Jedro

Tožnik je po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, s toženo stranko podpisal Sporazum o poravnavi. Iz Sporazuma izrecno izhaja, da tožnik izjavlja, da so s tem podpisom poravnane vse obveznosti tožene stranke iz sodbe ter se izrecno odreka zahtevku po ponovi zaposlitvi pri toženi stranki. Tožnik se je dogovoril za način izvršitve sodne odločitve, sporazum je prebral, ga je podpisal in ga tudi razumel, torej sporazum velja. Glede na to, da iz poravnave izhaja, da so poravnane vse obveznosti iz sodbe in se tožnik odreka zahtevku po ponovni zaposlitvi pri toženi stranki, tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje in poravnavo vseh pravic iz delovnega razmerja za določeno obdobje, izplačila regresov za letni dopust in plačila dela plače na podlagi uspešnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je zaradi nezakonite in razveljavljene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2007 dolžna tožeči stranki tudi za obdobje od 22. 11. 2007 do 15. 10. 2010 priznati in poravnati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust, in sicer: - za leto 2008 v višini 488,91 EUR, - za leto 2009 v višini 553,00 EUR in - za leto 2010 v višini 516,00 EUR ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska razlike v regresu, to je od 2. 7. v posameznem letu za razliko v regresu tekočega leta.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova dela plače na podlagi uspešnosti (oziroma božičnice oziroma 13. plače) - za leto 2007 izplačati neto znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila, - za leto 2008 izplačati neto znesek 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2008 dalje do plačila, ter na oba zneska obračunati bruto znesek in od tega za tožečo stranko odvesti vse predpisane davke in prispevke, - za leto 2009 obračunati znesek 600,00 EUR bruto, od njega odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2009 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“ Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v višini 454,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je bil od 3. 3. 2005 dalje zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu bančni komercialist in sicer za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2006, pri čemer mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2007. Tožnik je v postopku pred sodiščem uspel, s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 285/2010 z dne 21. 7. 2010 je bilo tožnikovi tožbi ugodeno in ugotovljeno, da je bila izredna odpoved nezakonita ter da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja, pri čemer mora tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje tožniku, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto bančnega komercialista ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati plačo in ostale prejemke za čas brezposelnosti do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnika z dnem 15. 10. 2010 pozvala nazaj na delo, pri čemer mu je priznala reparacijo le za čas od 17. 4. 2007 do 21. 11. 2007 in mu le za to obdobje vpisala delovno dobo v delovno knjižico, pri čemer je to čas tožnikove brezposelnosti. Pravdni stranki sta namesto vrnitve tožnika nazaj na delo sklenili sporazum o poravnavi, s katerim sta uredili dvoje: 1) Tožena stranka je tožniku poravnala obveznosti iz izreka pravnomočne sodbe kot si je izrek razlagala oziroma je bil med strankama nesporen (to je reparacija za čas brezposelnosti od 17. 4. do 21. 11. 2007 in plačilo pravdnih stroškov); 2) Tožnik se je odrekel vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki z dnem 15. 10. 2010 proti odmeni (odškodnini namesto reintegracije) v višini odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine za neizrabljeni letni dopust, pri čemer stranki nista zajeli in uredili vseh ostalih pravic in obveznosti izhajajočih iz sodbe. Tožena stranka je tožniku namesto vrnitve na delo plačala znesek 3.001,56 EUR, ki ga je tožnik prejel v višini odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Po oceni tožnika je sporazum jasen glede tega, kar je izrecno navedeno v njem in ne drugo. Sporazum je bilo potrebno razlagati v korist delavca kot šibkejše stranke. Sodišče izrek pravnomočne sodbe v delu „za čas brezposelnosti do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki“ razlaga širše, kot je bila to pripravljena storiti tožena stranka. Tožnik se strinja, da gre v konkretnem primeru za pravno vprašanje, saj so določila sporazuma jasna oziroma je odločitev mogoče sprejeti ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi ustrezne dokazne ocene in dokaznih listih v spisu. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Tožnikova brezposelnost je trajala od 17. 4. 2007 do 21. 11. 2007. Ponovni nastop dela pri toženi stranki je bil 15. 10. 2010, vmes pa je bilo obdobje 22. 11. 2007 do 15. 10. 2010, ko je tožnik še danes prikrajšan za razliko v prejemkih, ki bi jih prejel, v kolikor nezakonite izredne odpovedi ne bi bilo. Tožnik se je res odločil, da bo namesto vrnitve nazaj na delo k toženi stranki raje sprejel denarno odmeno. To pa ne pomeni, da je v tej denarni odmeni zajeta tudi reparacija za čas nezakonitega prenehanja. Dejstvo je, da je na račun odpravnine zajeto tudi obdobje 22. 11. 2010 (pravilno: 22. 11. 2007) do 15. 10. 2010. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre za pravno vprašanje o obsegu dogovorjenih obveznosti za toženo stranko iz Sporazuma o poravnavi z dne 15. 10. 2010. V navedenem Sporazumu je jasno navedeno, da so z izpolnitvijo Sporazuma z dne 15. 10. 2010 poravnane vse obveznosti tožene stranke iz sodbe (opr. št. Pdp 285/2010 in I Pd 1043/2009), ter da se tožnik izrecno odpoveduje ponovni zaposlitvi pri toženi stranki. V zameno, ker se tožnik ni želel vrniti nazaj k toženi stranki, čeprav je ves čas postopka zatrjeval, da se namerava vrniti na delo k toženi stranki, kljub dejstvu, da je bil že od 21. 11. 2007 zaposlen pri drugem delodajalcu (to dejstvo je zamolčal vse do zadnje obravnave pred prvostopenjskim sodiščem), je prejel posebno denarno odmeno. Po končanem postopku se dejansko ni želel vrniti na delo k toženi stranki, kar je priznal tudi na zaslišanju v predmetnem postopku. Poleg navedenega je tožena stranka tožniku izplačala plačo in druge prejemke, ki bi jih prejel, če bi bil v času brezposelnosti zaposlen pri toženi stranki, v skupni višini 5.565,07 EUR. S tem je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz pravnomočne sodbe skladno s sporazumom o poravnavi. Tožnik oziroma njegova odvetniška družba je sama pripravila sporazum o poravnavi, tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da je bil s sporazumom seznanjen, je z njim soglašal in ga v znak soglasja tudi podpisal. Sporazum v 6. členu tudi navaja, da so s tem poravnane vse obveznosti tožene stranke ter da se tožnik izrecno odpoveduje zahtevku po ponovni zaposlitvi pri toženi stranki. Tožnik je vedel kaj podpisuje, kar je sam izpovedal na zaslišanju, zato je njegovo kasnejše sprenevedanje nesprejemljivo. Tožnik je po podpisu Sporazuma več kot pol leta pričel s ponovnimi zahtevki do tožene stranke. Že ta časovni razkorak kaže na to, da je ob podpisu Sporazuma vedel, da so vse obveznosti z izpolnitvijo poravnane. Tožnik je bil brezposeln le v času od 17. 4. 2007 do 21. 11. 2007, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Sporazum je jasen in ga je potrebno razlagati tako, kot se navedbe glasijo, pri čemer je bil podpisan sporazumno, na pobudo tožnika, v besedilu in v vsebini, s katero je tožnik izrecno soglašal. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V konkretnem primeru gre za vprašanje izvršitve pravnomočne sodbe I Pd 1043/2009 v povezavi s Pdp 285/2010 in upoštevaje pri tem podpisani Sporazum o poravnavi z dne 15. 10. 2010. Med strankama v postopku je nesporno, da je tožnik s toženo stranko podpisal Sporazum o poravnavi z dne 15. 10. 2010, kot je to tudi ugotovilo sodišče. Zaslišani tožnik je povedal, da je bil na podlagi pravnomočne sodbe pozvan nazaj na delo k toženi stranki in sicer kakšnih 14 dni potem, ko je prejel sodbo, takrat pa je bil zaposlen že pri drugem delodajalcu. Tožnik je tudi izpovedal, da je Sporazum o poravnavi z dne 15. 10. 2010 (list. št. A3) podpisal, pri čemer ga je prebral in ga razumel in vsebino Sporazuma o poravnavi tudi pozna.

