Jedro

Izrek sodbe je tisti, ki je odločilen za stranke in poseže v njihove pravice, obrazložitev pa služi le kontroli odločitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni S. C. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega S. C. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh mesecev, določilo dodatni pogoj, da mora oškodovancu izročiti 13 m3 hrasta F klase ali plačati 2.028,86 EUR ter mu povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist in stroške kazenskega postopka, plačati pa mora tudi povprečnino. Z uvodoma navedenim popravnim sklepom je Okrajno sodišče v Brežicah pisno izdelano sodbo v izreku popravilo tako, da je preizkusno dobo treh mesecev spremenilo v preizkusno dobo treh let. Pisno izdelana sodba se v tem delu namreč ni ujemala popolnoma z razglašeno sodbo, v kateri je bila določena preizkusna doba tri leta Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov“. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne „v novo postopanje in sojenje sodišču prve ali druge stopnje“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni podana, saj je sodbo izrekla in razglasila sodnica, ki je vodila glavno obravnavo vse do zaključka. Prav tako obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je bilo v kazenskem postopku kršeno načelo neposrednosti, poseženo je bilo tudi v obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe, kršena je bila njegova pravica do enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva, pa tudi pravna jamstva v kazenskem postopku niso bila dosledno spoštovana. Po vložnikovem mnenju se obrazložena sodba ne ujema s sodbo, ki je bila razglašena, v zvezi s popravnim sklepom in sodbo sodišča druge stopnje pa ni jasno, kakšna vsebina sodbe je sploh ostala v veljavi, saj se sodišče druge stopnje ne v izreku ne v obrazložitvi ni o tem izreklo, obstaja pa bistvena razlika v času trajanja preizkusne dobe. Nadalje vložnik kot „hujše kršitve zakonskih in ustavnih določil“ uveljavlja, da je kazenski postopek vodila ena sodnica, medtem ko je obrazložitev sodbe sestavila druga sodnica. S tem naj bi sodišče kršilo načelo neposrednosti, pri čemer se vložnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-309/04-23 z dne 11. 10. 2006, v kateri je to sodišče izrecno navedlo, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, če je torej sam s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zaznal naravo in vsebino dokaznih sredstev. Le v takem primeru si lahko ustvari vtis o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza, zlasti si lahko ustvari tudi subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič. Posledično sta bile po vložnikovem zatrjevanju kršeni tudi obsojenčevi pravici do obrambe in učinkovitega pravnega sredstva, saj se odločitve dejansko ne da preizkusiti.

6. Vrhovno sodišče je v enaki procesnopravni situaciji, torej ko je kazenski postopek vodila in 21. 6. 2007 izrekla in razglasila sodbo sodnica A. K., ko se je spis izgubil in bil na podlagi odredbe z dne 9. 4. 2010 obnovljen in ko je obrazložitev sodbe napisala sodnica D. M., zavzelo stališče že v sodbi I Ips 6676/2010 z dne 6. 1. 2011. Glede na identično procesnopravno situacijo in vsebinsko enake očitke zahteve Vrhovno sodišče ponavlja argumentacijo za že zavzeto stališče. Pisno izdelana sodba mora vsebovati izrek in obrazložitev, pri čemer mora biti slednja logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je odločitev zunaj vsakršnega razumnega dvoma, vendar pa obrazložitev sodbe sama po sebi ne postane pravnomočna in strank ne zavezuje ločeno, ker pojasnjuje in utemeljuje le v izreku sodbe opredeljeno odločitev sodišča. Namen obrazložitve je omogočiti stranki kontrolo sprejete odločitve oziroma obdolžencu izvedbo pravice do obrambe (pravica do pritožbe). Z izdajo sodbe se določi njena vsebina. Izrek je tisti, ki je odločilen za stranke, ki poseže v njihove pravice, obrazložitev pa služi le kontroli odločitve. Praviloma piše obrazložitev sodnik, ki je neposredno izvajal dokaze in izdal sodbo, lahko pa pride do določenih izjemnih situacij (na primer smrt sodnika, njegova razrešitev, nepredvidena daljša odsotnost ipd.), ki v ZKP niso neposredno urejene, z razlago zakona pa je mogoče priti do rešitve, da v takih primerih obrazložitev sodbe napiše drug sodnik. Ko je sodba enkrat izrečena, zavezuje sodišče, spremeni ali razveljavi jo lahko le pritožbeno sodišče na podlagi pravnega sredstva. V takšnih izjemnih situacijah bo sodnik, ki v zadevi ni odločal, pisal sodbo na podlagi logičnega sklepanja, upoštevajoč vsebino dokazov, ne pa na podlagi ocene verodostojnosti personalnih dokazov. Če obrazložitev sodbe ne bo dovolj prepričljiva, bo obdolženec, ki je bil prisoten na glavni obravnavi, pri pisanju pritožbe v boljšem položaju, saj bo izhajal iz boljše spoznavne situacije in bo s pritožbo toliko lažje uspel. Zato vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma do pritožbe. Obsojenec je imel možnost izpodbijati sodbo prvostopenjskega sodišča iz vseh zakonskih razlogov (370. člen ZKP) in zaradi tega, ker je v konkretni zadevi obrazložitev sodbe pisala druga sodnica, ni bil v ničemer prikrajšan.

