Jedro

Prvi pogoj, da izjave o lastnostih ni potrebno pripraviti, je ta, da ni določb na ravni Unije ali nacionalnih določb, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, drugi pogoj pa je ta, da gre za neserijsko proizvodnjo oziroma proizvodnjo proizvedeno individualno ali če je gradbeni proizvod izdelan po naročilu.

Ker obstajajo nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbe bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, je nerelevantno, ali se je sporni proizvod izdeloval serijsko ali neserijsko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da se ji kot proizvajalcu požarnih central ... naloži, da za ta proizvod, dan na trg za uporabo v skladu z nacionalnimi pravili Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik), odpravi formalno neskladnost tako, da zanj pripravi izjavo o lastnostih v skladu z 4. in 6. členom Uredbe (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in sveta o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS (v nadaljevanju Uredba). Določil ji je rok za izvršitev ukrepa in sicer dva meseca po pravnomočnosti odločbe, o čemer mora v treh dneh od izvršitve ukrepa predložiti izjavo o lastnostih prvostopenjskemu organu.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe najprej pojasnjuje, da je enkrat tožeči stranki že izdal odločbo, a jo je drugostopenjski organ odpravil in vrnil zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V nadaljevanju postopka je prvostopenjski organ ugotovil, da je dala tožeča stranka gradbeni proizvod ... na trg s trenutkom njegove dobave oziroma uporabe. V upravnem postopku je tožeča stranka navajala, da je bil ta sistem izdelan v neserijski proizvodnji po meri za vsakega naročnika posebej ali individualno in se pri tem sklicevala na 5. člen Uredbe (v skladu s 5. členom Uredbe namreč ni potrebno pripraviti izjave o lastnostih med drugim tudi, če je gradbeni proizvod proizveden individualno ali izdelan po naročilu v neserijski proizvodnji). Tožeča stranka je navedla, da izjave o skladnosti in izjave o lastnostih nima, jih ne hrani in jih ni zavezana hraniti.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka ne razpolaga z izjavo o lastnostih za navedeni proizvod, pri čemer 2. točka 11. člena Uredbe določa, da proizvajalci hranijo tehnično dokumentacijo in izjavo o lastnostih 10 let po tem, ko je bil gradbeni proizvod dan na trg in jo je družba kot proizvajalka zavezana hraniti. Prvostopenjski organ meni, da je tožeča stranka gradbeni proizvod določila kot tip proizvoda, sestavljen iz komponent. Nanj je namestila CE oznako. 4. člen Uredbe med drugim določa, da če je gradbeni proizvod zajet v harmoniziranem standardu, proizvajalec pripravi izjavo o lastnostih za proizvod, ko je ta dan na trg. Proizvajalec ima možnost odstopanja od obveznosti priprave izjave o lastnostih po (a) odstavku 5. člena Uredbe, če ni določb na ravni Unije ali nacionalnih določb, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, ob dajanju gradbenega proizvoda, zajetega v harmoniziranem standardu, med drugim tudi, če je gradbeni proizvod proizveden individualno ali izdelan po naročilu v neserijski proizvodnji na podlagi posebnega naročila in ga proizvajalec, odgovoren za varno vgradnjo proizvoda v gradbeni objekt, vgradi v posamezen določen gradbeni objekt v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da Pravilnik predstavlja nacionalne določbe. 7. člen Pravilnika namreč določa izdajo in uporabo tehnične smernice „Požarna varnost v stavbah“, ki določa priporočene gradbene ukrepe oziroma rešitve za dosego zahtev Pravilnika, med drugim tudi za sisteme za javljanje ter alarmiranje. Pri svojem ukrepu se prvostopenjski organ sklicuje na 18. člen Zakona o gradbenih proizvodih (v nadaljevanju ZGPro-1), ki v prvem odstavku določa, da če inšpektor ugotovi katero od neskladnosti iz 59. člena Uredbe, od gospodarskega subjekta zahteva, da jo odpravi. Tožeča stranka torej proizvaja z namenom dajanja na trg za vgradnjo gradbeni proizvod ... v objekte, kjer zanj veljajo nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, in za ... ni pripravila izjave o lastnostih, kar ni v skladu s 4. členom Uredbe.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem se enako kot prvostopenjski organ sklicuje na to, da je po 5. členu Uredbe v točki a. določeno, da imajo proizvajalci možnost, da z odstopanjem od prvega odstavka 4. člena Uredbe ne pripravijo izjave o lastnostih, če ni določb na ravni Unije ali nacionalnih določb, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, ob dajanju gradbenega proizvoda, zajetega v harmoniziranem standardu, na trg. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da obstajajo nacionalna pravila, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, to pa je Pravilnik. Iz tega razloga nima nobenega vpliva na odločitev to, ali gre za individualni ali za serijski proizvod. Sicer pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je mogoče z gotovostjo sklepati, da ... predstavlja tipski, torej serijski proizvod. Iz računov je razvidno, da gre dejansko za identične sestave tega proizvoda, čeprav so ti vgrajeni v različne objekte. Če napravo sestavljajo vnaprej znani elementi oziroma različni modularni sistemi, ni mogoče govoriti o individualnem oblikovanju. Tožeča stranka je očitno oblikovala več serij iste vrste, saj centralne sisteme označuje z 1, 2 itd. Poleg tega iz dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka navedeni izdelek določila kot tip proizvoda.

