Jedro

Denacionalizacijski upravičenec lahko dokazuje, da v listinah ob podržavljenju ni bila ugotovljena prava vrednost podržavljenega premoženja (5. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin podjetij oz. premoženja).

Dokazovanje je dopustno le z verodostojnimi listinami. Predložena cenitev sodnega cenilca sicer ni verodostojna listina, vendar pa bi morala upravni organ ali sodišče prve stopnje zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvedenca, ki je zatrjeval, da cenitev temelji na cenikih, ki so veljali v času podržavljenja, zaslišati in zahtevati, da te listine predloži in nato presoditi, ali jih je mogoče šteti za verodostojne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.6.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote D. z dne 13.1.2000, s katero je bilo odločeno, da je Slovenska odškodninska družba (SOD) dolžna upravičencu A.P. izplačati odškodnino v obveznicah SOD v vrednosti 195.247,00 DEM z zakonitimi obrestmi in v rokih, ki jih določa ZDen, za podržavljeno premoženje zasebnega podjetja A.P., Tovarna ... D. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila v postopku denacionalizacije podjetja vrednost premičnin ugotovljena v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in s pravilno uporabo Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Ocena vrednosti podržavljenega premoženja temelji na poročilu strokovne komisije za ugotovitev vrednosti čistih aktiv z dne 23.3.1948 (poročilo). To poročilo je verodostojna listina v smislu 5. odstavka 44. člena ZDen in 4. člena Navodila. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da na tej podlagi ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja ni realna, vendar je, po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik te trditve ni izkazal. Priloženi prospekti strojev (ki ne vsebujejo cen in iz njih ni razviden čas, iz katerega izhajajo) in cenitev strojev (ki ne navaja karakteristik in starosti strojev ter upošteva sedanje cene brez navedbe njihovega vira) nista dokazni sredstvi, s katerima bi se lahko dokazovala drugačna vrednost podržavljenega premoženja.

Drugačno realno vrednost podržavljenega premoženja bi tožnik lahko izkazal v skladu z določbami Navodila le z verodostojnimi listinami iz obdobja podržavljenja. Zatrjevanja drugačne vrednosti ni mogoče dokazovati po splošnih načelih dokazovanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja urejeno kot poseben postopek v ZDen. Zato se ZUP/86 za ta vprašanja ne more uporabljati (3. člen ZUP/86).

Neutemeljen je tožnikov tožbeni ugovor, da je bil denacionalizacijski postopek, voden nepravilno, ker organ cenilca v postopku ni zaslišal o dejstvih, ki jih je pri izdelavi cenitve za stroje ugotovil, saj glede na določbo 5. člena Navodila, cenitev, ki jo je predložil, ne šteje med tam navedene verodostojne listine in zato nima dokazne moči. Ne drži tudi trditev, da se tožena stranka ni izjasnila o prospektih strojev, saj se je po presoji sodišča do tega ugovora korektno opredelila.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno presodila zapisnik z dne 7.12.1946, po katerem naj bi bila vrednost terjatev podjetja določena v višini 228.042,50 SIT (pravilno: takratnih DIN). Upoštevana je bila le vrednost terjatev, ki so navedene pod 4. točko poročila in ne vrednost iz zapisnika z dne 7.12.1946. Pripomba v tem zapisniku, naj bi tožnik izvršil inkaso zneskov dolžnikov na svoj konto, je neresnična in se pod opombo ni nikoli podpisal. Navedene enostranske pripombe ni mogoče šteti za verodostojno listino, ker zgolj dejstvo, da je to zapisano v zapisniku, še ne daje verodostojnosti oziroma celo statusa dokazne listine, ki ga navaja Navodilo.

S svojim premoženjem po nacionalizaciji v letu 1946 ni mogel več razpolagati. Od tedaj dalje ni mogel dvigati gotovine, prevzemati obveznosti v imenu odvzetega premoženja ter izterjevati kakršnihkoli odprtih terjatev. Iz zapisnika o prevzemu z dne 17.12.1946 izhaja, da je bil za začasnega upravnika podjetja v smislu 35. člena Splošnega zakona v državnih gospodarskih podjetjih z dne 24.7.1946 postavljen D.P. V tem zapisniku je bilo ugotovljeno stanje terjatev po seznamu v znesku 228.042,50 SIT (pravilno: takratnih DIN). Teh terjatev ni izterjal in bi morala tožena stranka dokazati, na kakšen način je to lahko sploh storil. Kako so ravnali upravitelji po odvzemu podjetja s terjatvami, ne ve. Dejstvo je, da je bila višina terjatev na dan 17.12.1946 ugotovljena v taki višini, kot jo zahteva.

