Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, pa je ta pasiven, zastaranje prične teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma moral opraviti dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Sodišče izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe v 2. točki podrednega zahtevka delno ustavi (I. točka izreka), da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 1020/2014-I z dne 14. 5. 2014 ugodi in se sklep o začasni odredbi razveljavi (II. točka izreka) ter se predlog za izdajo začasne odredbe k primarnem in k podrednem zahtevku zavrne (III. in IV. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (V. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odločitev sodišča o zastaranju terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine materialnopravno zmotna. Tožnika sta pozvala prvo toženko na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila štiri mesece po smrti svojega očeta M. K., kar je z vidika povprečnega človeka razumen rok. Nerazumno bi bilo od M. K. pričakovati, da bi že en mesec po sklenitvi dogovora z dne 20. 11. 2003 sodno terjal izstavitev zemljiškoknjižne listine in posledično na ta trenutek vezati začetek desetletnega zastaralnega roka. Terjatev pokojnega K. je v razmerju do prve toženke obligacija, ki je po določbah dogovora vezana na poziv. Zastaranje zato ni moglo pričeti teči pred pozivom toženki na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Odločitev o zastaranosti terjatve temelji na listini v spisu, kot jo razlaga tožena stranka. Sodišče bi moralo opraviti narok in na njem neposredno izvesti dokaze (zlasti zaslišati stranke) ter opraviti materialno procesno vodstvo. Odločitev izven kontradiktornega postopka je preuranjena, na kar kaže že zapis sodišča, da tožeča stranka ni podala utemeljenih razlogov, zakaj ni pozvala prve toženke na izpolnitev obveznosti že pred 23. 4. 2009. Izvedba dokazov izven naroka ima za posledico zmotno dokazno oceno izjave prve toženke v pravdi P 1482/2009-I. Nejasni so razlogi sodišča, da v zvezi s podrednim zahtevkom ni podana identiteta strank in da je zato predlog za začasno odredbo neutemeljen. Podredni zahtevek je sestavljen iz dveh delov; v točki 1 se zahteva plačilo od prve toženke, v točki 2 pa se na temelju actio Pauliana zahteva poplačilo iz nepremičnine njenih sinov, ki sta tudi zemljiškoknjižna lastnika. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je denarni podredni zahtevek že zastaral. Napačni so tudi razlogi sodišča, da je začasna odredba predlagana le v zavarovanje denarne terjatve iz podrednega zahtevka. Takšno stališče je v nasprotju s predlogom (točka V tožbe) in trditvami tožeče stranke, ki so bile za vse točke predloga enotne.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevat, (1) da se ugotovi ničnost darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice stanovanja in užitka, sklenjene 21. 6. 2011 med prvo toženko kot darovalko in služnostno upravičenko ter drugim in tretjim tožencem kot obdarjencem glede 70/100 nepremičnin, parc. št. 3227/0, 3228/6 in 3228/7, k. o. X (v nadaljevanju nepremičnine v X), (2) da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov in (3) da je prva toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta tožnika lahko vknjižila kot solastnika nepremičnin v X v deležu do 70/100. 6. Odločitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastarala, je pravilna. Tožnika opirata zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine na Dogovor o urejanju medsebojnih razmerij, sklenjen 20. 11. 2003 med prvo toženko in pravnim prednikom tožnikov M. K. (v nadaljevanju Dogovor), s katerim se je prva toženka kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin v X zavezala, da bo na poziv in stroške M. K. takoj izdala zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo M. K. lahko vknjižil kot solastnik nepremičnin v deležu do 70/100. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, pa je ta pasiven, zastaranje prične teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma moral opraviti dejanje. (1) V konkretnem primeru je tako za začetek teka zastaralnega roka odločilno, kdaj bi upnik lahko oziroma mogel pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) in ne, kdaj je to dejansko storil. (2) Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi pravni prednik tožnikov (glede na vsebino Dogovora in trditveno podlago) svojo terjatev lahko uveljavljal že naslednji dan po sklenitvi Dogovora oziroma vsaj v roku enega meseca, t. j. do 21. 12. 2003. Kot je pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, tožnika v postopku na prvi stopnji nista zatrjevala, da bi obstajale ovire, ki bi njunemu pravnemu predniku onemogočale, da bi v določenem obdobju po sklenitvi Dogovora pozval prvo toženko na izpolnitev pogodbene zaveze, niti tega ne navajata v pritožbi. Terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine je torej zastarala, saj je od začetka teka zastaranja do vložitve tožbe 23. 4. 2014 preteklo več kot deset let (350. člen v zvezi s 337. členom in 338. členom OZ).

