Jedro

Končni zapis o ugotovitvah tožene stranke, ki lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper končni zapis z dne 3. 12. 2007, ki ga je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku in v njem podrobno opisala posamezne ukrepe ter ocenila delo nadzornika, ki je pri tožniku kot koncesionarju in pogodbenem partnerju za izvajanje programa zdravstvenih storitev v specialistični ambulantni dejavnosti tam navedene stroke opravil nadzor in o tem sestavil Zapisnik o nadzoru, zoper katerega je tožnik ugovarjal. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče med drugim navaja, da z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšnih tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, temveč so bile le ugotovljene pomanjkljivosti, ki naj bi jih tožnik kot koncesionar in pogodbeni partner Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagrešil pri izvajanju programa zdravstvenih storitev v svoji specialistični ambulantni dejavnosti. Končni zapis torej ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi citiranih določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožena stranka javna ustanova, ki izvaja javna pooblastila, ki jih ima na podlagi zakona, zaradi česar se lahko tudi vsi njeni akti, ki jih izdaja v okviru izvajanja javnih pooblastil, obravnavajo v upravnem sporu oziroma lahko sodišče odloča o njihovi zakonitosti. Vsebino, vrsto in obseg nadzorov, ki jih izvaja tožena stranka, določa Pravilnik, iz njegovih določb pa izhaja, da tožena stranka s končnim zapisom odloči o pripombah in ugovorih nadzorovanega pogodbenega partnerja zoper zapisnik o ugotovitvah tožene stranke pri opravljenem nadzoru; določeno je tudi, da je zoper končni zapis možno zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču. V tej zadevi je enkrat že bilo odločeno in je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 679/2003-2 z dne 18. 5. 2006 zavzelo stališče, da je končni zapis, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, dokončni posamični akt. Nadalje pritožba še navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da ni podana njegova pristojnost, ob analogni uporabi Zakona o pravdnem postopku – ZPP izreči za nepristojno ter zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. Sodišče se tudi ni izreklo glede očitka, da tožena stranka v ponovljenem postopku novega akta ni izdala v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K 1. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Glede na citirana zakonska določila je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis o ugotovitvah tožene stranke, ki lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi citiranih določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu. Navedeno izhaja tudi iz določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se uporabljata v obravnavanem primeru, in ki za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev in uresničevanjem pogodb ne določata vodenja upravnega postopka niti izdajanja upravnih odločb. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis o ugotovljenih nepravilnostih predstavlja le podlago za odločitev tožene stranke o ukrepih zoper tožnika, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti specializiranih sodišč. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več zadevah, npr. v sklepih I Upr 6/2008, I Upr 8/2008 in I Upr 9/2008, I Up 21/2009, I Up 26/2009 in I Up 604/2008, in gre tako za ustaljeno sodno prakso, v pritožbi omenjena zadeva pa predstavlja le posamičen primer, ko je bilo odločeno drugače. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo, čeprav bi moralo to storiti na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.

8. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati navedbe, da Pravilnik določa, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča Pravilnik namreč ni zakon ali zakonit predpis, ki bi lahko bil podlaga za izdajanje posamičnih aktov, še manj pa za določitev sodne pristojnosti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).