Nepravilno je ugotovljena tudi vrednost podržavljenega premičnega premoženja, to je strojev in zalog. Realno vrednost tega premoženja je dokazoval z izvedencem, ki je izhajal iz pravilnih in edino dosegljivih podatkov, to je iz prospektov strojev, ki so istovrstni stroji, ki so bili podržavljeni. Zmotna je razlaga sodišča prve stopnje, da realne vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče dokazovati na druge načine, kot določa 5. člen Navodila. Po zapisniku z dne 7.12.1946 predstavljajo nepremičnine le 28% realne vrednosti podjetja oziroma predstavljajo stroji 39,05% vrednosti nepremičnin. Po poročilu strokovne komisije št. R-198/48-6 z dne 23.3.1948 pa so nepremičnine predstavljale že kar 75% vrednosti celotnega podjetja oziroma so stroji predstavljali le 11.01% vrednosti nepremičnine. Ni mu znan razlog, zakaj je bila v poročilu v letu 1948 zapisana tako izjemno nizka vrednost strojev, po vsej verjetnosti pa je odgovor v takratnem sistemu državne ureditve. Vrednost premičnin, zlasti z njihovo neuporabo, se v primerjavi z nepremičninami zmanjšuje. Zato bi bilo zgolj na podlagi zapisnika ter poročila iz leta 1948 kot relevantno vrednost strojev šteti najmanj v znesku 1.872.584,18 DIN, kar predstavlja 39,05 v letu 1948 ugotovljene vrednosti nepremičnin. V poročilu iz leta 1948 ni bilo upoštevano in ne zajeto preostalo premoženje podjetja, ki je bilo ugotovljeno v letu 1946, in sicer orodje, kadi, obratni ter poslovni inventar. Če bi bile upoštevane še te premičnine, bi vrednost podržavljenega premičnega premoženja in strojev morala v letu 1948 predstavljati najmanj 2.153,112,15 DIN (44,9% vrednosti nepremičnine). Že spisovni podatki dokazujejo, da sta prvostopno sodišče ter tožena stranka ravnali zmotno, ko sta oprli odločitev na ugotovitve v poročilu iz leta 1948 in nista poklonili vere niti izvedencu niti vrednostnemu razmerju med nepremičninami in stroji ter napravami, ki prav tako izhaja iz listine (zapisnik z dne 7.12.1946), ki jo je v skladu z Navodilom šteti kot verodostojno. Tožena stranka je namreč celo sama zapisala v svoji odločbi, da je njena komisija ugotovila, da je zapisnik z dne 17.12.1946 osnova za poročilo z dne 23.3.1948. Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo prvostopnega sodišča, ki pritrjuje toženi stranki in ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovljeno. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da ugotovljena vrednost navedenega premoženja ni realna. Dokazovanje trditev, da v listinah ob podržavljenju ni bila ugotovljena realna vrednost podržavljenega premoženja, omogoča 5. člen Navodila. Po določbah 1. odstavka tega člena lahko upravičenec izkazuje vrednost premoženja na podlagi drugih listin in dokazil in pri tem Navodilo ne postavlja nobene omejitve glede vrste dokaznih listin, saj te 3. odstavek le primeroma našteva. Edini pogoj je, da mora biti listina verodostojna in se mora nanašati na obdobje največ enega leta pred ali po podržavljenju stvari oziroma premoženja. Tožnik je dokazoval realno vrednost podržavljenega premoženja z mnenjem sodnega izvedenca P.O., ki je izdelal cenitev podržavljenih strojev in zaloge kož. V tej cenitvi je bila ugotovljena veliko višja vrednost premoženja, kot so jo ugotovili upravni organi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta cenitev ni verodostojna listina, ni pa pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je prvostopni upravni organ pravilno ravnal, ko ni zaslišal izvedenca o dejstvih, ki jih je pri izdelavi cenitve strojev ugotovil, in ni zahteval, da predloži listine, na katere se je skliceval, čeprav je izrecno navedel, da je pri cenitvi upošteval cenike, ki so za stroje veljali v času podržavljenja. Na ustni obravnavi pri upravnem organu prve stopnje dne 16.2.1995 je izvedenec pojasnil, da je cenitev opravil na podlagi cen, ki jih je pridobil od nemške firme T.K. v markah in da so te cene veljale v času nacionalizacije. Tega pa upravni organ, kakor tudi tožena stranka nista upoštevala. V kolikor izvedenec razpolaga s temi listinami, bi moral upravni organ prve stopnje zaradi spoštovanja načela materialne resnice zahtevati dopolnitev izvedeniškega mnenja in predložitev listin, na podlagi katerih je bila izdelana cenitev. Šele po oceni teh listin (ali jih je šteti za verodostojne) bi lahko sledila ugotovitev, ali je tožnik izkazal svojo trditev glede pravilne vrednosti podržavljenega premoženja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje kršilo določbo 50. člena ZUS, ker za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je bila nepravilno ugotovljena višina terjatev, ki jih je imelo podržavljeno podjetje ob nacionalizaciji. Zapisniku z dne 7.12.1946 tožnik ne oporeka značaja verodostojne listine in tudi ne oporeka pravilnosti popisa premičnega premoženja. Sporna naj bi bila le pripomba na koncu zapisnika, ki navaja, da je po njegovi izjavi izvršil inkaso zneskov dolžnikov pod številko 1, 2, 3 in 5 na svoj konto, kateri ni "sproveden". Po presoji pritožbenega sodišča sta upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno ocenila, da teh terjatev ni mogoče šteti med podržavljeno premoženje in je bil glede tega utemeljeno zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek(74.člen ZUS).