Jedro

ZGO-1 je konkretizacijo urejanja pogojev, načina in postopka opravljanja strokovnega izpita prenesel na podzakonski akt, Pravilnik o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev.

Določba, da se v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pristop k izpitu izda odločba, v povezavi z ugotovitvijo, da se naloge izvajajo kot javno pooblastilo, zahteva uporabo določb upravnega postopka. Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektronike predstavljajo strokovna merila in zato po presoji sodišča njihova objava ni potrebna, zagotovo pa mora biti s temi merili tožnik seznanjen v postopku pred izdajo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inženirske zbornice Slovenije št. 01420-0010/2018-3 z dne 19. 10. 2018 v zvezi z odločbo IZS št. 01420-0010/2018-6 z dne 28. 1. 2019 in odločbo Inženirske zbornice Slovenije številka 01420-0010/2018-8 z dne 7. 3. 2019 se odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Izpitna komisija za elektro stroko pri Inženirski zbornici Slovenije (v nadaljevanju IZS) je A. A., dipl. inž. en. (VS) zavrnila prijavo k osnovnemu strokovnemu izpitu za odgovorno projektiranje s področja elektrotehnike in telekomunikacij iz razloga neizpolnjevanja pogojev za pristop k strokovnemu izpitu, ker nima ustrezne tehnične izobrazbe, ki zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja na področju elektro stroke.

2. Predsednik izpitnega odbora tožene stranke je pritožbo A. A. zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 10. 2018 zavrnil. V obrazložitvi je zavrnil pritožnikove navedbe, da nobena določba Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) IZS ne daje pooblastila za presojo ustreznosti izobrazbe kot pogoja za pristop k strokovnemu izpitu. Skliceval se je na določbo 133., 108., 109. in 115. člena ZGO-1 in pojasnil, da ima skupščina zbornice, kot najvišji organ odločanja, tudi pristojnost, da sprejme Statut zbornice, v katerem med drugim uredi tudi delovanje matičnih sekcij, njihovo organizacijo in pristojnosti, kakor tudi organizacijo, pristojnosti in način izvolitve drugih organov poklicne zbornice ter podrobneje uredi dejavnosti poklicne zbornice. Opozoril je tudi na določbe 70., 107. in 109. člena Statuta IZS (v nadaljevanju Statut) ter določbo 19. člena Pravilnika o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (v nadaljevanju Pravilnik), kjer je kot pogoj za opravljanje osnovnega izpita pri IZS zahtevana tudi visoka strokovna izobrazbo s področja tiste stroke, ki zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja, in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju tehničnega projektiranja po pridobljeni visoki strokovni izobrazbi. UO MSE je v okviru svoje pristojnosti, da skrbi za izvedbo programa strokovnih izpitov s področja matične stroke sprejel »Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike«, ki jih je pri svojem delu uporabila Izpitna komisija za elektro stroko. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbo v delu, ki se nanaša na neustrezno opravo ocene ustreznosti končanega študijskega programa z minimalnimi zahtevami z dne 8. 12. 2016. V izpodbijani odločbi je namreč jasno obrazloženo, da je izpitna komisija elektro stroke opravila primerjavo minimalnih zahtev z dokazili, ki jih je priložil pritožnik, tj. s predloženim predmetnikom opravljenih izpitov za študijski program na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, smer energetika VS, ob upoštevanju kreditnih točk, ki ustrezajo posameznemu predmetu. Pri tem je izpitna komisija upoštevala dejstvo, da se za strokovni del, kot primarno ustrezne pridobljene kompetence, lahko upoštevajo opravljeni izpiti z izkazano elektrotehnično vsebino, relevantno za področje graditve objektov, za katerega se opravlja strokovni izpit (projektiranje, nadzor). Od vsebine izpitnega predmeta (učne enote) se zahteva in pričakuje, da sistemsko in ciljno vsebuje in podaja vsebine iz področja elektrotehnike. Namen in izhodišče izpitnega predmeta mora torej biti ustrezno podajanje strokovnih znanj s področja elektrotehnike, kar je osnovni pogoj za poklic pooblaščenega inženirja elektrotehnike. Pritožnik pa ne oporeka dejstvu in primerjalnem kriteriju s kompetencami, pridobljenimi po študiju na Višji strokovni šoli Velenje (VI/1. stopnja, program I elektronika), za katerega že zakon sam ugotavlja, da ni ustrezna izobrazba za pristop k izpitu po 19. členu Pravilnika. Pritožnik prav tako ni podal dodatnih dokazov in argumentov, s katerimi bi dokazoval, da njegove kompetence, pridobljene v okviru pridobitve naziva diplomirani inženir energetike, presegajo omenjene nezadostne kompetence iz področja elektrotehnike in da dosegajo zadosten in potreben nivo za pristop k strokovnem izpitu za načrtovanje iz področja elektrotehnike. Kot neutemeljeno je zavrnil tudi sklicevanje pritožnika na iskalnik KLASIUS, ker je slednji obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju statistično - analitičnih podatkov, pomembnih za spremljanje stanj in gibanj na socialno-ekonomskem in demografskem področju v Republiki Sloveniji in se uporablja v uradnih oz. administrativnih zbirkah podatkov (evidence, registri, baze podatkov itd.) ter v statističnih raziskovanjih in v statističnih registrih, nikakor pa uvrstitev študijskega programa v posamezno skupino. Prav tako je neutemeljeno pritožnikovo navajanje, da so ugotovitve komisije za strokovne izpite v popolnem nasprotju z mnenjem IZS št. 3413/10/VOD-BŠF z dne 29. 10. 2010. Mnenje podaja zgolj ustvarjanje domneve o ustreznosti za pridobitev osnovnih znanj, ne podaja pa dokončne ugotovitve o ustreznosti potrebnih znanj v konkretnem primeru. Pri ugotavljanju kompetenc iz vloge pritožnika se namreč upoštevajo osebne pridobljene kompetence za pristop k strokovnem izpitu za načrtovanje iz področja elektrotehnike, ne ocenjuje pa se niti študijski program niti prilagoditve ali spremembe študijskih programov.