Iz podpisanega Sporazuma o poravnavi izhaja, da se tožnik po pozivu ne vrne nazaj na delo k toženi stranki in bo zato prejel kot odškodnino znesek v višini odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 1.739,58 EUR ter odškodnino za 45 dnevni odpovedni rok v višini 1.261,98 EUR, skupaj torej 3.001,56 EUR, kot to določa 2. člen sporazuma. Stranki sta se tudi v 3. členu Sporazuma dogovorili, da tožena stranka tožniku za čas od 17. 4. 2007 do 21. 11. 2007 izplača neto plače in sorazmerni del regresa v skupni višini 5.365,07 EUR, pri čemer sta se stranki dogovorili, da se nakazilo izvede tožniku v petih dneh po podpisu Sporazuma na račun tožnika odprt pri banki A. d.d., kot to določa 5. člen Sporazuma. Tožena stranka se je tudi zavezala tožniku plačati stroške postopka v višini 1.339,95 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, kot to določa 1. člen Sporazuma.

Pritožbeno sodišče navaja, da iz 6. člena Sporazuma izrecno izhaja, da tožnik izjavlja, da so s tem podpisom te poravnave vse obveznosti tožene stranke iz sodbe ter se izrecno odreka zahtevku po ponovi zaposlitvi pri toženi stranki. Besedilo Sporazuma je jasno in nedvoumno in ga je potrebno tolmačiti tako, kot je zapisano. Tožnik se je dogovoril za način izvršitve sodne odločitve, sporazum je prebral, ga je podpisal in ga tudi razumel, torej sporazum velja. Iz izvedenih dokazov in iz navedb obeh pravdnih strank med postopkom namreč ne izhaja, da bi tožnik sodno izpodbijal Sporazum zaradi morebitne sile, grožnje ali prevare na podlagi določil 94. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ). Pogodba je namreč lahko izpodbojna zaradi napake volje. Kot že navedeno in kot to izhaja iz izvedenih dokazov pa je tožnik poravnavo podpisal prostovoljno, jo je razumel in jo podpisal, sicer pa je besedilo poravnave pripravila tudi njegova pravna pooblaščenka - odvetniška družba. Glede na to, da iz poravnave izhaja, da so poravnane vse obveznosti iz sodbe in se tožnik odreka zahtevku po ponovni zaposlitvi pri toženi stranki, je sodišče pravilno zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke za priznanje in poravnavo vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 11. 2007 do 15. 10. 2010, izplačila regresov za letni dopust za leto 2008, 2009 in 2010 in plačila dela plače na podlagi uspešnosti (oziroma božičnice oz. 13 plače) za leto 2007, 2008 in 2009. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določila 154. člena in 155. člena ZPP in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti 454,45 EUR v roku 8. dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.