Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je 15.3.1995 prišlo do nedopustnega ravnanja, ki je povzročilo tožnikovo telesno poškodbo, in da sta za to odgovorni obe pravdni stranki. Zato sta po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR pravilno ugotovili toženčevo krivdo za povzročeno škodo. Toda, ker je bil tudi tožnik kriv za toženčevo ravnanje, je upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR in 205. člen ZOR). Pri tehtanju deležev sokrivde je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da znaša tožnikov delež 30 odstotkov, ker je neprimerno očital tožencu, da je odtok zamašen v njegovem stanovanju, in je s tem sprožil spor. Toda toženec je bil tisti, ki je posegel po sili, zato je v pretežni meri odgovoren za nastalo škodo. Toženec kljub neprimernemu obnašanju tožnika ne bi smel reagirati tako, kot je, in reševati konflikta z uporabo fizične moči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi plačati tožniku 2.160.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2002 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožencu naložilo plačilo 2.380.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.5.2003 do plačila. V preostalem delu je zavrnilo pritožbi in potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu.

Proti tej sodbi je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno in v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku ovrednotili izvedenih dokazov. Pri tem podrobno opisuje posamezne dokaze in trdi, da sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da je toženec poškodoval tožnika. Po njegovem bi morali sodišči uporabiti določilo 215. člena ZPP in zavrniti zahtevek.

Sodiščema očita, da sta se zavedali, da tožnik ni dokazal svojih trditev in sta zato posegli po dodatnih dokazih in izpovedih prič R. in M., ki sta izjavila, naj bi toženec v podobnih situacijah reagiral nasilno. Komentira tudi izpoved izvedenca o možnem nastanku poškodb, ki jo dopolnjuje in zatrjuje, da sodišči nista odgovorili na vsa sporna vprašanja in dejstva, ter jima očita arbitriranje. Nato poudarja tožnikovo vinjenost in meni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa sodbi priznavata, da je tožnik brez razloga izzval toženca, potem je toženec ravnal v samoobrambi in ni odgovoren za škodo, toda sodišči o tem nimata razlogov. Na koncu še meni, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar ne pojasni, za koliko prisojeni zneski odstopajo od sodne prakse in pomenijo bogatenje toženca.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila že izčrpana pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 42/97 - 69/04) in je postala odločba že pravnomočna. Ker gre za izredno pravno sredstvo, naperjeno proti pravnomočni odločbi, ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP). Ker je treba revizijo vložiti pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki ima med drugim nalogo skrbeti za poenotenje procesnega in materialnega prava, je razumljivo, da se to sodišče ne ukvarja več z dejanskim stanjem. To izrecno prepoveduje tretji odstavek 370. člena ZPP, ki določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene spada med dejansko stanje. Toženec v reviziji napada prav to in očitek utemeljuje s ponavljanjem svojih pogledov na dejanski stan in na to, kako bi bilo zanj treba uporabiti materialno pravo.

Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi z ravnanjem pravdnih strank, nastankom škode in vzročno zvezo ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano: da je 15.3.1995 prišlo do nedopustnega ravnanja na stopnišču stanovanjske hiše, v kateri prebivata pravdni stranki, ki sta bili edini navzoči ob nastanku tožnikove škode; da se je tožnik, ki je bil vinjen in ki pod vplivom alkohola postane tečen, siten in agresiven, po vrnitvi domov nemudoma odpravil do toženčevega stanovanja, ne da bi se pred tem kakorkoli prepričal, ali je res v toženčevem stanovanju vzrok za zamašeni odtok; da je začel razbijati po vratih toženčevega stanovanja in vpiti tožencu, naj odmaši odtok. Takšno tožnikovo ravnanje ni bilo običajno, zlasti pa ne miroljubno, saj ni niti poskusil, da bi na miren način rešil nastalo težavo s sosedom; da je toženec, ki spore običajno rešuje z uporabo sile, tudi tokrat reagiral nasilno in je tožnika udaril z rokama, stisnjenima v pest; da je tožnik zaradi direktnega toženčevega udarca v oko izgubil ravnotežje in padel po stopnicah. Tako je utrpel hudo telesno poškodbo zloma zapestja in lažjo telesno poškodbo očesa, ki je ostala brez posledic.

Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je 15.3.1995 prišlo do nedopustnega ravnanja, ki je povzročilo tožnikovo telesno poškodbo, in da sta za to odgovorni obe pravdni stranki. Zato je po določilu prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/87 - 57/89) pravilno ugotovili toženčevo krivdo za povzročeno škodo. Toda, ker je bil tudi tožnik kriv za toženčevo ravnanje, je upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR in 205. člen ZOR). Pri tehtanju deležev sokrivde je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da znaša tožnikov delež 30 odstotkov, ker je neprimerno očital tožencu, da je odtok zamašen v njegovem stanovanju, in je s tem sprožil spor. Toda toženec je bil tisti, ki je posegel po sili, zato je v pretežni meri odgovoren za nastalo škodo. Toženec kljub neprimernemu obnašanju tožnika ne bi smel reagirati tako, kot je, in reševati konflikta z uporabo fizične moči. On je posegel po sredstvu, ki v primerjavi s tožnikovim vznemirjanjem ni bilo ustrezno in ga je presegalo. Zato tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 161. člena ZOR, ki govori o silobranu, saj ni šlo za silobran, sicer pa je toženec nedvomno prekoračil ustrezno obrambo. Ko sta sodišči nato določali denarno odškodnino po 200. in 203. členu ZOR, sta določili pravično odškodnino. Toženec sicer meni, da presega okvire satisfakcije, vendar ne pove zakaj in ne za koliko. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preverilo ustreznost prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, toda v zvezi s tem nima pomislekov.

Toženec očita sodiščema prve in druge stopnje tudi bistveno kršitev določb ZPP, ki je natančneje ne pojasni. Samo očitek, češ da sodišči nista pravilno in v skladu z 8. členom ZPP ovrednotili izvedenih dokazov, spada v oceno dejanskega stanja, očitek, da sta arbitrirali in nista pojasnili dokazne ocene, pa ni utemeljen. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta natančno in razumljivo pojasnili, komu sta kaj verjeli in zakaj. V sodbah sta razložili vsa sporna dejstva in pojasnili vse štiri pogoje, ki morajo biti sočasno podani za nastanek odškodninske obveznosti.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).