3. Do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki v obravnavani zadevi niso pravno relevantne, saj se nanašajo na druge (že končane) upravne postopke oziroma niso bile podlaga za izpodbijano odločitev prve stopnje, se predsednik izpitnega odbora ni opredeljeval. 4. O pritožbi zoper odločbo z dne 28. 1. 2019 je odločal Upravni odbor tožene stranke, ki je pritožbo zavrnil. Strinja se z materialnopravno podlago za odločanje IZS o pogojih za pristop na strokovni izpit, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, zlasti iz 108., 109., 115. in 133. člena ZGO- 1 in določb Statuta IZS. Ugotovitev, da strokovne kompetence pritožnika niso bile zadostne in da je to tudi ustrezno obrazloženo, šteje za pravilno. V postopku so se upoštevale pritožnikove osebne pridobljene kompetence in ne študijski program. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožnikove navedbe, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo sum v postopek sprejema minimalnih zahtev iz leta 2016. Iz uradnih evidenc pri IZS nesporno izhaja, da je Upravni odbor MSE dne 8. 12. 2016 na svoji 81. redni seji, v okviru svoje pristojnosti, sprejel sklep št. 5.1/08. 12. 2016, s katerim je sprejel in potrdil dokument: "Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike", ki je s sprejetjem stopil v veljavo. Prav tako je neutemeljena navedba pritožnika o tem, da 109. člen Statuta IZS daje izpitnim komisijam le možnost odločanja o izpolnjevanju pogojev za pristop k opravljanju strokovnih izpitov, saj bi ravno takšno tolmačenje predstavljalo arbitrarnost, ki jo pritožnik ves čas očita IZS.

5. Tožnik vlaga tožbo v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), zaradi kršitev materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Navaja, da je od vložitve tožnikove prijave k opravljanju strokovnega izpita minilo že več kot 1 leto, tožena stranka pa mu z neustavnim, nezakonitim in arbitrarnim ravnanjem onemogoča opravljanje izpita in posledično tudi opravljanje poklica. Tožniku zato nastaja težko nadomestljiva in občutna škoda.

6. Odločitev je sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem se tožena stranka več ne sklicuje na ugotavljanja ustreznosti izobrazbe s področja tehničnega projektiranja na »metodo primerjanja« predmetnika študijskega programa FE UM, smer Energetika VS, s predmetnikom študijskega programa I. stopnje Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, smer Energetska tehnika in avtomatizacija postrojev, ampak se sklicuje na »Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike«, ki bi jih naj sprejel Upravni odbor MSE dne 8. 12. 2016, torej že precej časa pred prijavo tožnika na osnovni strokovni izpit pri IZS dne 11. 1. 2018. Na navedene minimalne zahteve se tožena stranka pri poprejšnjem odločanju o pritožnikovi prijavi ni sklicevala, prav tako minimalne zahteve niso objavljene v nobenem uradnem glasilu niti na spletni strani tožene stranke, zato se tožnik z njimi ni mogel seznaniti.

7. Tožnik je po svojem pooblaščencu od tožene stranke zahteval fotokopije odločb, s katerimi je tožena stranka kandidatom zavrnila prijavo za opravljanje strokovnega izpita za odgovorno projektiranje s področja elektro tehnike in telekomunikacij. Tožena stranka se je v odločbah, ki jih je posredovala pooblaščencu tožnika, in sicer v odločbi št. 37/3998/16/SJP-NČŠ z dne 15. 12. 2016 in odločbi št. 4/899/17/SJP-NČŠ z dne 7. 3. 2017, prav tako kot v prvih odločbah, izdanih tožniku, sklicevala na opravljeno »primerjavo študijskega programa« s študijskim programom I. stopnje Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, smer Energetska tehnika in avtomatizacija postrojev. Kot nenavadno ocenjuje tudi okoliščino, da je se je v minimalnih zahtevah iz leta 2016 zahtevalo minimalno 220 kreditnih točk (ECTS), enako kot v dokumentu »Ustreznost izobrazbe za pooblaščenega inženirja s podrobno določitvijo zahtevanih kompetenc in znanj«, ki je bil pripravljen šele 3. 7. 2018. 8. Tožnik je na spremembo v sklicevanju na navedena merila IZS opozoril že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo z dne 19. 10. 2018. IZS v obrazložitvi izpodbijane odločbe z dne 28. 1. 2019 glede spremembe v sklicevanju na navedena merila sicer ponavlja navedbe pritožnika iz pritožbe, vendar se do njih ne opredeli niti ne pojasni, zakaj se na navedena merila ni sklicevala že v odločbah z dne 12. 2. 2018 in 11. 6. 2018. Izpodbijanih odločb se zato ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Pogoji za vpis v imenik IZS so bili do začetka uporabe ZAID določeni v drugem odstavku 126. člena ZGO-1, ki ga je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru, saj je tožnik prijavo na strokovni izpit podal že pred začetkom uporabe ZAID (dne 1. 6. 2018). V skladu s 1. točko drugega odstavka 126. člena ZGO-1 je eden od treh pogojev za vpis v imenik IZS univerzitetna izobrazba ali visoka strokovna izobrazba, ki zagotavlja znanja, potrebna za izdelovanje načrtov iz 3. do 8. točke drugega odstavka 36. člena ZGO-1, znanja s področja opravljanja geodetskih storitev, odgovornega vodenja del in drugih inženirskih storitev. Nobena določba ZGO-1 IZS ne daje pooblastila za presojo ustreznosti izobrazbe v smislu 1. točke drugega odstavka 126. člena ZGO-1. Tožena stranka tako ni imela zakonskega pooblastila za sprejem minimalnih zahtev, na podlagi katerih bi lahko presojala ustreznost izobrazbe kot pogoj za pristop k opravljanju strokovnega izpita.

10. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019 ukvarja z utemeljevanjem zakonskega pooblastila za sprejem minimalnih zahtev, ki bi naj temeljilo na določbah 108., 109., 115. in 133. člena ZGO-1, vendar je takšno stališče napačno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019 napačno citira vsebino določbe 109. člena ZGO-1, saj v njej ni določena naloga IZS v zvezi z zagotavljanjem strokovnih izpitov, temveč je le-ta določena v 10. točki drugega odstavka 110. člena ZGO-1. Bistveno pa je predvsem to, da zakonsko pooblastilo tožene stranke za zagotavljanje opravljanje strokovnih izpitov seveda ni mogoče enačiti z zakonskim pooblastilom za določanje meril in presojanje ustreznosti izobrazbe. Takšnega pooblastila toženi stranki ne daje niti katerakoli druga določba ZGO-1. V četrtem odstavku 133. člen ZGO-1, ki ga tožena stranka prav tako omenja v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019, določa, da standarde znanj ter program in način opravljanja strokovnih izpitov s pravilnikom predpiše minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve. Tako tudi navedena določba toženi stranki ne daje pooblastila za sprejem podzakonskih aktov v zvezi s presojo ustreznosti izobrazbe. Glede na to, da gre za uresničevanje pravic in obveznosti v zvezi z opravljanjem strokovnega izpita, bi moralo biti zakonsko pooblastilo jasno in nedvoumno. Tudi določbi 108. in 115. člena ZGO-1, na kateri se tožena stranka prav tako sklicuje v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019, toženi stranki ne dajejo pristojnosti za presojanje ustreznosti pridobljene izobrazbe ali sprejem podzakonskih aktov za opravljanje takšne presoje. Postopanje tožene stranke, ko brez zakonske podlage in zakonsko določenih meril samovoljno presoja ustreznost pridobljene izobrazbe kot pogoj za pristop k opravljanju strokovnega izpita, je zato neustavno in nezakonito. Zato so vse določbe Statuta IZS, Pravilnika in praksa IZS, s katerimi si tožena stranka brez zakonske podlage in samovoljno prisvaja to pristojnost, v nasprotju z Ustavo RS in nezakonite, v predmetnem postopku pa je zato podan tudi pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega predpisa v smislu 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Niti ZGO-1 niti Statut IZS ali Pravilnik ne daje pooblastila upravnemu odboru MSE za sprejem minimalnih zahtev, predvsem pa pogoji za pristop k opravljanju strokovnega izpita ne morejo biti urejeni drugače, kot so urejeni z zakonom oziroma z zakonskim pooblastilom.

11. V določbi 1. točke drugega odstavka 126. člena ZGO-1 je ustrezna izobrazba predpisana izključno kot pogoj za vpis v imenik IZS in ne kot pogoj za opravljanje strokovnega izpita. Ker ZGO-1 ne daje jasnih meril za presojo ustreznosti izobrazbe pri vpisu v imenik IZS niti ne daje pooblastil za sprejem podzakonskih aktov, v katerih bi bila ta merila natančneje določena, je tudi določba 126. člena ZGO-1 z vidika temeljnih načel pravne države iz 2. člena Ustave RS in že omenjene določbe 87. člena Ustave RS ustavno sporna, saj ne vsebuje ne postopkovnih in ne materialnopravnih pravil, ki bi bili podlaga za odločanje o ustreznosti izobrazbe. Zaradi navedenega obstoji nevarnost arbitrarnega odločanja, ki se je uresničila tudi pri izdaji izpodbijanih odločb. Tega se je očitno zavedal tudi zakonodajalec, saj je v prvem odstavku 8. člena ZAID merila za presojo ustreznosti izobrazbe nekoliko natančneje opredelil in v drugem odstavku istega člena izrecno pooblastil toženo stranko in pristojno ministrstvo za določitev zahtevanih kompetenc in znanj v podzakonskem aktu.

12. Poleg tega, da tožena stranka v predmetnem postopku na podlagi ZGO-1 brez zakonskega pooblastila presoja ustreznost izobrazbe kot pogoj za pristop k opravljanju, merila za presojo ustreznosti izobrazbe niso opredeljena niti v Statutu IZS niti v Pravilniku niti v Pravilniku o obliki in vsebini ter o načinu vodenja imenika ZAPS in IZS. Tožena stranka v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države pri presoji ustreznosti izobrazbe postopa na podlagi meril, ki bi jih naj brez zakonskega pooblastila sprejel upravni odbor MSE in niso nikjer objavljena (v kolikor sploh drži navedba tožene stranke, da so bile te, poprej nikoli omenjene minimalne zahteve, res sprejete v letu 2016). Glede navedb pritožnika, ki je opozoril na vprašljivost teh meril, se tožena stranka v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019 sploh ne opredeli, v izpodbijani odločbi z dne 7. 3. 2019 pa navede le, da »iz uradnih evidenc pri IZS nesporno izhaja«, da jih je sprejel upravni odbor MSE na svoji redni seji. Tožena stranka te navedbe ne obrazloži niti v izpodbijanih odločbah in ne odgovori na navedbe tožnika o ustavni in zakonski spornosti meril, ki bi jih naj sprejel upravni odbor MSE, zato je ponovno podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Tožnik opozarja tudi na samovoljno in vsebinsko nepravilno presojo ustreznosti študijskega programa, ki ga je končal tožnik. Nikjer ne opiše in ne obrazloži kriterijev za takšno presojo niti načina opredelitve kreditnih točk. Očitno je namreč, da tožena stranka vsebinske primerjave ni opravila, ampak je na vsebino predmetov sklepala zgolj na podlagi njihovih poimenovanj in tako prišla do zaključka, ki ga je očitno v tem postopku želela doseči, o neustreznosti končanega študijskega programa, ki vodi do zavrnitve prijave na strokovni izpit. Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in tožniku kršeni ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

