pridobila terjatev do nje in da tožnica ni naredila ničesar, da bi to terjatev zarubila. Navedene trditve so kontradiktorne. Glede na trenutne trditve pravdnih strank in predložene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je denarna terjatev prve toženke do druge, kljub temu, da se je rok plačila že iztekel, ostala nerealizirana. Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.

21.S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Drži, da je prva toženka pridobila terjatev do druge, kar je premoženjska pravica. Vendar pa je dejanska izterljivost terjatve negotova, zlasti, ker je nezavarovana. Terjatev, ki jo je pridobila ne predstavlja izpolnitev pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.

22.Tožnica je uspela verjetno izkazati naslednja pravno relevantna dejstva: da ima zapadlo terjatev do prve toženke, ki temelji na seznamu izvršilnih naslovov. Slednja je s pravnim poslom svoje nepremičnine prenesla na drugo toženko, kateri je dobro znan položaj prve toženke in njene obveznosti, saj sta bili družbi v času sklepanja sporne pogodbe zastopani po istem zakonitem zastopniku. Obravnavana prodajna pogodba je bila sklenjena v škodo upnikov prve toženke, saj ta po odtujitvi nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožnice. To izhaja tudi iz predhodno neuspešno izvedenega postopka davčne izvršbe. S tem je nadalje izkazana tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice otežena, saj je terjatev prve toženke do druge nezavarovana, hkrati pa obstaja možnost, da druga toženka s pridobljenimi nepremičninami nadalje razpolaga.

23.Ker razlogi, ki govore zato, da je bila sklenjena prodajna pogodba v celoti odplačen pravni posel, niso močnejši od razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o navideznosti pravnega posla je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj svoje terjatve. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato utemeljen.

24.O stroških začasne odredbe bo prvostopenjsko sodišče odločalo s končno odločbo.

25.O pritožbi zoper sklep je skladno s prvim odstavkom 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.