Jedro

Da gre v resnici pri izvajanjih vložnika zgolj za vprašanje pravilnosti utemeljenega dejanskega stanja, je jasno razvidno iz njegovega stališča, da bi sodišče moralo dokazati, da je obsojeni Ž. kritičnega dne prodajal mamilo iz "dveh virov" in nato o tem navesti razloge... Po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.9.1997 S.P. in G.Ž. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, P.L. pa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ in S.P. izreklo kazen 5 mesecev zapora. Z isto sodbo je sodišče S.P. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ.

Pritožbo zagovornika obsojenega S.P. je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 21.1.1998 zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.2.1998 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnik zahteve ocenjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ocenjuje, da je sodišče izreklo obsodilno sodbo kljub temu, da ni razpolagalo z nikakršnimi materialnimi dokazi o obsojenčevi krivdi in kljub temu, da izpovedba G.Ž. ni bila potrjena z izpovedbo niti ene priče. Podano je bistveno nasprotje med izpovedbo edine obremenilne priče, to je soobsojenega G.Ž. glede trditve, da mu je obsojeni P. za nadaljnjo prodajo izročil 1,5 g heroina in dejstvom, da je ob aretaciji policija G.Ž. zasegla bistveno večjo količino heroina. S tem nasprotjem se sodišče v bistvu ni ukvarjalo, ampak se je zadovoljilo s pavšalno obrazložitvijo, da je obsojeni Ž. imel mamila tudi iz drugih virov, kar pa ni dokazano, ampak gre za domnevo. Izpovedba G.Ž. o postopku in načinu prodaje mamil, ki naj bi jih prejel od obsojenega P., je več kot dovolj jasna in ni mogoče govoriti o tem, da bi obsojeni Ž. poleg 1,5 g heroina, ki naj bi ga prejel od obsojenega P., prodajal še mamilo iz kakšnega drugega vira. Razlogi, s katerimi prvo in drugostopno sodišče obrazlagata presežno količino mamil, ki je bila najdena pri obsojenem Ž., to je, da je bila "iz drugih virov", so popolnoma nejasni in v precejšnji meri v nasprotju, zato je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Razlogi, s katerimi bi sodišče razjasnilo omenjeno nasprotje med izpovedbo obsojenega Ž. in pri njem dejansko najdeno količino mamil, bi morali biti jasni in podprti z ustreznimi dokazi, saj gre za bistvena nasprotja. V primeru, če bi Ž. celotno najdeno količino mamil pridobil iz drugih virov," obsojenega P. seveda ne bi bilo mogoče spoznati za krivega. Izpodbijani sodbi bi zato morali vsebovati razloge, podprte z dokazi, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je Ž. kritičnega dne prodal mamilo iz "dveh virov" in zakaj je izključena možnost, da je obsojeni Ž. kritičnega dne prodal mamilo iz enega samega neznanega "vira", s katerim obsojeni P. nima nobene zveze. Razlogov v tej smeri izpodbijani sodbi nimata in je zato po mnenju vložnika podana že navedena bistvena kršitev določb ZKP.

Vložnik tudi meni, da so v konkretni zadevi podani razlogi za uporabo določb 427. člena ZKP in predlaga, da jih Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti uporabi. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu glede obsojenega S.P. razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP navedla, da je neupravičen očitek zahteve, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih ali da so ti nejasni in v precejšnji meri vsebujejo nasprotja. V obeh sodbah je namreč izčrpno obrazložena prav dokazna ocena sodišč glede verodostojnosti zagovorov obsojenega P. in soobsojenca G.Ž. in ob tem navedeni dokazi, na katere je sodišče svojo oceno oprlo. Enako velja za količino mamila, ki je predmet kaznivega dejanja pri obsojenemu S.P. ter je očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP neutemeljen. Nadalje meni, da v kolikor se zahteva ukvarja z drugačno oceno izvedenih dokazov, njena vsebina po določbi 420. člena ZKP ne more biti predmet obravnave v primeru izrednega pravnega sredstva, vendar tudi predlagani preizkus v smislu 427. člena ZKP ne ponuja osnove za dvom o resničnosti ugotovljenih odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana sodba S.P. očita, da je neupravičeno prodajal ter posredoval pri prodaji heroina, torej substance, razglašene za mamilo, ker je dne 3.4.1997 okoli 13. ure na cesti P.b. v M. izročil G.Ž.-ju 1,5 g heroina, ki ga je pred tem nabavil od doslej neugotovljene osebe, Ž.-ju pa ga je izročil zato, da ga ta proda naprej. Odločilna dejstva so torej izročitev 1,5 g heroina Ž.-ju z namenom, da ga ta proda naprej. Izpodbijani sodbi ugotavljata obstoj teh dejstev na podlagi izvedenih dokazov in imata o tem ustrezne razloge. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega P. v resnici izpodbija dokazno oceno prvo in drugostopnega sodišča in pravi razlog, to je zmotna ugotovitev dejanskega stanja, uveljavlja pod plaščem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP kot odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in nejasnost oziroma nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Vložnik v zahtevi trditve o rešitvi postopka izvaja iz lastne ocene dokazov. Da gre v resnici pri izvajanjih vložnika zgolj za vprašanje pravilnosti utemeljenega dejanskega stanja, je jasno razvidno iz njegovega stališča, da bi sodišče moralo dokazati, da je obsojeni Ž. kritičnega dne prodajal mamilo iz "dveh virov" in nato o tem navesti razloge. Vložnik torej očita izpodbijanima sodbama pomanjkljivo izveden dokazni postopek, pri čemer ne pove določno, kateri dokazi bi morali biti izvedeni, hkrati pa trdi, da sodbi o neizvedenih dokazih nimata razlogov.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi navedenega preizkusa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnik zahteve uveljavlja zgolj nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbi 427. člena ZKP Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je bila zahteva vložena. Navedena določba ne predvideva predloga strank za takšno odločitev sodišča. Pri odločanju v obravnavani zadevi dvom v smislu 427. člena ZKP ni nastal, glede na navedeno pa Vrhovno sodišče o predlogu vložnika zahteve posebej ni odločalo.