Jedro

Sindikat mora biti na podlagi določbe 2. odst. 33. člena SKPG-93 obvezno pozvan k izdaji soglasja k razporeditvi sindikalnega zaupnika na drugo delovno mesto, sicer je sklep delodajalca nezakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 25.11.1993 in 13.1.1994 o razporeditvi tožnika na delovno mesto vzdrževalec II ter hkrati ugotovilo, da je tožnik še vedno veljavno razporejen na delovno mesto poklicnega gasilca in toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1.1.1994 dalje izplača razliko na plači med zgoraj navedenima delovnima mestoma z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih razlik in mu povrne 1.012,50 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je imel tožnik pri toženi stranki status sindikalnega zaupnika, ne glede na to pa v primeru sporne razporeditve tožnika tožena stranka ni iskala soglasje tožnikove sindikalne organizacije v smislu določb 33. člena takrat veljavne SKPG. Ker je bila zaradi tega tožnikova razporeditev nezakonita, je upravičen do razlike plače do prejšnjega delovnega mesta poklicnega gasilca, saj mu je bila v spornem obdobju plača nezakonito obračunana po drugačni obračunski osnovi delovnega mesta vzdrževalec II.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožana stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je sindikat, ko je soglašal z novim aktom o sistemizaciji delovnih mest, v katerem delovno mesto poklicnega gasilca ni bilo več predvideno, s tem soglašal tudi s tožnikovo razporeditvijo na drugo delovno mesto.

Nedvomno v tem primeru ni šlo za razporeditev tožnika na drugo delovno mesto v posledici njegove sindikalne dejavnosti, temveč zgolj glede na novo sistemizacijo delovnih mest, torej je šlo za razporeditev v okviru določb 5. člena ZDR. Sodišče 33. člena takrat veljavne SKPG ne bi smelo upoštevati, kolikor te določbe omejujejo razporejanje sindikalnega zaupnika v nasprotju z določbami ZDR. Glede pavšalno dosojene razlike v plači pa pritožba povdarja, da tožnikov zahtevek ne bi bil utemeljen tudi ob razveljavitvi spornih sklepov o razporeditvi na delovno mesto vzdrževalec II, saj je bil pri tem razporejen na tudi po plačni osnovi enakovredno delovno mesto in pri izplačilu plače sploh ni bil oškodovan.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede razveljavitve spornih sklepov o razporeditvi tožnika na delovno mesto vzdrževalec II pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe. Takratna SKPG (Ur. l. RS, št. 39/93) je v 2. odst. 33. člena vsebinsko določala, da je odločitev pristojnega organa delodajalca o razporeditvi sindikalnega zaupnika na drugo delovno mesto brez pravnega učinka, če sindikat k njej ne da pisnega soglasja. Nadalje je določala, da je sindikat dolžan o tem odločiti v roku 8-ih dni, sicer velja, da je soglasje dal. Sindikat lahko soglasje odkloni, če oceni, da je odločitev oz. razporeditev posledica sindikalne dejavnosti sindikalnega zaupnika, v tem primeru pa lahko pooblaščeni delavec ali organ delodajalca sproži postopek pred arbitražo, pred katero mora delodajalec dokazati, da razporeditev ni posledica sindikalne dejavnosti.

Takšna vsebina 2. odst. 33. člena takrat veljavne SKPG ni v nasprotju z določbami 3. in 4. odst. 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.

l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa varstvo sindikalnega poverjenika oz. zaupnika. Dejansko SKPG določa le postopek, kako se to varstvo varuje in vlogo sindikalne organizacije v tem postopku.

Ker je v KP določeno, da mora sindikat obvezno sodelovati v tem postopku, oz. mora biti obvezno pozvan k podaji soglasja in je določena tudi sankcija, to je neučinkovitost sklepov delodajalca, če ta odloča mimo sindikata, je prvostopno sodišče pravilno štelo, da sta sporna sklepa o tožnikovi razporeditvi nezakonita, ker sindikat predhodno in niti do zaključka postopka pred prvostopnim sodiščem ni bil pozvan, da poda soglasje k tožnikovi razporeditvi. Takšna sankcija za odločanje mimo sindikata je za ta primer v KP izrecno predvidena, ne glede na to, da ima sindikat dejansko le omejene možnosti za odklonitev soglasja, dejansko le v okviru opredelitve imunitete sindikalnega poverjenika oz. zaupnika iz 3. in 4. odst. 5. člena ZDR. Ob tem pritožbeno sodišče seveda soglaša s prepričljivim zaključkom prvostopnega sodišča, da zgolj načelno soglasje k aktu o sistemizaciji delovnih mest v tem primeru ni moglo nadomestiti soglasja sindikata k posamični razporeditvi sindikalnega zaupnika iz 33. člena SKPG.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Utemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede dolžnosti tožene stranke, da tožniku izplača prikajšanje na izplačilih plače, zaradi obračuna po obračunski osnovi vzdrževalca II, saj sodišče sploh ni preverilo, ali je bil tožnik zaradi nezakonite razporeditve na to delovno mesto pri plači oškodovan.

Glede tega vprašanja je ostalo dejansko stanje povsem nerazčiščeno.

Kolikor bi se izkazalo, da je bila tožena stranka dejansko obsojena na nekaj, kar sploh ne obstoja, bi to pomenilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena v času sojenja na prvi stopnji veljavnega ZPP. Glede na to je bilo potrebno izpodbijano sodbo glede pavšalno dosojene razlike plače razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče pozove tožnika, da v tem delu ustrezno opredeli svoj zahtevek tudi po višini. Po svoji naravi gre v tem delu dejansko za denarni zahtevek, za katerega v celoti veljajo določbe 1. odst. 2. člena iz 1. odst. 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) glede določenosti zahtevka, da je ta sposoben za obravnavo pred sodiščem.

Šele po takšni dopolnitvi tožbe bo tudi v tem primeru sodišče lahko odločalo o utemeljenosti zahtevka za izplačila iz naslova prikrajšanja na plači v spornem obdobju in to na podlagi izvedbe dokazov, ki jih bo tožnik ponudil za utemeljitev svojega zahtevka.