Jedro

Tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, ker je izpodbijana odločitev tožnici v korist, iz nje zanjo ne izhajajo nobene pravne posledice.

V postopeku, začetem po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.

Izrek

I.Tožba zoper 1. točko izreka sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota ... št. 06182-1011/2021-20 (29272) z dne 2. 12. 2022 se zavrže.

II.Tožbi zoper 2. točko izreka sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota ... št. 06182-1011/2021-20 (29272) z dne 2. 12. 2022 se ugodi, izpodbijani akt se v tem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ustavil inšpekcijski postopek zoper tožnico, ki je tekel v zadevi prevzemanja odpadne komunalne embalaže (v nadaljevanju MOE) v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 (1. točka izreka) in odločil, da se zahteva za povračilo stroškov zavezanca zavrne (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je 4. 3. 2022 izdal odločbo št. 06182-1011/2021-14, ki jo je pritožbeni organ odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Zato je 23. 11. 2022 opravil inšpekcijski pregled pri A., d.o.o. (v nadaljevanju IJS) in ugotovil, da je bila prevzeta vsa MOE, tudi za leto 2021. Ugotavlja, da je zavezanec svojo obveznost izpolnil, zato je bilo treba na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek ustaviti. Glede stroškov postopka navaja, da je tožnik sam povzročil uvedbo postopka, ker ni redno prevzemal komunalne odpadne embalaže od IJS. Iz tehtalnih listov je razvidno, da je bil manjkajoči prevzem opravljen v decembru 2021 in januarju 2022. Zato je zahtevo za povračilo stroškov na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP zavrnil.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se s prvostopenjskim organom, da ob ugotovitvi, da je obveznost izpolnjena, ni več razlogov za vodenje postopka. Prvostopenjski organ je pravilno uporabil četrti odstavek 135. člena ZUP. Tožničine trditve, da bi moral postopek zaključiti z izdajo ugotovitvene odločbe o obstoju ali neobstoju kršitve, zavrača, ker za to v veljavnih predpisih ni podlage. Poleg tega bi bilo v nasprotju z namenom inšpekcijskega postopka, ki se vodi zgolj v javnem interesu. Javni interes za vodenje postopka pa je z odpravo nepravilnosti prenehal. S tem preneha tudi inšpektorjeva pristojnost za presojo (ne)pravilnosti izvršenih dejanj. Če tožnica meni, da je obveznost po odpravljeni inšpekcijski odločbi izvršila neupravičeno, ima na voljo druga pravna sredstva. Ne more pa doseči ugotavljanja upravičenosti predhodno naloženega ukrepa v inšpekcijskem postopku, saj za njegovo vodenje ni pravne podlage.

4.Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da ji je prvostopenjski organ v odločbi št. 06182-1011/2021-14 z dne 4. 3. 2022 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba) nezakonito naložil, da pri IJS prevzame 19,40 ton MOE. Tožnica te MOE ni prevzela zaradi inšpekcijskega postopka, ampak jo je ves čas prevzemala skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem. Pritožbeni organ je navedeno inšpekcijsko odločbo 25. 10. 2022 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Trdi, da je v taki situaciji uporaba četrtega odstavka 135. člena ZUP zmotna, saj se ZUP v inšpekcijskem postopku uporablja zgolj subsidiarno. Ustavitev postopka je urejena v prvem odstavku 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, po katerem pa se inšpekcijski postopek ustavi le, če se ugotovi, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa. Če inšpekcijski organ ugotovi kršitev predpisa, postopka ne sme ustaviti, ampak mora o zadevi odločiti. Tako bi moral v obravnavani zadevi po izvedenem postopku, v katerem bi ugotovil, kakšna je bila kršitev, odločati z ugotovitveno odločbo in svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Le zoper tako odločitev bi tožnica lahko uveljavljala učinkovita pravna sredstva in dosegla sodno varstvo odločitve. Izpodbijani sklep vsebuje golo izmišljeno ugotovitev, da je tožnica kršila svojo obveznost (čemur že ves čas nasprotuje) in pomeni zlorabo procesnih pravic inšpekcijskega organa, ki ji hoče pod pretvezo procesne odločitve, odreči pravno varstvo. Taka odločitev ni obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Poleg tega o kršitvi ni odločeno z izrekom odločbe, kar pomeni kršitev prvega odstavka 213. člena ZUP.