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ker ni razpisalo naroka in ker ni zaslišalo strank, ni utemeljen. Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen. Sodišče ga opravi, kadar oceni, da je to smotrno za odločitev v zadevi (29. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Tožena stranka je v svojih vlogah konkretizirano ugovarjala, da je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastarala. (3) Tožnika sta torej imela vse možnosti, da v pisnih vlogah podata ustrezno trditveno podlago, zato potrebe po izvedbi naroka (in po materialnem procesnem vodstvu) ni bilo. Odločitev sodišča prve stopnje torej ni preuranjena in tudi ni obremenjena z uveljavljano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Tudi s tem, ko sodišče ni zaslišalo strank, ni storilo nobene kršitve ZPP. Tožnika sta predlagala zaslišanje strank v dokaz trditev, da je prva toženka z izjavo v pravdnem postopku P 1482/2009-I, ˝da je dogovor z M. K. po vsebini takšen, kot je zapisan˝, pripoznala dolg. Sodišče prve stopnje je po predlogu tožeče stranke vpogledalo v zapisnik o naroku za glavno obravnavo I P 1482/2009-I z dne 22. 3. 2011, na katerem je bila zaslišana prva toženka. Sodišče je torej izjavo prve toženke neposredno vpogledalo, zato zaslišanje strank, ki bi izpovedale o obstoju in vsebini te izjave, ni bilo potrebno. (4) Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da izjava ˝da je dogovor z M. K. takšen, kot je zapisan˝ ne predstavlja pripoznave dolga s strani prve toženke (364. člen OZ). Izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, mora biti jasna in se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prva toženka takšne izjave v zvezi z obravnavano terjatvijo na naroku 1482/2009-I ni podala.

8. Tožeča stranka je zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice stanovanja in užitka ter zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja postavila z namenom uveljavljanja zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine od prve toženke. Glede na to, da je verjetno izkazano, da je ta zahtevek zastaral, se izkaže, da celotni primarni zahtevek ni verjetno izkazan. Tožeča stranka namreč za zahtevka iz prve in druge točke primarnega zahtevka nima pravnega interesa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe k primarnem zahtevku zavrnilo, je torej pravilna (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ki je bila predlagana v zavarovanje denarne terjatve iz podrednega zahtevka (1. točka podrednega zahtevka). Tožeča stranka je denarno (odškodninsko) terjatev uveljavljala zgolj zoper prvo toženko, medtem ko se predlagana prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na nepremičnine v lasti drugega in tretjega toženca. Ker ni subjektivne identitete med toženo stranko (prva toženka) in subjektom, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin (drugi in tretji toženec), ki so predmet zavarovanja z začasno odredbo, ni dopustno izdati predlagane začasne odredbe. Sklep ima o tem jasne razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne v celoti sprejema.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila začasna odredba v zvezi s podrednim zahtevkom predlagana le v zavarovanje denarne terjatve (1. točka zahtevka) in ne tudi v zavarovanje nedenarne terjatve (2. točka zahtevka). Za opredelitev objektivne identitete zahtevka oziroma predloga sta pomembna dva elementa: predlog in dejanska podlaga. Iz trditev tožeče stranke (zlasti iz točke V tožbe, na katero opozarja pritožba) jasno izhaja, da je bila začasna odredba predlagana v zavarovanje primarnega zahtevka in denarnega podrednega zahtevka, ne pa tudi v zavarovanje nedenarnega podrednega zahtevka (actio Pauliana).

11. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Prim. II Ips 404/2008, II Ips 784/2005, I Cpg 1288/2014. Op. št. (2): Določbe OZ o zastaralnih rokih so kogentne narave (339. člen in 340. člen OZ) in jih stranke z medsebojnim dogovorom ne morejo izključiti.

Op. št. (3): Tožena stranka je med drugim izrecno navedla, da bi pravni prednik tožnikov lahko zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine že takoj po sklenitvi Dogovora in da je zato takrat pričel teči zastaralni rok.

Op. št. (4): Tožnika ne trdita, da bi prva toženka v postopku P 1482/2009-I izpovedovala drugače, kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo.