Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je glede nepremičnin v k. o. X uveljavljal svoj zahtevek s pozitivno in negativno ugotovitveno tožbo (da so te nepremičnine njegovo izključno in posebno premoženje oziroma da ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank). Tudi takšen tožbeni zahtevek je dopusten, saj ne meri na ugotavljanje dejstev, ampak zasleduje ugotovitev tožnikove lastninske pravice na teh nepremičninah oziroma obstoj pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi s temi nepremičninami.
I. Pritožbi se delno ugodi in se VII. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožnik je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.000,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“
II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe v vlogi z dne 10. 9. 2013. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v obsegu, kot je razviden z II. točke izreka sodbe. Ugotovilo je, da so nepremičnine, navedene v III. točki izreka sodbe, izključno in posebno premoženje tožnika in zato ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ter toženki naložilo, da izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah v k. o. X, navedenih v IV. točki izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna iz naslova vlaganj v nepremičnino v k. o. Y plačati 40.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Poleg tega je prvo sodišče zavrnilo še vse nadaljnje podrejene tožbene zahtevke ter odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (VI. in VII. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija sodbo v III., IV. in VII. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnik uveljavljal negativni zahtevek. Tožnikov zahtevek meri na ugotavljanje dejstev, kar ni mogoče. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 20. 8. 2004 in aneks k njej z dne 12. 11. 2004 glede prodaje stanovanja v D. fiktivna. Prvo sodišče je spregledalo, da tožnik ni nikoli zatrjeval tega, te pogodbe tudi ni nikoli izpodbijal in tudi ni trdil, da kupnine po tej pogodbi od toženke ni dobil. Takšna pogodba ni nična ampak je izpodbojna. Prvo sodišče je prezrlo, da je tožnik trdil, da je kupnina, vložena v nakup nepremičnin v T., izvirala iz kupoprodajne pogodbe med toženko in kupovalko A. A., tega pravnega posla pa tožnik ni izpodbijal in ni trdil, da pogodba ni pravno veljavna. Takšno dejansko stanje je v nasprotju s trditvami tožnika in izvedenimi dokazi. V tem delu je prvo sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu ne gre za posebno premoženje tožnika, saj je denar izviral iz prodaje nepremičnine, ki je bila toženkina last. Kupca stanovanja A. A. in B. B. sta denar izročila toženki. Prvo sodišče je spregledalo, da je tožnik odobril prodajo stanovanja v D., česar gotovo ne bi storil, če ne bi štel kupoprodajne pogodbe za to stanovanje za pravno veljavno. V kupoprodajni pogodbi za nepremičnine v k. o. X je bila navedena kot kupovalka toženka, česar tožnik ne bi dopustil, če bi štel, da je kupnina za stanovanje v D. njegovo posebno premoženje. Tega prvo sodišče ni omenilo, poleg tega se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da sta pravdni stranki v času njune zveze kupili in delno že adaptirali nepremičnine v k. o. Z. Sodišče se ni opredelilo do trditve tožnika, da je bila toženka navedena kot edina lastnica pri teh nepremičninah zato, ker je zaposlena v banki in je dobro seznanjena s papirji. Tožnik je izpovedal, da je bil izvor denarja za adaptacije v T. od prodaje nepremičnine, ker je imel „našparan“ denar, pa ta denar ni šel v nepremičnino na K., s čimer je izpovedal, da denar, iz katerega naj bi bile kupljene nepremičnine na K., ni bil takšnega izvora, kot je ugotovilo prvo sodišče. Glede nepremičnin parc. št. 9 in parc. št. 8, obe k. o. X, je tožnik najprej trdil, da naj bi bili ti nepremičnini tudi kupljeni iz kupnine za stanovanje v D., kasneje pa je trdil, da mu je ta denar dal oče C. C. Sodišče tega neskladja ni obrazložilo, čeprav gre za odločilna dejstva. V tem delu gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je napačna odločitev tudi v IV. točki izreka sodbe, saj ta zahtevek nima pravne podlage. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj ne drži, da sodišče ne more ugotoviti višine uspeha vsake stranke v sporu. Prvo sodišče je zavrnilo več zahtevkov tožnika, ki so bili večje vrednosti, poleg tega pa je toženka predlagala za zaslišanje manjše število prič kot tožnik.