5.Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da je upravičena do njihovega povračila, ker niso nastali zaradi njene kršitve. Organ ni zbral dokazov o njeni domnevni kršitvi, teh dokazov ji ni vročil in ni izdal nobene upravne odločbe, v kateri bi bila kršitev ugotovljena. V izpodbijanem sklepu je ugotovil, da je tožnica prevzela vso MOE že v decembru 2021 oziroma januarju 2022, torej še preden je bil opravljen inšpekcijski pregled. Evidentno je, da tožnica predpisov ni kršila ter da je bilo vodenje inšpekcijskega postopka vsebinsko neutemeljeno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje oziroma da ji prizna 1006,83 EUR stroškov upravnega postopka. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

6.Tožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena.

7.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke). Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Med drugim sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka).

8.Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

9.Zakon v drugem odstavku 5. člena ZUS-1 sicer določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Vendar je tudi v tem primeru za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu. Če takega interesa nima, je treba tožbo zavreči. Tako je pravni interes podan, če se je upravni postopek začel na zahtevo stranke, njena zahteva pa je bila s sklepom zavržena še pred izdajo upravne odločbe. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila.¹ Taka je tudi ustaljena sodba praksa.²

10.Ob navedeni ustaljeni praksi Vrhovnega in naslovnega sodišča, pa se tožnica ne more sklicevati, da naj bi bila ustaljena praksa zaradi sodbe I U 2250/2018 drugačna.

11.Ker torej tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tudi njene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa. Z navedenim tožnica uveljavlja nasprotje med izrekom sklepa (v smislu, da se postopek ustavi, ker ni bila ugotovljena kršitev zakona) in njegovo obrazložitvijo, torej bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Vendar pa se na to kršitev lahko uspešno sklicuje le oseba, ki si s pravnim sredstvom lahko izboljša pravni položaj. Tudi če bi bila odločitev iz odpravljene inšpekcijske odločbe napačna, je izpodbijana odločitev tožnici v korist, saj iz nje zanjo ne izhajajo nobene pravne posledice. Ne drži niti trditev tožnice, da naj bi ostala brez pravnega varstva zoper nezakonito inšpekcijsko odločbo. Izpodbijani sklep v odpravo te odločbe in učinke odprave v ničemer ne posega. Pri tem pa je tožnici že toženka pojasnila, da lahko, če meni, da ji je zaradi inšpekcijske odločbe, ki je bila kasneje odpravljena, nastala škoda, pravno varstvo uveljavlja s tožbo zoper povzročitelja škode.

12.Sodišče je po povedanem tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj upravni akt v navedenem delu očitno ne posega v tožničino pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

K II. točki izreka:

13.V obravnavani zadevi je sporna tudi odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP zavrnil zahtevo tožnice za povračilo stroškov.

14.V drugem odstavku 113. člena ZUP je določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

15.Toženka tožnici v bistvu očita, da naj bi postopek povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. To protipravno ravnanje naj bi bilo neprevzemanje zadostne količine MOE od IJS.

16.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da organ odločitev opira na ugotovitve inšpekcijskega pregleda, opravljenega 23. 11. 2022 pri IJS, ko je bilo ugotovljeno, da je bila prevzeta vsa MOE za leto 2021, tudi embalaža, kot je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo dne 4. 3. 2022. V nadaljevanju pa v nasprotju s tem navaja, da je tožnica sama povzročila uvedbo postopka, ker ni redno prevzemala MOE od IJS in da je iz tehtalnih listov razvidno, da je bil manjkajoči prevzem opravljen decembra 2021 in januarja 2022.

17.Razlogi sklepa o stroških si torej nasprotujejo. Tožnica tako pravilno opozarja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da organ šteje, da je tožnica manjkajočo oziroma vso količino MOE prevzela decembra 2021 in januarja 2022, torej preden je bila izdana inšpekcijska odločba.

18.Ker si razlogi sklepa nasprotujejo, ga sodišče ni moglo preizkusiti.

19.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

20.Ker je sodišče tožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega akta ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva ni bila rešena na obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zato se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.