Jedro

Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. V novejši sodni praksi je bilo sprejeto enotno stališče, ki priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe).

Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo valorizirati že izplačani znesek odškodnine 18.750,00 EUR od izplačila dne 23.5.2018 pa do izdaje sodbe. Pravno podlago za valorizacijo pred ali med pravdo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 6.665,60 EUR nadomesti z zneskom 6.571,85 EUR, v 1. alineji I. točke izreka znesek 5.157,64 EUR nadomesti z zneskom 5.063,89 EUR, v III. točki izreka znesek 2.476,34 EUR nadomesti z zneskom 1.586,22 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.665,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 5.157,64 EUR od dne 16.10.2017 dalje do plačila, od zneska 1.007,96 EUR od dne 1.6.2018 dalje do plačila in od zneska 500,00 EUR od dne 30.1.2019 dalje do plačila, vse v 30 dneh, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.476,34 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno zniža dosojeno odškodnino ter posledično stroške pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo previsoko odškodnino za nematerialno škodo po vseh postavkah, saj po njenem mnenju pravična denarna odškodnina za vso utrpelo nematerialno škodo znaša največ 19.000,00 EUR. Sodišče je pravilno ugotovilo stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin, strahu, skaženosti ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti, jih je pa previsoko ovrednotilo pri odmeri odškodnine, tudi glede na veljavno sodno prakso. Sodišče bi moralo poleg načela individualizacije odškodnine upoštevati tudi objektivno pogojenost same odškodnine. Odškodnina mora biti primerljiva z zneski, ki jih sodišče prisoja v drugih škodnih primerih, od najlažjih do najtežjih. Meni, da pravična odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 9.000,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti 8.500,00 EUR (kot to izhaja iz judikatov Vrhovnega sodišča RS VS002449 in VS002079), za strah 1.000,00 EUR. Sekundarni strah je bil manjše intenzivnosti in zato tožnik ni potreboval posebne terapije ali zdravljenja pri ustreznem specialistu. Sodišče ni upoštevalo valorizacije že plačanega zneska, nesporni del odškodnine je bil plačan dne 23.5.2018, sodišče pa je odločalo dne 25.4.2019. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala, da naj sodišče ob izdaji sodbe valorizira že plačani del odškodnine, kar pa sodišče ni naredilo. Sodišče je napačno odločilo tudi o višini zahtevanih prevoznih stroškov. Tožniku ne pripada cena v višini 0,37 EUR/km, temveč 0,11 EUR/km. Tožniku so bili neupravičeno priznani stroški sestave odškodninskega zahtevka, pritožbe in sprejema nespornega dela odškodnine v višini 1.007,96 EUR, saj ti stroški niso pravdni stroški. Stranka je namreč upravičena le do povrnitve pravdnih stroškov, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka. Prav tako pa ni preverljiv preostanek dosojenih stroškov, saj sodišče ni navedlo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki. Sodišče je tudi napačno navedlo, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom ter ji zato mora tožena stranka povrniti vse njene pravdne stroške. Tožeča stranka je glede na dosojeno uspela v 71,90 %, tožena stranka pa v višini 28,10 %.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik pri delu poškodoval levo nogo, ko je padel z ostrešja dne 2.4.2016. Utrpel je zdrobljen zlom leve petnice, kasneje med zdravljenjem pa je bila vpisana dodatna diagnoza - artroza sklepa med skočnico in petnico. Ugotovilo je, da je tožnik hude telesne bolečine trpel skupaj 8 dni, stalne srednje hude telesne bolečine tri tedne, stalne lahke telesne bolečine pa dva do tri tedne. Tožnik je trpel tudi občasne bolečine med zdravljenjem, ki so bile lahke do srednje intenzivnosti. Bolečine zaradi artroze se bodo pojavljale tudi v bodoče, stanje pa bo imelo tendenco počasnega, a stalnega slabšanja. Trpel je tudi številne nevšečnosti, ki jih je sodišče natančno opisalo v točki 9 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ2). Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Prisojena odškodnina je v skladu z odškodninami v podobnih primerih. V zadevah Vrhovnega sodišča RS VS002449 in VS002079, na kateri se sklicuje pritožba, je bilo trajanje tako hudih kot srednje hudih bolečin pri oškodovancu krajše kot v obravnavanem primeru, zato oba primera nista v celoti primerljiva z obravnavanim. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina iz tega naslova.

6. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik poleg hudega primarnega strahu, ki je trajal nekaj minut, trpel tudi sekundarni strah glede teže poškodbe ter zaskrbljenost in strah za izid zdravljenja. Ta strah je trajal celoten čas zdravljenja, prisoten pa je še sedaj in bo tudi v bodoče, ker tožnika najverjetneje čaka še ena operacija. Pritožba neutemeljeno trdi, da je ta strah manjše intenzivnosti. Tožnik res ni potreboval v zvezi s tem zdravljenja pri ustreznem specialistu ali posebne terapije, vendar pa je strah trajal dalj časa, kar tožnika upravičuje do odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje (1.800,00 EUR).

7. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da trajno posledico v anatomskem smislu predstavlja spremenjen kot nagiba skočnice za 11 stopinj ter že nastajajoče degenerativne spremembe sklepne površine spodnjega skočnega sklepa v smislu popoškodbene artroze. Poškodovan je bil sklepni hrustanec, stanje se bo počasi slabšalo. Trajno posledico predstavljajo tudi brazgotine kože in podkožja na mestih operativnega pristopa pri obeh operacijah. Trajne posledice v funkcionalnem smislu se kažejo v omejeni gibljivosti levega spodnjega skočnega sklepa in nepravilnem obremenjevanju petnice in skočnice zaradi spremenjenega kota. Gibljivosti v spodnjem skočnem sklepu praktično ni, gleženj se pregiba praktično le v zgornjem skočnem sklepu. Gleženj je pri obremenjevanju in na močnejši otip boleč. Pri hoji tožnik šepa. Oviran je pri hoji, po ravnem kot tudi v klanec in navzdol, pri hoji po stopnicah, pri hoji po grobem neravnem terenu, težje poganja kolo, težje se obuje in sezuje, težko dalj časa stoji, ne more teči, ne more počepniti, ne more več opravljati svojega dela tako kot pred poškodbo. Oviran je pri vseh športnih aktivnostih, ki zahtevajo neovirano uporabo obeh nog. Bil je aktiven v številnih športih, ki jih je moral vse opustiti. Tožnik bi delo mehanika sicer lahko opravljal, vendar fizično zahtevnih opravil ne bi zmogel. Zaradi poškodbe mu je priznana III. kategorija invalidnosti in omejitve pri delu.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 12.000,00 EUR, ki jo je iz tega naslova tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, primerna in skladna z obstoječo sodno prakso.

9. Primerna pa je tudi odškodnina za skaženost v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik na zunanji strani levega gležnja pod sklepno grčo brazgotino v obliki črke L. Daljši krak je dolg 10 cm, krajši pa 6 cm. Celoten predel je zadebeljen in nekoliko razobličen v primerjavi z desno stranjo. Vidne posledice so takšne narave, da tožnika in druge ljudi motijo. Brazgotina je vidna občasno in sicer v poletnem času. Gre za mladega moškega, ki ga brazgotina moti, v kolikor jo vidijo drugi ljudje. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odškodnina za to vrsto škode odmerjena previsoko.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prevoznih stroškov. Toženka se neupravičeno zavzema, da bi se tožniku priznal le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva ali strošek za javni promet. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. V novejši sodni praksi3 je bilo sprejeto enotno stališče, ki priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17; v nadaljevanju: Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (3. odst. 5. člena Uredbe). Takšno stališče je skladno z načelom, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine in pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP).

