Jedro

Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ima vsak končni odjemalec, ki ima pri sebi zeleno jeklenko, le-to v trajnem brezplačnem najemu. V najem jo je dobil s tem, ko je ob prvem nakupu plina plačal simbolično kavcijo za jeklenko. S plačilom kavcije pa je sprejel tudi splošne pogoje, iz katerih izhaja, da lahko prazno jeklenko poljubnokrat zamenja za polno, ob končnem vračilu pa kavcijo dobi nazaj. Zato te jeklenke niso last kupcev plina, pač pa so last tožeče stranke in spadajo med njena osnovna sredstva. Torej tožena stranka s kupovanjem jeklenk preko oglasov na medmrežju ne more postati lastnica omenjenih jeklenk.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da splošni poslovni pogoji, kakršnikoli že so, tožene stranke ne zavezujejo, ker jih ni podpisala. Tožena stranka ne počne nič drugega kot neposredni potrošniki, ki jim je tožeča stranka izročala jeklenke proti plačilu kavcije. S tem, da jih je kupila na medmrežju, je v vsem vstopila v njihov položaj. Kupljene jeklenke tožena stranka zamenja pri distributerjih tožeče stranke in jih prodaja končnim uporabnikom. Torej jih še manj časa zadržuje zase, kot končni uporabnik, saj je njen poslovni cilj nedvomno čim hitrejša prodaja teh jeklenk. Goli nakup blaga zaradi nadaljnje prodaje in nadaljnja prodaja kupljenega blaga pa niti po takrat veljavnem 13. členu ZVK niti po sedaj veljavnem 63.a členu ZPOmK-1 ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. S takim ravnanjem tožena stranka nobenega potrošnika ne spravlja v zmedo glede izvora teh jeklenk, saj prodaja jeklenke tožeče stranke.

Drži pritožbeno stališče, da tožeča stranka prosto odloča o tem, kako bo distribuirala svoje jeklenke oziroma s katerimi distributerji bo sklepala pogodbe in pod kakšnimi pogoji. Vendar to velja le dotlej, dokler jih prvič ne plasira na trg. Ko pa je blago enkrat na trgu, pa tožeča stranka kupcem svojih jeklenk ne more preprečevati, da bi jih prodajali naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti 56 zelenih plinskih jeklenk z logotipom tožeče stranke, ki jih ima v dejanski posesti na naslovu K. 1, D., ali na kateremkoli naslovu, v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, da ne bo potrebna izvršba.

2. Toženi stranki se prepoveduje prevzemanje praznih zelenih plinskih jeklenk v posest, hrambo, zastavo oziroma kakršnokoli drugo obliko pridobitve teh jeklenk tako od pravnih kot od fizičnih oseb, razen od tožeče stranke, kot tudi nadaljnje polnjenje in prodaja polnih zelenih jeklenk.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba" (I. točka izreka).

Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.686,42 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka brez njenega dovoljenja že dlje časa prevzema in prodaja zelene plinske jeklenke tožeče stranke, pri čemer jih polni neznano kje. Ker je na teh jeklenkah natisnjen njen logotip in dve opozorili in sicer, (1) da je jeklenka last tožeče stranke in (2) da jo lahko zgolj ona polni, polni in prodaja pa jih preko svojih distributerjev, tožena stranka kupce spravlja v zmoto, saj imajo vtis, da za te jeklenke, ki jih prodaja tožena stranka, jamči tožeča stranka. Hkrati jih zavaja, da je plin tiste kakovosti in količine, ki ga jamči tožeča stranka. Na tak način tožena stranka izkorišča dobro ime tožeče stranke, kar predstavlja dejanje nelojalne konkurence.

3. V obrazložitvi je povzelo tudi navedbe tožene stranke, da je ona jeklenke kupila pri različnih tožničinih dobaviteljih, zlasti pri O. in pri S. d. o. o. Ob sklicevanju na sodbo SEU C 46/10 se je tožena stranka branila, da ne gre za nelojalno konkurenco. Ona namreč ne posega v jeklenke tožnice, pač pa jih le dostavlja končnim uporabnikom. Ker daje tožeča stranka svoje jeklenke na trg brez kakršnihkoli omejitev neomejenemu krogu potrošnikov, nima pravice tretjim preprečiti niti uporabe niti preprodaje oziroma posesti teh jeklenk.

4. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, (1) da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka nelegalno polni njene jeklenke niti (2) da njene prazne jeklenke menjava za polne pri morebitnem "črnem polnitelju". Sklicevalo se je na detektiva A. Č., ki je tajno spremljal aktivnosti tožene stranke, vendar domnev tožeče stranke ni potrdil. Sklicevalo pa se je tudi na izvedenca (I. Z.), iz čigar mnenja z dne 14. 5. 2016 izhaja, da je ob hitri asistenci PP Domžale opravil ogled prostorov tožene stranke, kjer je našel 56 zelenih jeklenk, pri čemer so bili na nekaj od njih „neoriginalni tulci“. V logični in popolni dokazni oceni (15. in 16. točka obrazložitve) je (tudi) zapisalo, da te „tuje“ tulce šteje kot indic, ki pa ob odsotnosti drugih dokazov ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka sama polnila jeklenke tožeče stranke ali jih pridobivala na črnem trgu.

Pritožba tožeče stranke

5. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, naj "pritožbeno sodišče (izpodbijano sodbo) razveljavi in zahtevku ugodi ter tožencu naloži povračilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje". Zahtevala je tudi povrnitev tudi svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, jo je kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju. Pri odgovarjanju na te navedbe pa se je pritožbeno sodišče skušalo čimbolj držati vrstnega reda pritožbenih navedb.

9. Oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka nelegalno polni jeklenke tožeče stranke ali da jih prazne menjava za polne pri polnitelju "na črno" pritožnica izpodbija s sledečimi navedbami: - toženec že vrsto let ignorira dejstvo, da tožeča stranka ni v poslovnem razmerju, pa vseeno posluje z njenimi jeklenkami; - pooblaščeni distributerji tožeče stranke ne polnijo jeklenk, temveč jih le prodajajo in to samo tiste, ki so napolnjene pri tožeči stranki, te pa imajo vse do zadnje nameščene izključno zelene varnostne tulce; - tožeča stranka je s svojimi pooblaščenimi distributerji v pogodbenem razmerju, pogodbe pa ima sklenjene praviloma s preverjenimi partnerji, ki jim poslovna etika ni čisto tuja; - tožeča stranka ima nad svojimi pooblaščenimi distributerji nadzor in pri njih (še posebej pri družbah O. in S.) še nikoli ni videla kakšne jeklenke s prozornim tulcem, ampak vedno z zelenim, zato ve, da jeklenk ne polnijo na črno; - pooblaščeni distributerji imajo pri tožeči stranki takšen popust na plin, da se jim niti ne splača polniti jeklenk na črno.

Te navedbe, od katerih zlasti izstopa trditev, da so distributerji tožeče stranke preverjeni partnerji, ki jim poslovna etika ni čisto tuja, v pritožbenem sodišču niso vzbudile niti najmanjšega dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da tožena nelegalno polni njene jeklenke. Če teh sumov tožeče stranke ni potrdil niti detektiv A. Č., ki je tajno spremljal aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (skupne ugotovitve pri Er. M. s. p., priloga A5 ter elektronski sporočili v prilogah A7 in A8), kako naj bi jih povsem nekonkretizirane pritožbene navedbe (povzete v ležečem tisku). To toliko bolj, ker tudi iz izvedenskega mnenja I. Z. (listovna številka 37-52) jasno izhaja, da v prostorih tožene stranke ni našel naprav za polnjenje plinskih jeklenk. Izvedenec je sicer na "delu polnih zelenih jeklenk" našel tudi neoriginalne tulce in v zvezi s tem navedel, da bi kazalo ugotoviti število polnjenj jeklenk in mesto polnjenja plinskih jeklenk na drugi lokaciji, vendar izvedbe dokazov v zvezi s tem tožeča stranka ni predlagala. Zato korektni in popolni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče prav ničesar očitati. Pritožbenemu zaključku, da zgoraj povzete pritožbene navedbe terjajo presojo, da tožena stranka polni plin tudi na črno, torej nikakor ni mogoče slediti.