14. Tožena stranka v izpodbijanih odločbah z dne 28. 1. 2019 in 7. 3. 2019 ugotavlja, da bi naj bila opravljena presoja ustreznosti končanega študijskega programa v primerjavi z minimalnimi zahtevami v odločbi tožene stranke z dne 19. 10. 2018 pravilna in kljub opozorilom tožnika ne ponudi ustrezne obrazložitve opravljene presoje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, tožena stranka pa na takšen način krši tudi pritožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Pri tem je posebej cinično stališče, ki ga zastopa tožena stranka v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019, da naj tožnik ne bi podal dodatnih dokazov in argumentov, s katerimi bi dokazoval, da njegove kompetence, pridobljene v sklopu pridobitve naziva inženir energetike, presegajo domnevno nezadostne kompetence iz področja elektrotehnike in dosegajo zadosten nivo za pristop k strokovnemu izpitu. Tožena stranka bi kot nosilec javnega pooblastila, ki v upravnem postopku odloča o pravicah in obveznostih tožnika, morala tožniku najprej predstaviti razloge, zakaj naj njegova izobrazba ne bi bila ustrezna, ter ga v skladu s 7. in 8. členom ZUP pozvati k predložitvi morebitnih dodatnih dokazil. Zaradi navedenega postopanja IZS je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Če bi opravila resno in strokovno presojo študijskega programa FE UM, bi tožena stranka morala nedvomno zaključiti, da študijski program, ki ga je zaključil tožnik, izpolnjuje pogoj iz 1. točke drugega odstavka 126. člena ZGO-1. Zato je v tem delu podana kršitev materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ustreznost študijskega programa FE UM nenazadnje izhaja tudi iz izpisa iz iskalnika Klasius, ki ga je tožnik že priložil pritožbi zoper odločbo št. 1/666/18-SJP-NČŠ z dne 12. 2. 2018. Študijski program, ki ga je zaključil tožnik, sodi v skupino KLASIUS-P 522, torej področje 522 Elektrotehnika in energetika. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi z dne 28. 1. 2019 po nepotrebnem ukvarja z utemeljevanjem vpliva uvrstitve v posamezno skupino Klasius, katerega izpis je tožnik predložil le kot dodaten pokazatelj ustreznosti študijskega programa, medtem ko se po drugi strani ne opredeli do ključnih argumentov tožnika.

16. Tožena stranka napačno in popolnoma arbitrarno zaključuje, da študijski program FE UM ne zadošča za pridobitev potrebnih znanj za opravljanje strokovnega izpita. Takšen zaključek je tudi v popolnem nasprotju z mnenjem IZS št. 3413/10/VOD-BŠF z dne 29. 3. 2010, v katerem je tožena stranka sama potrdila ustreznost v njem navedenih programov za pridobitev osnovnih znanj, ki so potrebni za projektiranje in vodenje del pri graditvi objektov za področje elektro stroke (energetski objekti, infrastruktura, energetika v objektih). Da ni ocenjevala študijskega programa FE UM, poskuša tožena stranka zatrjevati tudi v izpodbijani odločbi z dne 7. 3. 2019, kjer neobrazloženo navaja, da so se »v postopku upoštevale osebne pridobljene kompetence in ne študijski program«. Svojih navedb ponovno z ničemer ne obrazloži, zato izpodbijanih odločb tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti in je ponovno podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Ker je tako v predmetnem upravnem sporu kot tudi upravnem sporu I U 2107/2018, ki ga je zoper toženo stranko pred Upravnim sodiščem RS sprožila FE UM, bistvena predvsem nezakonitost presoje študijskega programa FE UM, ki jo je v internem postopku brez zakonskega pooblastila diskriminatorno opravila tožena stranka, tožnik predlaga, da sodišče v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUS-1 predmetni postopek in postopek I U 2107/2018 združi v skupno obravnavo in odločanje, tudi zaradi načel učinkovitosti in ekonomičnosti. Tožnik predlaga, da sodišče za potrebe sprejema odločitve o predlogu za združitev zadev vpogleda v spis v zadevi I U 2107/2018, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS.

18. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede vse predlagane dokaze in tožbi ugodi, odločbe Inženirske zbornice Slovenije št. 01420-0010/2018-8 z dne 7. 3. 2019, št. 01420-0010/2018-6 z dne 28. 1. 2019 in št. 01420-0010/2018-3 z dne 19. 10. 2018 odpravi ter toženi stranki omogoči pristop k strokovnemu izpitu pri Inženirski zbornici Slovenije za odgovorno projektiranje s področja elektrotehnike in telekomunikacij. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbe Inženirske zbornice Slovenije št. 01420-0010/2018-8 z dne 7. 3. 2019, št. 01420-0010/2018-6 z dne 28. 1. 2019 in št. 01420-0010/2018-3 z dne 19. 10. 2018 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in povrnitev stroškov postopka. Med drugim pojasnjuje, da dejstvo, da v odpravljenih odločbah (in ostalih, ki se vežejo na druge posameznike) niso omenjene minimalne zahteve, ne pomeni, da teh zahtev ni bilo. Upravni odbor IZS je z odločbo, št. 0920-0001/2018-2 z dne 4. 9. 2018, ugodil tožnikovi pritožbi, s katero je opozoril na okoliščino, da odpravljene odločbe niso izdali člani izpitne komisije, kot bi morali. V ponovljenem postopku odločanja je torej izpodbijano odločbo izdala izpitna komisija, zaradi česar ni nenavadno, da je ta za svojo odločitev uporabila drugačne razloge. Prav tako ni nenavadna okoliščina, da minimalne zahteve iz leta 2016 določajo 220 kreditnih točk, kot v predlogu kompetenčnih platform, ki jih bo IZS šele sprejel. To prej kaže na konsistentnost zahtevanih pogojev za pristop na strokovni izpit, kljub spremembi zakona.