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku priznalo znesek 1.007,96 EUR za odvetniške stroške, ki so mu nastali pred tem postopkom in so povezani z vložitvijo odškodninskega zahtevka na zavarovalnico, na podlagi katerega je ta plačala tožniku nesporni del odškodnine v znesku 18.750,00 EUR. Ker je toženka nesporni del odškodnine v znesku 18.750,00 EUR plačala tožniku že pred pravdo, tožbo pa je tožnik vložil le še za razliko zahtevane odškodnine, je tožnik upravičen zahtevati povračilo stroškov za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici pred pravdo po računu odvetnika (A10) tudi kot glavni zahtevek in ne le v okviru stroškov pravdnega postopka. Glede stroškov, ki nastanejo pred pravdo, jih stranka lahko določno uveljavlja že v sami tožbi. Vztrajanje pri tem, da bi morala tudi glede predpravdnih stroškov ravnati izključno tako, da bi te stroške priglasila šele v stroškovniku, bi bilo ustavnopravno nevzdržno. Tožnik se je s svojo denarno terjatvijo obrnil na sodišče s postavitvijo sodnovarstvene zahteve v okviru glavnega zahtevka. Slednjo bi lahko sodišče zavrnilo le v primeru, če bi stroški po materialnopravni podlagi ne bili utemeljeni. Če pa je zahtevek materialnopravno utemeljen, potem mu mora sodišče ugoditi.4 Stroški postavitve odškodninskega zahtevka pred pravdo na zavarovalnico so bili potrebni, saj bi se v primeru, da bi se zavarovalnica z zahtevkom strinjala, tožnik izognil pravdi. Ni mu tudi mogoče odreči, da za postavitev zahtevka na zavarovalnico angažira strokovno pomoč odvetnika. Tako ni mogoče sprejeti zaključka tožene stranke, da tožnik do povrnitve teh stroškov sploh ni upravičen. Gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in s tem za pravdni strošek (1. odst. 151. člena ZPP in 155. člen ZPP).

12. Pritožba pa utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo valorizirati že izplačani znesek odškodnine 18.750,00 EUR od izplačila dne 23.5.2018 pa do izdaje sodbe. Pravno podlago za valorizacijo pred ali med pravdo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Z odmero odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe se zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti, pri čemer je treba na enak način, torej z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizirana vrednost zneska 18.750,00 EUR na dan izdaje sodbe 25.4.2019 glede na podatke Statističnega urada RS znaša 18.843,75 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v I. točki izreka znesek 6.665,60 EUR nadomestilo z zneskom 6.571,85 EUR, v 1. alineji I. točke izreka pa znesek 5.157,64 EUR nadomestilo z zneskom 5.063,89 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 93,75 EUR z obrestmi pa dodatno zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Glede priznanja pravdnih stroškov tožeče stranke je sodišče prve stopnje na stroškovniku tožeče stranke na prilogi A 18 spisa jasno označilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je tako mogoče preizkusiti. Pritožba pa ima prav, ko navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse stroške postopka. V skladu s 3. odst. 154. člena ZPP sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka le, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je po odločitvi sodišča prve stopnje uspela z 71,9% svojega zahtevka, kar pa ne utemeljuje sklepa, da ji je toženka dolžna v celoti povrniti stroške. Neuspeh tožeče stranke v višini 28,1% namreč ne predstavlja sorazmerno majhnega dela zahtevka. Treba je uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP o delnem uspehu obeh strank v pravdi. Glede na delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji je tožena stranka uspela z 29%, tožeča pa z 71%. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške tožene stranke na znesek 593,04 EUR. Toženi stranki je priznalo za zastopanje na naroku dne 25.4.2019 200 točk in 22% DDV 26,40 EUR, kilometrino za prihod na narok 10.12.2018 26,64 EUR (72 km x 0,37 EUR), izvedenino 400,00 EUR, materialne izdatke 20,00 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 593,04 EUR. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje priznalo 2.476,34 EUR stroškov, odmere teh stroškov pa tožena stranka ne izpodbija. V skladu z uspehom obeh pravdnih strank v pravdi in po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.586,22 EUR stroškov. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških postopka v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek 2.476,34 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 1.586,22 EUR (5. alineja 358. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

14. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče po tem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (1. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP), stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve in tako niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 253/2018 4 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 195/2015.