Jedro

Do izločitve kmetijskih zemljišč in gozdov iz sredstev podjetja je prišlo že na podlagi 5. člena ZLPP. Res je, da so nato tako izločena kmetijska zemljišča in gozdovi na podlagi samega zakona prešli v last Republike Slovenije, vendar le, če niso bili predmet denacionalizacije. Drugačno stališče bi denacionalizacijskim zavezancem omogočilo izigranje 88. člena ZDen.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.156,104 EUR.

Druga toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 760,104 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnici sta denacionalizacijski upravičenki in na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991 do 18/2005, v nadaljevanju ZDen) zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 12. 7. 1996, s katero je prva toženka na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) prenesla dve zemljišči, parc. št. 567/2 v izmeri 10.944 m2 in parc. št. 567/3 v izmeri 354 m2. Zahtevata vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, poleg tega pa tudi odškodnino zaradi neuporabe spornih nepremičnin.

2. Sodišče prve stopnje je najprej z delno sodbo odločilo o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so imela ob uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/1992 do 43/1993, v nadaljevanju ZLPP) sporna zemljišča status nezazidanih stavbnih zemljišč, kar pomeni, da tudi zanje velja določba 5. člena ZLPP, po kateri z uveljavitvijo tega zakona (11. 3. 1993) kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so bili del sredstev prve toženke, postanejo last Republike Slovenije in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da so sporna zemljišča že na podlagi 5. člena ZLPP prešla v last Republike Slovenije in ne šele s sporno pogodbo. Tako je ocenilo, da sporno pogodbo ne zadane sankcija ničnosti iz drugega odstavka 88. člena ZDen.

3. Po pritožbi tožnic je sodišče druge stopnje izpodbijano delno sodbo spremenilo tako, da je njunemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ugodilo. Ugotovilo je, da je bilo z odločbo o denacionalizaciji z dne 19. 3. 1996 prvi toženki naloženo, da mora tožnicama vrniti 766/1000 parc. št. 567/2, ki je takrat merila 20.000 m2. Ugotovilo je, da je prva toženka že po izdaji denacionalizacijske odločbe, vendar pred njeno pravnomočnostjo, predlagala izvedbo parcelacije, tako da sta se dne 18. 7. 1996 prvotni parceli 567/2 in parc. št. 567/3 razdelili v tri parc. št. in sicer 567/2 v izmeri 10.944 m2, 567/3 v izmeri 354 m2 in 567/7 v izmeri 9.224 m2. Po parcelaciji pa je prva toženka prvi dve parceli s sporno pogodbo prenesla v last drugi toženki. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je prav sporni pravni posel skupaj s parcelacijo onemogočil tožnicama, da bi se na podlagi denacionalizacijske odločbe, ki je postala pravnomočna dne 8. 6. 1998, v zemljiški knjigi vpisali kot lastnici. Zato je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 88. člena ZDen. in je sporna pogodba nična.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagata prva in druga toženka vsaka svojo revizijo. Prva toženka navaja, da je bila pogodbo dolžna skleniti na podlagi ZLPP in da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je do prehoda lastninske pravice na drugo toženko prišlo že z uveljavitvijo tega zakona. Opozarja, da je z izpodbijano sodbo sodišče odločilo, da se na parc. št. 567/2 v izmeri 10.944 m2 vzpostavi prejšnje zemljiško stanje tako, da se vzpostavi lastninska pravica prve toženke, parcela pa odpiše od vl. št. 1886 k.o. ... in pripiše k vl. št. 520. Opozarja, da to ni mogoče, ker je bila po vmesni razveljavitvi odločbe o parcelaciji na dan odločanja višjega sodišča parc. št. 567/2 neplodno v izmeri 20.048 m2 že vpisana v vl. št. 2685 k.o. ..., kjer je vpisane tudi sedaj, vendar že kot solastnina Republike Slovenije do 234/1000 in pa vsake od tožnic do 383/1000. 5. Tožnici sta na revizijo prve toženke odgovorili in navedli, da so pravilna stališča sodišča druge stopnje. Opozarjata tudi, da ob uveljavitvi ZLPP parc. št. 567/2 v izmeri 10.944 m2 ni bilo, kar pomeni, da prav na tej nepremičnini druga toženka na podlagi samega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice. Poudarjata, da sta res dosegli odpravo odločbe o parcelaciji in nato tudi vknjižbo svoje lastninske pravice na stari parc. št. 567/2 na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in dveh sklepov o dedovanju, vendar menita, da to dejstvo ne more vplivati na odločitev o utemeljenosti njunega tožbenega zahtevka.