7. Načelo neposrednosti pomeni, da lahko pri izrekanju sodbe sodelujejo le tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi oziroma se s tem načelom zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika. S tem načelom je med drugim zajeta metoda ocenjevanja procesnega gradiva, po kateri sodišče s svojimi čutili opaža naravo in vsebino dokaznih sredstev in s katero prihaja v neposredni stik s strankami. Načelo neposrednosti prihaja do izraza v polni meri v fazi glavne obravnave do izreka sodbe. Izrek sodbe, pri kateri je sodeloval sodnik, ki ni bil navzoč na glavni obravnavi, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, procesnih sankcij glede pisca obrazložitve pa ZKP ne pozna. V obravnavanem primeru ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je sodbo izrekla in razglasila ista sodnica, ki je sodelovala na glavni obravnavi. Pisanje sodbe pa ne pomeni sojenja v ožjem pomenu besede kot to velja za izrekanje sodbe. Obrazložitev služi le preverjanju pravilnosti že sprejete odločitve. Tudi vložnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 ni utemeljeno, saj je v tej odločbi govora o načelu neposrednosti v zvezi z izdajo sodne odločbe, ne pa v zvezi s pisanjem njene obrazložitve.

8. V primeru, kot je obravnavani, bo sodnik, ki bo pisal obrazložitev sodbe, sprejel odločitev, zajeto v opisu dejanja v izreku sodbe, ki je bila razglašena. Dokazno oceno bo pisal na podlagi vsebine izvedenih dokazov s pomočjo logičnega sklepanja in v skladu z nenapisanimi neformalnimi dokaznimi pravili. Če tem kriterijem ne bo zadostil, bo podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodbo pa bo s pritožbo tudi lažje izpodbiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Samo dejstvo, da je sodbo pisal sodnik, ki o zadevi ni odločil, ne pomeni nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo, kot tudi ne, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Vložnikovo zatrjevanje, da v zvezi s popravnim sklepom in sodbo sodišča druge stopnje glede časa preizkusne dobe ni jasno, kakšna vsebina sodbe je ostala v veljavi, ni utemeljeno. Iz izvirnika sodbe je razvidno, da je sodišče obsojencu za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta, v pisnem odpravku sodbe pa je sodišče navedlo preizkusno dobo tri mesece. Zaradi odprave navedene napake je sodišče 23. 9. 2010 izdalo popravni sklep, v izreku katerega je navedlo, da se v pisno izdelani sodbi pri odmeri sankcije besedilo „ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja“ nadomesti z besedilom „ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja“. Vsebina pogojne obsodbe je tako povsem jasna: sodišče je tudi v pisno izdelani sodbi obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen, za svoje delo prejema plačilo ter je solastnik nepremičnine, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, to je sodno takso.