3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Tožnik je glede nepremičnin v k. o. X uveljavljal svoj zahtevek s pozitivno in negativno ugotovitveno tožbo (da so te nepremičnine njegovo izključno in posebno premoženje oziroma da ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank). Tudi takšen tožbeni zahtevek je dopusten, saj ne meri na ugotavljanje dejstev, ampak zasleduje ugotovitev tožnikove lastninske pravice na teh nepremičninah oziroma obstoj pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi s temi nepremičninami.
6. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2011 podal trditve, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 20. 8. 2004 (z aneksom z dne 12. 11. 2004) za stanovanje v D. fiktivna in da je neresnična trditev toženke, da naj bi to stanovanje odkupila od tožnika. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je ta pogodba fiktivna. Navidezna pogodba je nična (prvi odstavek 50. člena OZ). Navedena kupoprodajna pogodba pa je nična tudi zato, ker ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa (kot je razvidno iz same listine). V takšni obliki bi morala biti sklenjena glede na obstoj izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v času sklenitve te pogodbe. Tedaj veljavni 48. člen ZN je določal, da pravni posli iz 47. člena ZN, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, niso veljavni, s 1. točko tedaj veljavnega 47. člena ZN pa so bili zajeti tudi pravni posli oziroma pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema. To pomeni, da so bili takšni pravni posli nični (kar velja tudi za kupoprodajno pogodbo z dne 20. 8. 2004 z aneksom). Takšno je bilo enotno stališče pravne teorije in sodne prakse (npr. II Ips 324/2003, II Ips 389/2003, II Ips 219/2007). Kupoprodajna pogodba z dne 20. 8. 2004 z aneksom zato nima nobenega učinka za razmerja med pravdnima strankama. Ničnost te pogodbe je prvo sodišče pravilno ugotovilo v okviru presoje predhodnega vprašanja. Pravilna je tudi njegova ugotovitev, da toženka ni dokazala, da bi tožniku plačala kupnino za stanovanje v D. 7. V razmerju med toženko in kupovalko stanovanja v D. A. A. je toženka v kupoprodajni pogodbi (priloga A8) očitno nastopala le kot navidezni prodajalec. Dejanski prodajalec je bil tožnik (ki je bil tudi resnični lastnik tega stanovanja, ki je bilo njegovo posebno premoženje, kar za obdobje pred sklenitvijo pogodbe v prilogi A10 med pravdnima strankama ni bilo sporno), kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča (da se je tožnik pogajal z A. A. o prodaji stanovanja in višini kupnine, da je bila kupnina za to stanovanje izročena tožniku – kot sta izpovedala tudi zakonca A. A., B. B. in je drugačna pritožbena trditev protispisna), zato je bila tudi kupnina za prodano stanovanje v D. tožnikovo posebno premoženje. V razmerju med pravdnima strankama kupoprodajna pogodba za stanovanje v D. ni učinkovala, saj je bila toženka le navidezni prodajalec stanovanja v D., njegov resnični prodajalec pa tožnik.
8. Kupoprodajna pogodba za stanovanje v D. je bila sklenjena pred kupoprodajno pogodbo za nepremičnine v k. o. X, ne pa za njo (prilogi A7 in A8). Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja tudi, da je bila toženka navidezni kupec nepremičnin v T., njihov resnični kupec pa tožnik. Tožnik je v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 22. 12. 2004 razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od prodaje stanovanja v D. in katere del je vložil v nakup nepremičnin v k. o. X, kar so potrdili tudi zakonca A. A. In B. B. in C. C. Tožnik je v tožbi sicer navedel, da sta pravdni stranki kupili nepremičnine v T. v času zunajzakonske skupnosti, vendar je tudi trdil, da je sam prispeval celotno kupnino, kar je v nadaljnjih vlogah še podrobneje pojasnil. Tožnik je v tožbi res navedel, da je bila toženka vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica teh nepremičnin zato, ker ji je kot bančni uslužbenki prepustil urejanje „papirjev“, vendar je v nadaljnjih vlogah (na primer pripravljalna vloga z dne 17. 11. 2011) obrazložil, da je toženka nastopala kot navidezni kupec zaradi zaščite tožnika pred posegi njegovih upnikov na te nepremičnine, česar toženka ni obrazloženo prerekala. Glede plačila kupnine za nepremičnine v k. o. X pa toženka zmotno tolmači tožnikovo izpoved, saj ni izpovedal, da denar za nakup nepremičnin v k. o. X ni izviral iz prodaje njegovega stanovanja v D., na kar smiselno meri pritožba.
