Jedro

Če se z analizo konkretne zadeve pokaže, da zakonski opis enega dejanja in zanj predpisani kazenski okvir ne pokrijeta v celoti in brez ostanka kriminalne količine drugega oziroma če je ta ostanek življenjsko in vrednostno dovolj pomemben, gre za dvoje ali več kaznivih dejanj v steku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena L.R. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 260/2003 z dne 24.9.2008 L.R. spoznalo za krivo poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako dejanje določilo kazen tri mesece zapora, nato po določbah o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1512/2008 z dne 22.4.2009 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki dne 8.7.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe; podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, saj izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, v katere ne more posegati. Tudi ugovora glede pravne opredelitve obsojenkinih ravnanj kot realnega steka ni mogoče upoštevati, saj okoliščine utemeljujejo opredelitev, da gre za dve kaznivi dejanji.

4. Vložniki zahteve so v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 2.10.2009 izrazili nestrinjanje z tožilčevo ugotovitvijo, da se očitki zahteve glede naklepa nanašajo na dejansko stanje, saj so oporekali zaključkom sodišča, ki je obstoj naklepa utemeljilo zgolj na premoženjskem stanju obsojenke. Zahteva je zgolj izpostavila, da ugotovljeno dejansko stanje predstavlja razumen dvom, ki terja uporabo načela in dubio pro reo. Glede pravne opredelitve obsojenkinih ravnanj kot realnega steka se sicer strinjajo s stališčem tožilca, da opisana ravnanja predstavljajo grožnjo različnim pravnim dobrinam, vendar je potrebno presojati konkretno ravnanje obsojenke, ki je uporabila krivo listino za storitev kaznivega dejanja goljufije, kar pomeni, da uporaba krive listine predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije in da je vanj inkludirana.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 34/96 z dne 3.7.1998 presodilo, da po določbi 427. člena ZKP lahko samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Zakon o kazenskem postopku pa ne predvideva, da bi lahko stranke same vložile zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) ali predlagale Vrhovnemu sodišču, da uporabi določbo 427. člena ZKP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev; - da je Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem steka med kaznivim dejanjem ponarejanja listin kot sredstvom in goljufijo kot ciljem že v sodbi I Ips 46/2007 z dne 20.9.2007 presodilo, da primerjava kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin na abstraktni ravni ne upravičuje sklepa, da sta ti dve kaznivi dejanji v razmerju konsumpcije, saj gre za kaznivi dejanji, katerih skupinska varstvena objekta sta različna (pravni promet oziroma premoženje), predpisani kazni pri obeh kaznivih dejanjih nista bistveno različni (zapor do treh let oziroma do dveh let) in zato ni prepričljivo stališče, da je ponarejanje listin konzumirano v goljufiji. Zgolj razmerje "sredstvo - cilj" med kaznivima dejanjema brez presoje drugih pomembnih okoliščin obeh kaznivih dejanj namreč ne upravičuje sklepa, da je v danem primeru kaznivo dejanje ponarejanja listin inkludirano v kaznivem dejanju goljufije.

B-2

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vložniki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navajajo nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo, temveč, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zatrjuje tiste očitke, ki jih je kot neutemeljene in kot pavšalne zavrnilo že pritožbeno sodišče. 7. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti trdijo, da je materialnopravni zaključek sodišča glede obstoja naklepa oziroma namena pridobiti premoženjsko korist napačen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče navedeni zaključek v celoti utemeljilo le na obsojenkinem slabem finančnem stanju že pred najemanjem obravnavanega posojila, zato je izpodbijana sodba nezakonita. Četudi pa bi bil zaključek sodišča glede slabega premoženjskega stanja obsojenke pravilen, to še ne pomeni, da je s tem podan namen obsojenke pridobiti si premoženjsko korist v obliki odobrenega kredita, ki ga zavedajoč se slabega finančnega stanja ni imela namena plačati. Glede na navedeno sta sodišči zmotno interpretirali tako relevantne določbe KZ kot tudi ugotovljeno dejansko stanje.