6. Tudi druga toženka v svoji reviziji navaja, da sporna pogodba nima značaja pogodbe o pravnem prometu z nepremičnino, ampak le značaj ugotovitve pravno formalnega prenosa parc. št. 567/2 k.o. ..., ki je že ob uveljavitvi ZLPP prešla v njeno last. Druga toženka poudarja, da tožnici v denacionalizacijskem postopku nista podali predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesih preoblikovanja podjetij v smislu 10. člena ZLPP. Meni, da so zaradi tega te nepremičnine ostale v premoženju prve toženke in je zato prišlo do lastninjenja na podlagi zakona. Druga toženka še navaja, da 16. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 do 56/10, v nadaljevanju ZSKZ) nalaga sklenitev pogodbe o prenosu zemljišč na Sklad v roku šestih mesecev, tako da je prva toženka le izpolnila svojo zakonsko obveznost in je sklenitev pogodbe predstavljala le temelj za zemljiškoknjižni vpis.

7. Tožnici sta odgovorili tudi na revizijo druge toženke in ponovno opozorili, da parc. št. 567/2 v izmeri 10.944 m2 ob uveljavitvi ZLPP ni bilo, ker je nastala šele s parcelacijo 18. 7. 1996, kar pomeni, da druga toženka na tej nepremičnini na podlagi ZLPP ni mogla pridobiti lastninske pravice. Poudarjata, da je prva toženka sporno parcelo izločila iz lastninskega preoblikovanja podjetja že zaradi same denacionalizacijske odločbe in da je zato revizijski ugovor druge toženke neutemeljen.

8. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

9. Revizija ni utemeljena.

10. ZDen v prvem odstavku 88. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. V drugem odstavku pa določa, da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to določbo, nični.

11. V 5. členu ZLPP pa je določeno, da se pred ugotovitvijo družbenega kapitala iz sredstev podjetja izloči kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin ter vrednost nepremičnin podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost, katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka in se lastninijo v skladu s posebnim zakonom. V drugem odstavku 5. člena ZLPP je navedeno, da podjetje lahko nadaljuje z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdeluje oziroma izkorišča samo in za njih skrbi kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne oziroma druge ustrezne pogodbe v skladu z zakonom.

12. Druga toženka nima prav, ko navaja, da bi morali tožnici, če bi hoteli preprečiti lastninjenje na podlagi zakona, predlagati izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP. Z izdajo začasne odredbe po 10. členu je denacionalizacijski upravičenec lahko preprečil, da bi podjetje v okviru lastninskega preoblikovanja razpolagalo s premoženjem, glede katerega je po določbah ZDen obstajala dolžnost vrnitve. Tako je dosegel izločitev iz premoženja podjetja in si s tem zagotovil vrnitev v naravi. Do izločitve kmetijskih zemljišč in gozdov iz sredstev podjetja pa je prišlo že na podlagi zgoraj navedenega 5. člena ZLPP. Res je, da so nato tako izločena kmetijska zemljišča in gozdovi na podlagi samega zakona prešli v last Republike Slovenije, vendar le, če niso bili predmet denacionalizacije. Drugačno stališče bi denacionalizacijskim zavezancem omogočilo izigranje 88. člena ZDen.

13. Nepomemben je tudi revizijski ugovor prve toženke, da izvršitev odločbe druge stopnje ni več mogoča, ker je bila sporna parc. št. 567/2 ob izdaji drugostopenjske odločbe že vknjižena v drugi vl. št., sedaj pa je tudi že opravljen prepis solastninske pravice na tožnici na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Vložna številka sploh ni del identifikacijskega znaka zemljiške parcele, zato sprememba vložne številke za identifikacijo nepremičnine ni pomembna (peta točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/03). Dejstvo, da sta tožnici že po izdaji odločbe druge stopnje dosegli odpravo odločbe o parcelaciji in vpis lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe, pa na presojo o pravilnosti in zakonitosti odločbe druge stopnje ne more vplivati.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07-UPB, v nadaljevanju ZPP).

15. Odločitev, da toženki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizij. Na podlagi navedenih določb pa morata toženki tožnicama povrniti njune stroške odgovorov na revizijo. Prva toženka mora tožnicama povrniti stroške v znesku 1.156,104 EUR (1.350 točk po 0,46 EUR, kar znaša 621 EUR, 2 % stroške v znesku 12,42 EUR, 20 % DDV v znesku 126,684 EUR in sodno takso v znesku 396 EUR), druga toženka pa mora tožnicama povrniti stroške v znesku 760,104 EUR (1.350 točk po 0,46 EUR, kar znaša 621 EUR, 2 % administrativne stroške v znesku 12,42 EUR in 20 % DDV v znesku 126,684 EUR).