9. Glede nepremičnin v k. o. X, ki sta bili kupljeni v letih 2006 in 2007, tožnik ni trdil, da bi bili plačani iz kupnine, ki naj bi jo prejela tožnica, ampak da ju je plačal iz svojega posebnega premoženja. V tožbi je tožnik najprej res podal nejasne trditve (da je za nakup nepremičnin v k. o. X namenil iz kupnine za stanovanje v D. 7.924.000,00 SIT, nato pa, da je namenil iz te kupnine za nakup nepremičnin v k. o. X 7.000.000,0 SIT – IV. točka tožbe), v pripravljalni vlogi z dne 17. 11 2011 pa je zatrjeval, da je kupil nepremičnine v k. o. X s svojimi sredstvi iz kupnine za stanovanje v D. in iz daril, prejetih s strani svojega očeta C. C. To je ugotovilo tudi prvo sodišče, saj zaključuje, da je tožnik za nakup (vseh) nepremičnin v k. o. X porabil svoje posebno premoženje. Te ugotovitve toženka obrazloženo ne izpodbija, razen tega pa ni trdila in dokazovala, da bi bila za nakup teh nepremičnin porabljena kakšna druga sredstva, ne pa tožnikovo posebno premoženje.
10. Toženka neutemeljeno trdi, da tožbeni zahtevek v IV. točki izreka nima pravne podlage. Nepremičnine v k. o. X predstavljajo tožnikovo posebno premoženje, pri čemer njihova pridobitev časovno spada v obdobje obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Dokler je ta obstajala, toženkin položaj navideznega kupca očitno ni bil aktualen. Sporen je postal ob prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ko je oživela obveznost toženke kot navideznega kupca, da v last tožnika kot resničnega kupca prenese te nepremičnine v k. o. X. Položaj je podoben situaciji, ko se vračajo darila po razvezi zakonske zveze (oziroma razpadu zunajzakonske skupnosti). Tožnik je kot resnični kupec in lastnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke, da mu izroči zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njegove lastninske pravice na teh nepremičninah, zato je odločitev prvega sodišča pravilna.
11. Toženka ima prav, da je prvo sodišče nepravilno odločilo o pravdnih stroških. Pravdni stranki sta deloma uspeli v sporu, vendar pa njuna uspeha nista enaka. Tožnik je uspel le z zahtevkom glede nepremičnin v k. o. X, v ostalem, večjem delu svojega tožbenega zahtevka pa ni uspel (glede ugotovitve skupnega premoženja v zvezi s solastninskim deležem do polovice na nepremičnini v k. o. Y, osebnim vozilom Fiat ... in terjatvijo v znesku 3.000,00 EUR, glede plačila 10.000,00 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino v k. o. J, glede plačila 40.000,00 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino v k. o. Y in glede ostalih podrejenih tožbenih zahtevkov). Pritožbeno sodišče glede na vrednost spornega predmeta ocenjuje, da je tožnik uspel v sporu okoli 25 %, toženka pa 75 %. Tožnikovi pravdni stroški znašajo (v mejah njegovega zahtevka) 1.605,24 EUR, predstavljajo pa takso za tožbo 567,00 EUR, nagrado za postopek 750,70 EUR in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, povečano za takrat veljavni 20 % DDV. Toženkini pravdni stroški znašajo 3.202,50 EUR, predstavljajo pa nagrado za postopek 1.354,60 EUR, nagrado za narok 1.250,40 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR ter DDV 22 %. Pritožbeno sodišče je odmerilo pravdne stroške v skladu z ZOdvT in ZST-1. Glede na uspeh je toženka upravičena do zneska 2.401,88 EUR, tožnik pa do zneska 401,31 EUR. Po pobotu je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.000,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
12. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi zoper odločitev o stroških ter sodbo v tem delu spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen in 358. člen ZPP).
13. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).