8. Očitek glede obsojenkinega naklepa je zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki se je v celoti strinjalo z razlogi prvostopenjske sodbe na straneh 10 in 11 sodbe, kar je tudi v celoti obrazložilo (drugi odstavek na peti strani drugostopenjske sodbe). Kolikor se vložniki zahteve z zaključki pritožbenega sodišča glede slabega premoženjskega stanja obsojenke ne strinjajo, izpodbijajo v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, česar v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

9. Vložniki zahteve trdijo tudi, da je ocena sodišča glede izvedeniškega mnenja izvedenca grafološke stroke zmotna, saj je ni mogoče spremeniti zgolj z izjavo priče S. Navajajo, da je izvedenec ugotovil, da so bili zneski napisani istočasno. Na enake navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo s pritožbeno navedbo, da zgolj na podlagi izvedenskega mnenja ni mogoče zaključiti, da je obsojenka pripisala številko 1 na vlogo naknadno, vendar je ocenilo, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem pravilno ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Glede na to, da je bilo na vlogi, ki jo je sama izpolnila obsojenka, v primerjavi z vlogo, ki jo je izpolnila uslužbenka Banke L.S., kar pet številk napačnih, je poklonilo vero pričanju L.S., ki je navedla, da se lahko zgodi, da kdaj kakšno številko obrne, ni pa možno, da bi kar petkrat spregledala dodano številko 1 ter še en dodatno napisan znesek (stran 4 sodbe). Obsojenkini zagovorniki v zahtevi navajajo, da opisano dejansko stanje predstavlja razumen dvom v to, da je obsojenka storila očitano kaznivo dejanje in bi jo bilo zato skladno z načelom in dubio pro reo potrebno oprostiti, s tem pa vlagajo zahtevo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in uveljavljajo uporabo določbe 427. člena ZKP, čeprav Zakon o kazenskem postopku tega ne predvideva. Kot že navedeno Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ampak to stori po uradni dolžnosti takrat, ko samo tako presodi. Ker se v obravnavanem primeru Vrhovnemu sodišču pri presoji zadeve dvom v navedene ugotovitve izpodbijane sodbe ni pojavil, ampak se z njimi v celoti strinja, se za uporabo 427. člena ZKP ni odločilo.

10. Zahteva navaja še, da je sodišče s tem, ko je obe kaznivi dejanji opredelilo kot realni stek kaznivih dejanj, ravnalo nepravilno. V prvostopenjski sodbi je sodišče navedlo, da je obsojenka izdelala dve krivi listini, s katerima bi lahko višino svojih prihodkov prikazovala tudi v druge namene. Pri tem je upoštevalo časovni razmik med izdelavo krivih listin in njihovo predložitvijo. Za bistveno pa je štelo dejstvo, da je bil z izdelavo krivih listin ogrožen pravni promet, ki je drug objekt kazenskopravnega varstva kot pri poskusu goljufije, kjer je to premoženje. Zato je zaključilo, da izdelava krivih listin predstavlja samostojno kriminalno količino, ki ni zanemarljiva, postranska kriminalna količina napram kasneje storjenemu poskusu goljufije in je v konkretnem primeru podan realen stek (stran 11 sodbe). Na podlagi različnih varstvenih objektov in dejstva, da predpisani kazni za obe kaznivi dejanji nista bistveno različni, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da primerjava kaznivih dejanj že na abstraktni ravni ne opravičuje sklepa, da sta ti dejanji v razmerju konsumpcije, prav tako pa se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, kot jih je navedlo v konkretnem primeru (stran 5 sodbe). Pri presoji navedb zahteve, da sta izpodbijani sodbi nepravilni in nezakoniti, ker sodišči kaznivih dejanj nista opredelili kot navidezni stek, se Vrhovno sodišče opira na razloge zgoraj citirane sodbe I Ips 46/2007 z dne 20.9.2007 in na tej podlagi ugotavlja, da je navedena argumentacija sodišča prve in druge stopnje pravilna. Pri tem še poudarja, da je kriminalnopolitični smisel pravil za ugotavljanje, ali je stek podan ali pa je le navidezen, v tem, da se prepreči neupravičeno in nesmiselno dvakratno kaznovanje storilca za isto kaznivo dejanje. Toda če se z analizo konkretne zadeve pokaže, da zakonski opis enega dejanja in zanj predpisani kazenski okvir ne pokrijeta v celoti in brez ostanka kriminalne količine drugega oziroma če je ta ostanek življenjsko in vrednostno dovolj pomemben, moramo vzeti, da gre za dvoje ali več kaznivih dejanj v steku.

C.

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojene L.R. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.