10. Ob pravilni prvostopenjski dokazni oceni, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka "polni plin tudi na črno", je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka krši dobre poslovne običaje. Po pritožbenem stališču to počne že s tem, da proti volji tožeče stranke nabavlja njene jeklenke in jih prodaja naprej.

11. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ima vsak končni odjemalec, ki ima pri sebi zeleno jeklenko, le-to v trajnem brezplačnem najemu. V najem jo je dobil s tem, ko je ob prvem nakupu plina plačal simbolično kavcijo za jeklenko. S plačilom kavcije pa je sprejel tudi splošne pogoje, iz katerih izhaja, da lahko prazno jeklenko poljubnokrat zamenja za polno, ob končnem vračilu pa kavcijo dobi nazaj. Zato te jeklenke niso last kupcev plina, pač pa so last tožeče stranke in spadajo med njena osnovna sredstva. Torej tožena stranka s kupovanjem jeklenk preko oglasov na medmrežju ne more postati lastnica omenjenih jeklenk.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da splošni poslovni pogoji, kakršnikoli že so, tožene stranke ne zavezujejo, ker jih ni podpisala. Tožena stranka ne počne nič drugega kot neposredni potrošniki, ki jim je tožeča stranka izročala jeklenke proti plačilu kavcije. S tem, da jih je kupila na medmrežju, je v vsem vstopila v njihov položaj. Kupljene jeklenke tožena stranka zamenja pri distributerjih tožeče stranke in jih prodaja končnim uporabnikom. Torej jih še manj časa zadržuje zase, kot končni uporabnik, saj je njen poslovni cilj nedvomno čim hitrejša prodaja teh jeklenk. Da bi le zadrževanje jeklenk lahko predstavljalo dejanje nelojalne konkurence, pa izhaja iz 14. točke obrazložitve sodbe VS RS III Ips 51/2013, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Goli nakup blaga zaradi nadaljnje prodaje in nadaljnja prodaja kupljenega blaga pa niti po takrat veljavnem 13. členu ZVK niti po sedaj veljavnem 63.a členu ZpomK-1 ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. S takim ravnanjem tožena stranka nobenega potrošnika ne spravlja v zmedo glede izvora teh jeklenk, saj prodaja jeklenke tožeče stranke.

13. Drži pritožbeno stališče, da tožeča stranka prosto odloča o tem, kako bo distribuirala svoje jeklenke oziroma s katerimi distributerji bo sklepala pogodbe in pod kakšnimi pogoji. Vendar to velja le dotlej, dokler jih prvič ne plasira na trg. Ko pa je blago enkrat na trgu, pa tožeča stranka kupcem svojih jeklenk ne more preprečevati, da bi jih prodajali naprej. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena ogorčenost nad sodiščem prve stopnje, ki se je v 14. točki obrazložitve pravilno sklicevalo na svobodno gospodarsko pobudo, utemeljeno v 74. členu Ustave RS.

14. Prepovedni zahtevek tožeče stranke, da tožena ne sme prevzemati praznih zelenih plinskih jeklenk, vodi prav do tega, kar je v prid varstvu potrošnikov v citirani odločbi III Ips 51/2013 presodilo VSRS, da se ne sme zgoditi (13. točka obrazložitve te odločbe).

15. Na pritožbeno navedbo, da je napačna teza sodišča prve stopnje, po kateri tožena stranka z zamenjavo jeklenk koristi tožeči stranki, pa pritožbeno sodišča ne odgovarja, saj ta za odločitev o pritožbi ni pomembna.

16. Pritožbena navedba tožeče stranke, da "tožena stranka polni jeklenke in plin dobavlja samo svojim distributerjem, le on in nihče drug ga ne sme prodajati končnim kupcem, saj je le na takšen način omogočen nadzor nad vsemi segmenti procesa ..." pa je nerazumljiva. Zato tudi na to navedbo pritožbeno sodišče ne odgovarja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.