20. Tožnik vztraja, da nobena določba ZGO-1 IZS ne daje pooblastila za presojo ustreznosti izobrazbe v smislu 1. točke drugega odstavka 126. člena ZGO-1. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah tožniku podala ustrezno obrazložitev, na kateri vztraja tudi v tem odgovoru na tožbo. Sklicuje se na določbi 133. člena ZGO-1 in 19. člena Pravilnika, na podlagi česar je očitno, da je zakon prepustil ureditev materije v podzakonskem predpisu. Prav tako drugi odstavek 34. člena istega pravilnika določa, da če pristojna služba zbornice ugotovi, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izpita, o tem obvesti kandidata tako, da mu po uradni dolžnosti izda ustrezno odločbo. Statut Inženirske zbornice Slovenije pa je v 2. točki prvega odstavka 109. člena določal, da o izpolnjevanju pogojev za pristop k opravljanju strokovnega izpita odločajo izpitne komisije. Iz pojasnjenih določb očitno izhaja, da je tožena stranka pristojna odločati o tem, ali posameznik izpolnjuje pogoje za pristop k opravljanju strokovnega izpita pri IZS.

21. V skladu s 1. točko prvega odstavka 115. člena ZGO-1 je imela skupščina zbornice kot najvišji organ odločanja pristojnost sprejeti Statut zbornice in druge splošne akte zbornice. V Statutu je tožena stranka med drugim uredila tudi delovanje matičnih sekcij, njihovo organizacijo in pristojnosti, kakor tudi organizacijo, pristojnosti in način izvolitve drugih organov poklicne zbornice ter podrobneje uredila dejavnosti poklicne zbornice. Statut je v 70. členu določal pristojnosti upravnega odbora matične sekcije, ki je med drugim skrbel tudi za izvedbo programa strokovnih izpitov s področja matične stroke (10. točka). Na podlagi te izrecne določbe Statuta je upravni odbor Matične sekcije elektrotehnikov sprejel Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike, ki jih je pri svojem delu uporabila Izpitna komisija za elektro stroko.

22. Iz vseh citiranih določb ZGO-1, Pravilnika in Statuta očitno izhaja, da ima tožena stranka zakonsko pristojnost, da odloča o izpolnjevanju pogojev posameznega kandidata za pristop k strokovnemu izpitu. Odločanje o izpolnjevanju teh pogojev pa pomeni preverjanje ustreznosti kandidatove izobrazbe, pri čemer kot pomoč pri preverjanju služijo minimalne zahteve. Iz tega razloga so neutemeljene tožbene navedbe, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke neustavno in nezakonito ter posledično podana kršitev v smislu 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 23. Za predmetni postopek tudi ni odločilno, kakšne so bile določbe 126. člena ZGO-1, saj so slednje govorile o pogojih za vpis v imenik IZS. Tožena stranka več kot to, da ponovi stališče, do so bila merila veljavno sprejeta na 31. redni seji upravnega odbora matične sekcije elektrotehnikov dne 8. 12. 2016, ne more storiti. Tega dejstva ne more spremeniti niti okoliščina, da merila niso bila javno objavljena. Kot neutemeljene je ocenila tudi tožbene navedbe o vsebinski nepravilnosti zaključkov tožene stranke. Tožniku je bilo pojasnjeno, da je že izpitna komisija v odločbi št. 01420-0010/2018 z dne 19. 10. 2018 opravila primerjavo minimalnih zahtev z dokazili, ki jih je priložil tožnik, tj. predmetnikom opravljenih izpitov za študijski program na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, smer energetika VS, ob upoštevanju kreditnih točk, ki ustrezajo posameznemu predmetu. Ta natančna obrazložitev zelo jasno pojasnjuje, na kakšen način je tožena stranka presodila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pristop na strokovni izpit. Pojasnjeno je tudi bilo, da je izpitna komisija upoštevala tiste predmete, ki se nanašajo na področje graditve objektov, za katere se opravlja strokovni nadzor.

24. Glede na to, da je bil vsebinski preizkus izpolnjevanja pogojev s strani izpitne komisije primeren, ni bilo potrebe, da bi moral predsednik izpitnega odbora IZS ali tudi upravni odbor IZS podajati kakršno koli dodatno pojasnilo, temveč se je le strinjal z zaključki prvo stopenjskega organa, kar pa ne pomeni, da je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

25. Tožnik ponavlja že obravnavane razloge v zvezi z izpolnjevanjem njegovih pogojev za pristop k strokovnemu izpitu, pri čemer napačno navede, da naj bi tožena stranka morala izvesti resno in strokovno presojo študijskega programa FE UM, saj lahko preverja le izpolnjevanje pogojev posameznega kandidata. Neutemeljeno je vztrajanje tožnika na sklicevanju na iskalnik Klasius, saj gre pri tem zgolj za orodje za organizirano in sistematično obravnavo podatkov ter pomembne metodološke osnove za izvajanje statističnih raziskovanj, nikakor pa uvrstitev študijskega programa v posamezno skupino Klasius nima vpliva na presojo ustreznosti znanj posameznega kandidata za opravljanje strokovnega izpita.

26. Tožena stranka se je opredelila tudi do dopisa, št. 3413/10/VOD-BŠF z dne 29. 3. 2010, v katerem je očitno navedena le domneva, da bi študijski program FE UM lahko ustrezal za pridobitev ustreznih znanj za opravljanje strokovnega izpita, pri čemer je treba ponovno izpostaviti, da se v predmetnem postopku ne presoja študijskega programa, temveč kompetence vsakega kandidata posebej. Posledično tudi ni potrebe, da bi tožena stranka od dopisa z dne 29. 3. 2010 odstopila. Da je tožena stranka v predmetnem postopku presojala osebne kompetence tožnika in ne študijskega programa, izhaja iz vsebine izpodbijanih odločb, kjer je navedeno, kakšne kompetence oziroma pomanjkanje teh ima tožnik. Ni pa jasno, kako naj bi dopis tožene stranke z dne 29. 3. 2010 predstavljal zavezujoče stališče tožene stranke, zato odgovor na to navedbo ni potreben.

27. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in jih ocenjuje kot nesubstancirane. V zvezi s primerjavo študijskega programa Fakultete za energetiko Univerze v Mariboru s programom Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani v izpodbijanih odločbah z dne 19. 10. 2018, 28. 1. 2019 in 7. 3. 2019 navaja, da gre za opozarjanje na poprejšnje neustavno in nezakonito postopanje tožene stranke. Kot zmotno ocenjuje tudi stališče tožene stranke, da uporaba druge podlage za odločitev o prijavi tožnika ni nenavadna, in opozarja, da upravni odbor tožene stranke v odločbi z dne 4. 9. 2018 ni ugotovil, da je odločbo z dne 12. 2. 2018 sprejel nepristojni organ ter kot vprašljivega ocenjuje obstoj veljavno sprejetih minimalnih zahtev. Predlaga, da sodišče v skladu prvim odstavkom 227. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 od tožene stranke zahteva predložitev vseh listin v zvezi s postopkom sprejema »Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike«, ki bi jih naj sprejel Upravni odbor MSE dne 8. 12. 2016, v roku 15 dni, sicer se šteje za dokazano, da minimalne zahteve niso bile veljavno sprejete. Celo če bi minimalne zahteve v času vložitve prijave tožnika dejansko obstajale in bile veljavno sprejete, tožena stranka ni imela zakonskega pooblastila za presojanje ustreznosti izobrazbe, niti za sprejem spornih minimalnih zahtev.

28. Zatrjuje, da nobena določba ZGO-1 toženi stranki ne daje pooblastila za opravljanje presoje ustreznosti izobrazbe v smislu 1. točke drugega odstavka 126. člena ZGO-1 ali opravljanje takšne presoje, niti ZGO-1, Statut IZS ali Pravilnik o ne dajejo pooblastila upravnemu odboru MSE za sprejem minimalnih zahtev, na katere se sklicuje izpitna komisija v izpodbijani odločbi in ki niso bila nikjer objavljena. Gre za neustavno in nezakonito prakso. Zmotne so tudi navedbe tožene stranke o domnevni ustreznosti vsebinskih zaključkov tožene stranke. Tožena stranka v izpodbijani odločbi z dne 19. 10. 2018 ni ustrezno obrazložila, na kakšen način je bila presojana ustreznost študijskega programa. in je tako očitno, da je tožena stranka na vsebino predmetov (glede katerih se je odločila, če jih bo upoštevala ali ne) sklepala zgolj na podlagi njihovih poimenovanj (in ne ob vsebinski presoji posameznih predmetov).

29. Ne strinja se s stališčem tožene stranke v zvezi z uvrstitvijo programa v posamezno skupino Klasius in kot neprepričljive ocenjuje navedbe tožene stranke, da ni presojala študijskega programa, temveč osebne kompetence tožnika (česar ponovno ni obrazložila), zato naj ne bi bilo potrebe, da bi odstopila od dopisa z dne 29. 3. 2010. Posamezniku tožena stranka torej odreka zahtevane »kompetence« za pristop k strokovnemu izpitu, čeprav je končal študijski program, ki ga je tožena stranka pred tem izrecno označila kot ustreznega za pristop k strokovnemu izpitu. Gre za popolnoma nesprejemljivo pravno argumentacijo, ki jasno izkazuje povsem arbitrarno in diskriminatorno postopanje tožene stranke.

**K I. točki izreka:**

30. Tožba je utemeljena.

31. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo vlogo (prijavo k osnovnemu strokovnemu izpitu iz elektrotehnike) z dne 10. 1. 2018 (prijavo k osnovnemu strokovnemu izpitu za odgovorno projektiranje s področja elektrotehnike in telekomunikacij).

32. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v času odločanja veljavni ZGO-1 v določbi 108. člena (ustanovitev in cilji ustanovitve) med drugim določil, da se v Republiki Sloveniji zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb ustanovita dve poklicni zbornici, ZAPS in IZS. V tretjem odstavku istega člena je v 1. točki opredelil cilje IZS, ki med drugim obsegajo tudi varovanje in zastopanje interesov gradbenega in drugega projektiranja in revidiranja. Že iz določbe 108. člena ZGO-1 izhaja ne samo združevanje na nivoju strokovnosti, ampak v veliki meri zagotovitev vpliva javnega interesa pri opravljanju storitev obeh zbornic. Tako izvajanje strokovnih izpitov, odločanje o pridobitvi statusa pooblaščenih arhitektov oziroma inženirjev, odločanje o priznavanju poklicnih klasifikacij po ZGO-1 tujim državljanom ter vodenje imenikov kot podlage za izvajanje posameznih določb tega zakona … 1 sodi na področje izvajanja javnih pooblastil. 33. Podrobneje delovno področje IZS ureja drugi odstavek 110. člena, ki v 8. točki določa, da IZS zagotavlja opravljanje strokovnih izpitov za tisti del odgovornega projektiranja, ki se nanaša na gradbeno in drugo projektiranje ter revidiranje načrtov iz 2. do 10. točke 36. člena tega zakona. Tako 8. točka drugega odstavka 110. člena ZGO-1 kot 9., 10. in 11. točka istega odstavka 110. člena pomenijo izvajanje javnih pooblastil. Ob upoštevanju navedenega sodišče pojasnjuje tudi, da nadzorstvo nad izvajanjem zadev izvrševanja javnih pooblastil opravlja ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve (140. člena ZGO-1), v določbi prvega odstavka 142. člena (posebne obveznosti in pogoji v zvezi z izvajanjem javnega pooblastila) pa ZGO-1 določa, da se akti, s katerimi zbornica ureja zadeve, ki so s tem zakonom določene kot javno pooblastilo, objavljajo v Uradnem listu Republike Slovenije.

34. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da določba 133. člena ZGO-1 (Vrste, program in način opravljanja strokovnih izpitov) določa, da se strokovni izpiti, ki se opravljajo pri pristojni poklicni zbornici, delijo na osnovne in dopolnilne. V 2. točki drugega odstavka tega člena je določeno, da se kot osnovni strokovni izpit opravlja med drugim tudi izpit za odgovorno projektiranje, prav tako se izpit za odgovorno projektiranje lahko v skladu s tretjim odstavkom 133. člena ZGO-1 opravlja tudi kot dopolnilni strokovni izpit. Določba četrtega odstavka 133. člena ZGO-1 pa določa, da minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, s pravilnikom predpiše standarde znanj ter program in način opravljanja strokovnih izpitov. Na podlagi navedene odločbe je bil izdan Pravilnik o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (do sedaj poimenovan Pravilnik), ki je določil pogoje, način in postopek opravljanja strokovnih izpitov, med drugim tudi za izpit, k kateremu je želel pristopiti oziroma je zanj vložil prijavo tožnik.

35. ZGO-1 je torej konkretizacijo urejanja pogojev, načina in postopka opravljanja strokovnega izpita prenesel na podzakonski akt, Pravilnik. Slednji določa pristojnost IZS za opravljanje osnovnega in dopolnilnega izpita iz področij, navedenih v tretjem odstavku 6. člena Pravilnika; v 7. členu določa, da izpite kandidati opravljajo pred izpitno komisijo in v nadaljevanju določa obseg osnovnega izpita (8. člen) in obseg dopolnilnega izpita (9. člen). V poglavju 2.4 (Standardi znanj in izpitni programi) določa, da standarde znanj za opravljanje izpitov zagotavlja zbornica z izpitnimi programi v skladu z izpitnim katalogom iz 13. člena tega pravilnika (10. člen).

36. V 3.2 poglavju (Pogoji za opravljanje izpitov pri IZS) Pravilnik v določbi 19. člena določa pogoje, ki jih mora kandidat izpolnjevati, da lahko pristopi k opravljanju osnovnega izpita. Tako je v prvem odstavku 19. člena določeno, da mora kandidat izpolnjevati med drugim pogoj, da ima visoko strokovno izobrazbo s področja tiste stroke, ki zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja in najmanj pet let delovnih izkušenj na področju tehničnega projektiranja po pridobljeni visoki strokovni izobrazbi (druga alineja 1. točke prvega odstavka 19. člena). Iz citirane določbe Pravilnika torej izhaja, da mora imeti kandidat visoko strokovno izobrazbo s področja tiste stroke, ki zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja, torej vrsta izobrazbe oziroma strokovna usmeritev v Pravilniku ni predpisana. Da je izpolnjen pogoj pridobljene visoke strokovne izobrazbe, njene stopnje in smeri, se v skladu z določbo 21. člena Pravilnika dokazuje z diplomo, zaključnim spričevalom oziroma drugo listino ustreznega javnega zavoda. Gre za pogoj, ki ga mora torej izpolnjevati tožnik, za katerega ni sporno, da je zaključil visokošolski strokovni študij na Fakulteti za energetiko, smer energetika, Univerza v Mariboru, torej je s predložitvijo diplome visokošolskega zavoda izkazal izpolnjevanje prvega dela pogoja iz prvega odstavka 19. člena Pravilnika.

37. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je v V. poglavju Pravilnika (Opravljanje izpita), določen postopek prijave na izpit, postopanje pristojne službe zbornice ob vložitvi prijave na izpit in potek izpita. Tako je v določbi 33. člena določeno, da kandidat, ki želi opravljati osnovni izpit, vloži pisno prijavo, ki mora biti v skladu z določbo 34. člena popolna, sicer pristojna služba zbornice zahteva dopolnitev prijave (prvi odstavek), v določbi drugega odstavka istega člena pa je določeno, da če pristojna služba zbornice ugotovi, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izpita, o tem obvesti kandidati tako, da mu po uradni dolžnosti izda ustrezno odločbo.

38. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da IZS v skladu z določbo 121. člena ZGO-1 v Statutu določi delovno področje, izvolitev, odpoklic in mandatno dobo predsednika in drugih organov poklicne zbornice (9. točka prvega odstavka 121. člena). V obravnavani zadevi ni sporno, da je IZS sprejela Statut, v katerem je v 8. točki 18. člena kot naloge zbornice opredelila tudi zagotavljanje opravljanja strokovni izpitov za tisti del odgovornega projektiranja, ki se nanaša na gradbeno in drugo projektiranje, ter revidiranje načrtov iz 2. do 10. točke 36. člena ZGO-1. Prav tako je v določbi četrtega odstavka 20. člena Statuta določeno, da lahko za opravljanje določenih nalog zbornice skupščina, upravni odbor zbornice in upravni odbori matičnih sekcij ustanovijo kot svoja delovna telesa tudi druge stalne ali začasne komisije ter projektne komisije in v VII. poglavju (Matične sekcije inženirskih strok), v 63. členu določila, da se za uspešno izvajanje nalog ter za dosego cilja enakopravnega in enakovrednega zastopanja vseh strok združenih v zbornici ustanovijo matične sekcije, med drugim tudi matična sekcija elektroinženirjev (3. točka prvega odstavka 63. člena). Kot organe matične sekcije je 65. člen Statuta določil zbor matične sekcije, upravni odbore matične sekcije in strokovni zbor matične sekcije.

39. Ker je v obravnavani zadevi sporna uporaba Minimalnih zahtev glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektrotehnike, ki jih je po navedbah tožene stranke sprejel upravni odbor MSE dne 8. 12. 2016, sodišče ugotavlja, da je v 70. členu Statuta (pristojnosti upravnega odbora matične sekcije), v 10. točki prvega odstavka določeno, da ta med drugim skrbi tudi za izvedbo programa strokovnih izpitov s področja matične stroke. Ob upoštevanju navedenih pravnih podlag sodišče zato ne dvomi v pristojnost upravnega odbora matične sekcije, da določi vsebine, ki zagotavljajo ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja na področju elektro stroke, niti ne dvomi, da je ob upoštevanju določbe 2. alineje prvega odstavka 19. člena Pravilnika potrebno ugotoviti, ali kandidatova (zahtevana) visoka strokovna izobrazba ustreza nadaljnjemu pogoju, da je pridobljena v tisti stroki, ki zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja. Po presoji sodišča navedeno pomeni, da ugotovitev, ali kandidatova izobrazba izpolnjuje pogoj iz 21. Pravilnika, služi kot strokovno merilo za ugotavljanje, ali kandidat izpolnjuje pogoj za pristop k opravljanju strokovnega izpita.

40. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 109. člena (Naloge in pristojnosti izpitnih komisij) odločitev o izpolnjevanju pogoja za pristop k opravljanju strokovnega izpita in dopolnilnega strokovnega izpita sprejme izpitna komisija, ki v skladu z določbo drugega odstavka 34. člena Pravilnika, po ugotovitvi, da kandidat ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izpita, o tem obvesti kandidata tako, da mu po uradni dolžnosti izda ustrezno odločbo.

41. Sodišče pojasnjuje, da navedena določba, torej, da se v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pristop k izpitu izda odločba, v povezavi z ugotovitvijo, da se naloge iz 8. točke drugega odstavka 110. člena ZGO-1 izvajajo kot javno pooblastilo, zahteva uporabo določb upravnega postopka, torej ZUP. To pomeni, da mora tožena stranka v postopku ugotavljanja pogojev za opravljanje izpita kandidata, v konkretnem primeru tožnika, seznaniti oziroma se seznaniti s potekom postopka in mu v skladu z določbo 9. člena ZUP pred izdajo odločbe dati možnost, izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Iz listin predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 34. člena Pravilnika tožnika pritegnila v postopek in tako v obravnavani zadevi tožniku omogočila seznanitev s spornimi Minimalnimi zahtevami glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektronike oziroma mu omogočila seznanitev z dokazom – sklepom Upravnega odbora MSE z dne 8. 12. 2016, na katerem naj bi bile te minimalne zahteve tudi sprejete. Sodišče je namreč že pojasnilo, da gre za strokovna merila in zato po presoji sodišča njihova objava ni potrebna, zagotovo pa mora biti s temi merili tožnik seznanjen v postopku pred izdajo odločbe. V obravnavani zadevi namreč ne gre za skrajšani postopek, ampak poseben ugotovitveni postopek, zato za nesodelovanje tožnika v tem postopku ni utemeljenega razloga.

42. Ker je torej v postopku izdaje sporne odločbe predpisana uporaba ZUP, mora tudi izdana odločba vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP). Gre za obvezno sestavino dejanskega dela obrazložitve, ki stranki omogoča preizkus odločitve in s tem možnost vložitve učinkovitega varstva pravic stranke. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer sklicuje na Minimalne zahteve glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektronike, vendar pojasni zgolj (odločba št. 01420-0010/2018-3 z dne 19. 10. 2018), da je opravila primerjavo prej citiranih minimalnih zahtev s predloženim predmetnikom opravljenih izpitov za predlagateljev študijski program in ugotovila, da pridobljene strokovne kompetence za področje elektrotehnike dosegajo zgolj 61 kreditnih točk. Iz obrazložitve navedene odločbe tako izhaja podatek o dosežnem številu kreditnih točk pri temeljnih matematičnih in fizikalnih znanjih, kjer je tožnik dosegel 17 kreditnih točk od minimalno možnih 42 kreditnih točk. Iz poznavanja temeljnih znanj in osnov zakonitosti elektrotehniške stroke in razumevanja pojavov iz področja elektrotehnike, ki jih zahtevajo splošna (osnovna) znanja iz področja elektrotehnike je tožnik dosegel 12 kreditnih točk od minimalne zahteve 28 kreditnih točk. Pri obveznih elektrotehničnih znanjih za opravljanje poklica pooblaščenega inženirja elektrotehniške stroke je tožnik dosegel 32 kreditnih točk od minimalno 60 kreditnih točk in na področju ostalih elektrotehniških ali na elektrotehniko vezanih in potrebnih znanj nobene kreditne točke od zahtevanih vsaj 15 kreditnih točk. Tudi na področju priznavanja širšega poznavanja na področjih elektrotehnike kandidat ni pridobil nobene kreditne točke.

43. Po presoji sodišča način ocenjevanja, ali tožnikova visoka strokovna izobrazba zagotavlja ustrezna znanja s področja tehničnega projektiranja, zahteva podrobnejšo obrazložitev v izpodbijani odločbi. Tožena stranka bi ob upoštevanju določbe 214. člena ZUP tožniku morala obrazložiti uporabo Minimalnih zahtev glede ustreznosti izobrazbe za pridobitev poklicnega naziva pooblaščeni inženir elektronike. Ta obrazložitev bi omogočila tožniku seznanitev z razlogi odločitve in obenem učinkovito uveljavitev pravnega sredstva že v pritožbenem postopku. Iz navedenega razloga samo navedba števila doseženih kreditnih točk pri posameznem ocenjevanem sklopu za dosego namena iz 214. člena ZUP ne zadošča. 44. Ker torej po presoji sodišča izpodbijani akt ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

45. Sodišče dodatno pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi za dne 20. 9. 2021 razpisalo narok za glavno obravnavo, istočasno z vabilom na narok za glavno obravnavo pa je strankam tega spora na podlagi 279 a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, posredovalo tudi dopis, v katerem jih je obvestilo o možnosti podaje pisnega soglasja, da sodišče v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank brez glavne obravnave. Tako tožeča stranka kot tožena stranka sta pisno soglasje na podlagi določbe 279a. člena ZPP sodišču posredovali 18. 8. 2021, zato je sodišče razpisani narok za glavno obravnavo preklicalo in odločitev sprejelo na seji.

**K II. točki izreka:**

46. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Priglašene stroške za tožbo je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

47. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Zakon o graditvi objektov s komentarjem, J. Breznik (RED.), J. Duhovnik, A. Kmecelj, str. 242.