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da Pravilnik ne predstavlja nacionalne določbe, ki naj bi v drugem odstavku točke 3.5 za sisteme za požarno javljanje in alarmiranje določala, da mora biti celoten sistem za požarno javljanje in alarmiranje projektiran po skupini standardov SIST EN 54. Tehnične smernice notorno ne predstavljajo nacionalne zakonodaje. V 7. členu Pravilnika je govora o tehnični smernici „Požarna varnost v stavbah“, katera določa priporočene gradbene ukrepe oziroma rešitve za dosego zahtev iz Pravilnika. Ni govora o kogentni normi, ampak o dispozitivni. Poleg tega ni moč slediti stališču, da je tržni inšpektorat pristojen za zadevno problematiko skladno z določbo 17. člena ZGPro-1. Dejstvo je, da je bila celotna oprema pregledana s strani certificiranih preglednikov, preizkušena in ugotovljena kot ustrezna in skladna z veljavno zakonodajo. Poleg tega želi inšpektorat s svojim tolmačenjem predstaviti nacionalni predpis nad pravom EU, kar je gotovo napačno in zmotno. Nadalje tožeča stranka podrobno pojasnjuje, kakšno je razmerje med evropskim in nacionalnim pravom. Tožena stranka tudi ne utemelji, zakaj meni, da gre pri artiklu ... sploh za gradbeni proizvod. Skladno z Uredbo je gradbeni proizvod tisti, ki je dan na trg za trajno vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele. Adresni vmesniki pa so naprave, ki omogočajo priklop konvencionalnih, neadresnih elementov na adresno zanko. V konkretnem primeru je šlo tudi za individualne in ne serijske proizvode. Za take proizvode pa izjava o skladnosti in lastnostih ni potrebna. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na to, da je Okrajno sodišče v Kamniku s pravnomočno sodbo odločilo, da za ... velja izjema po 5. členu Uredbe in da tožeča stranka take izjave ni dolžna predložiti. Tožeča stranka predlaga naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da jo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zagovarja stališče, da ni možno uporabiti odstopanja glede na 5. člen Uredbe, saj v danem primeru nacionalne določbe predstavlja Pravilnik v povezavi s tehnično smernico TSG-1-001 2010 „Požarna varnost v stavbah“. Pristojnost s strani tržnega inšpektorata temelji na ZGPro-1 in Uredbi, ki je evropsko pravo in določa pogoje za dajanje gradbenih proizvodov na trg. Gradbeni proizvod je vsak proizvod ali sklop proizvodov, ki je proizveden in dan na trg za nadaljnjo vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele ter katerega lastnosti spremenijo lastnosti gradbenih objektov glede na osnovne zahteve za gradbene objekte. Adresni vmesniki, ki jih navaja tožnik, niso predmet izdane odločbe, ampak je to sistem za javljanje ter alarmiranje .... Sklicevanja in opredeljevanje glede individualnega ali serijskega proizvoda pa je brezpredmetno, saj za individualno ali po naročilu v neserijski proizvodnji izdelane gradbene proizvode obstojijo nacionalne določbe. V zvezi s sodbo v prekrškovnem postopku pa tožena stranka navaja, da načelo ne bis in idem ni bilo kršeno, saj je bila navedena sodba izdana v prekrškovnem in ne v upravnem postopku. Tožena stranka se sklicuje tudi na smernice, ki jih je pripravilo združenje Euroalarm, iz katerih je razvidno, da se 5. člen ne uporablja, če je proizvod zasnovan kot modularni in sestavljen na kraju samem (sestavljen iz vnaprej znanih elementov) kot je v danem primeru. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga za izpodbijano odločbo podana v 59. členu Uredbe, ki določa, da država članica brez poseganja v člen 56 od gospodarskega subjekta zahteva, da neskladnost odpravi med drugim tudi, kadar ugotovi, da izjava o lastnostih ni pripravljena, čeprav se to zahteva v skladu s členom 4 Uredbe. Nadalje ZGPro-1 v 18. členu določa, da če inšpektor ugotovi katero od neskladnosti iz 59. člena Uredbe, od gospodarskega subjekta zahteva, da jo odpravi.

