Jedro

Fasada sama sicer ni gradba v smislu 631. člena ZOR, je pa nujen in tako pomemben del gradbe, da lahko napake pri njeni izdelavi vplivajo na solidnost gradbe kot celote (644. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni zahtevek, po katerem morata toženi stranki solidarno napraviti novo fasado na hiši v Izoli, ker bo sicer to na njune stroške opravila druga strokovna družba na njun račun, in podrejeni zahtevek, da sta solidarno dožni plačati tožnikom znesek 2.500.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je druga tožena stranka kot investitor v letu 1982 naročila pri prvi toženi stranki adaptacijo stanovanjske hiše. Primopredaja je bila opravljena dne 12.9.1983. Napake na fasadi so zabeležene že v zapisniku z dne 12.5.1983. Obravnavane so bile na sestanku hišnega sveta dne 2.4.1984. Dne 28.3.1983 je bil opravljen tehnični pregled. Po izpovedbi priče C.Š.S. je bila fasada razpokana že tedaj in vsaj od leta 1984 dalje so posredovali reklamacije izvajalcu, od katerega pa niso dobili odgovora. Sodba nadalje ugotavlja, da je garancijski rok po pogodbi potekel 28.3.1984. Določbe 644. in 645. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa ne pridejo v poštev, ker ugotovljene napake na fasadi stavbe ne vplivajo na njeno solidnost. Sodba ugotavlja, da so tožniki nedvomno večkrat grajali napake, zadnjič 20.10.1992, vendar so po 615. členu Zakona o obligacijskih razmerjih izgubili to pravico dve leti od prevzema, to je dne 28.3.1984. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s tem, da postavi novega izvedenca gradbene stroke. Navaja, da tožba ni bila vložena po preteku desetletnega garancijskega roka. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, kdaj naj bi začel teči rok za vložitev tožbe, ni pa upoštevalo, da so se napake pojavljale postopno in jih celo strokovnjaki niso mogli pravilno oceniti. Poudarja, da gre za konstrukcijsko napako. Fasada je na hiši zaradi zaščite ostalih bistvenih delov. Tožniki so pri nakupu stanovanj plačali ceno adaptirane stavbe, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Prva tožena stranka je v letih 1982 in 1983 obnovila stavbo v Izoli. Po ugotovitvi izvedenca P. K. je hiša v bistvu novogradnja. To je pomembno. Predmet pogodbe med toženima strankama ni bila samo izdelava fasade, temveč obnova stavbe v celoti. Zato je odgovornost za napake treba obravnavati po določbah XIII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja gradbeno pogodbo. Napake na fasadi pa je treba šteti kot napake na gradbi. Fasada sama sicer ni gradba v smislu 631. člena ZOR, je pa nujen in tako pomemben del gradbe, da lahko napake pri njeni izdelavi vplivajo na solidnost gradbe kot celote (644. člen ZOR). Zato je pomembno ugotoviti, ali v obravnavani zadevi ugotovljene napake na fasadi vplivajo na solidnost stavbe v smislu 644. člena ZOR. Če ne gre za take napake, je pravno pravilno stališče sodbe prve in druge stopnje, da je jamčevalni rok dve leti po prevzemu del (615. člen v zvezi s 641. členom ZOR). Toda izvedenec K. ugotavlja, da fasada ne zagotavlja osnovnih funkcij, ki so zaščita pred vlago, toplotna izolacija in estetski izgled. Obstaja tudi nevarnost, da omet odpade. Do tega je prišlo zaradi neustreznih materialov in nestrokovne izdelave. Sanacija je nujna (obrazložitev na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje). Kljub temu sprejema sodba stališče, da navedene napake ne vplivajo na solidnost stavbe. To stališče temelji na napačnem pravnem izhodišču, ki obravnava fasado kot samostojen predmet pogodbe in je ne šteje kot nujen sestavni del gradbe po 631. členu ZOR. Če grozi odpadanje plošč, iz katerih je napravljena fasada, je to razlog za oceno, da napake zadevajo solidnost stavbe. Enako velja v primeru, če ugotovljena razpokanost fasade pomeni, da fasada ne izpolnjuje več svoje varovalne funkcije in bi zamakanje notranjosti zidov lahko povzročilo nadaljnjo pomembno škodo na stavbi. Od tega, kakšne vpliv imajo pomanjkljivosti fasade na solidnost stavbe kot celote, je odvisna uporaba prvega odstavka 644. člena ZOR, ki določa desetletni jamčevalni rok. V takem primeru bi se lahko izkazalo, da tožba ni vložena prepozno. S tem, da napake na fasadi niso bile obravnavane kot napake na gradbi, sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo (631. člen ZOR). Zato nista ugotavljali vpliva napak na solidnost gradbe kot celote, od česar je odvisna uporaba določb o odgovornosti izvajalca za solidnost gradbe (644. in 645. člen ZOR).

Če gre za napake, ki zadevajo solidnost gradbe, je pravočasnost tožbe odvisna še od pravočasne notifikacije in nato od upoštevanja enoletnega roka za vložitev tožbe (645. člen ZOR). V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da so tožniki z dopisom z dne 20.10.1992, imenovanim reklamacija, obvestili toženo stranko kot izvajalca o ugotovljenih napakah na fasadi. V zvezi s tem je pomembno, kdaj so razpoke na fasadi dobile take razsežnosti, da bi jih bilo mogoče oceniti kot napake, ki zadevajo solidnost. Dolžnost pridobiteljev, torej tožnikov, je, da v šestih mesecih od dneva, ko je bila napaka ugotovljena, o tem obvestijo izvajalca. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da so bile razpoke na fasadi ugotovljene že takoj ob prevzemu. To navaja tudi tožeča stranka sama. Če so bile razpoke že tedaj take, da bi tožniki mogli oceniti, da zadevajo solidnost stavbe, je reklamacija z dne 20.10.1992 prepozna in zato ni mogoče od tedaj dalje računati enoletnega roka za tožbo. Če pa ni tako, ker razpoke zaradi neznatnosti niso vzbujale skrbi, na kar kažejo ugotovitve sodbe prve stopnje, se lahko izkaže obvestilo o napakah za pravočasno (prvi odstavek 645. člena ZOR).

Glede na navedeno je podan revizijski razlog po drugem odstavku 395. člena ZPP. Revizijska odločitev temelji na tem določilu. Napotki za nadaljnji postopek so razvidni iz gornje obrazložitve.