9. V 4. členu Uredbe je določeno, da če je gradbeni proizvod zajet v harmoniziranem standardu ali ustreza evropski tehnični oceni, ki je bila zanj izdana, proizvajalec pripravi izjavo o lastnostih za proizvod, ki je ta dan na trg. V skladu s 5. členom Uredbe imajo proizvajalci možnost, da z odstopanjem od člena 4 (1) in če ni določb na ravni Unije ali nacionalnih določb, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, ob dajanju gradbenega proizvoda, zajetega v harmoniziranem standardu, na trg, ne pripravijo izjave o lastnostih med drugim tudi, če je gradbeni proizvod proizveden individualno ali izdelan po naročilu v neserijski proizvodnji na podlagi posebnega naročila in ga proizvajalec, odgovoren za varno vgradnjo proizvoda v gradbeni objekt, vgradi v posamezen določeni gradbeni objekt v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili, pri čemer so za vgradnjo odgovorne osebe, ki so v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili odgovorne za varno izvedbo gradenj (točka (a) 5. člena Uredbe). Iz navedenega besedila torej izhaja, da mora biti kumulativno izpolnjenih več pogojev hkrati, da se lahko nek subjekt sklicuje na to izjemo, pri čemer sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka sklicuje prav na izjemo iz 5. (a) člena Uredbe. Prvi pogoj, da izjave o lastnostih ni potrebno pripraviti, je ta, da ni določb na ravni Unije ali nacionalnih določb, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, drugi pogoj pa je ta, da gre za neserijsko proizvodnjo oziroma proizvodnjo proizvedeno individualno ali če je gradbeni proizvod izdelan po naročilu. Torej, če obstajajo določbe na ravni Unije ali nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, potem je povsem nerelevantno, ali je proizvod proizveden individualno in v neserijski proizvodnji ali pa v serijski proizvodnji, saj v tem primeru že prvi pogoj ni izpolnjen.

10. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da obstajajo nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbe bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti, zato je nerelevantno, ali se je sporni proizvod izdeloval serijsko ali neserijsko. V konkretnem primeru je ta nacionalna določba Pravilnik, ki v 5. členu določa, da če je glede na zasnovo, lokacijo, namembnost in velikost stavbe to nujno, morajo biti za zagotovitev hitre in varne evakuacije uporabnikov stavbe do hitrega posredovanja gasilcev v stavbi vgrajeni sistemi za požarno javljanje in alarmiranje (drugi odstavek 5. člena Pravilnika). Nadalje je v 7. členu Pravilnika določeno, da minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za dajanje gradbenih proizvodov v promet, tehnično smernico „Požarna varnost v stavbah“, ki določa priporočene gradbene ukrepe oziroma rešitve za dosego zahtev tega Pravilnika in je sestavljena iz evakuacijske poti in sistemov za javljanje ter alarmiranje (3. alineja prvega odstavka 7. člena Pravilnika). Ta tehnična smernica je v konkretnem primeru TSG-1-001 2010 v točki 3.5. S tem v zvezi se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da Pravilnik ne predstavlja nacionalne določbe, saj je Pravilnik sprejel minister za okolje v soglasju z ministrom za obrambo, objavljen je bil v Uradnem listu RS in je veljaven. Če Pravilnik vsebuje izraz priporočeni gradbeni ukrepi, to še ne pomeni odsotnosti nacionalnih določb. Nacionalne določbe torej obstajajo, pa četudi so gradbeni ukrepi le priporočeni. Bistveno za izjemo po 5. členu Uredbe je namreč to, da nacionalne določbe obstajajo.

11. Nadalje sodišče ugotavlja, da inšpektorat A je pristojen za izdajo take odločbe, kot je predmet presoje v tem upravnem sporu. ZGPro-1 namreč v 17. členu določa, da nadzor nad izvajanjem tega zakona in Uredbe opravljata inšpekcija, pristojna za trg, za nadzor gradbenih proizvodov na trgu, ter organ, pristojen za kemikalije, za nadzor informacij iz petega odstavka 6. člena Uredbe in tretjega odstavka 6. člena tega zakona.

12. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi želela tožena stranka oziroma prvostopenjski organ postaviti nacionalni predpis nad pravom EU. Uredba je nedvomno pravo EU in Uredba se v 5. členu sama sklicuje na nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti. Glede na to, da se Uredba sama sklicuje na nacionalne določbe, ni mogoče trditi, da bi tožena stranka odstopala od primarnosti prava EU.

13. Sodišče tudi meni, da je neutemeljena tožbena navedba, da v konkretnem primeru pri izdelku ... ne bi šlo za gradbeni proizvod. 1. točka 2. člena Uredbe namreč določa, da pomeni gradbeni proizvod vsak proizvod ali sklop proizvodov, ki je proizveden in dan na trg za trajno vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele ter katerega lastnosti spremenijo lastnosti gradbenih objektov glede na osnovne zahteve za gradbene objekte. Adresni vmesniki, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, pa niso predmet izpodbijane odločbe, ampak so predmet požarne centrale ....

14. Sodišče je že pojasnilo, da izjema po 5. členu Uredbe ni mogoča že, če obstajajo nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti. Torej v navedenem primeru sploh ni relevantno, ali je podan tudi nadaljnji pogoj za uveljavljanje te izjeme, to je, da je gradbeni proizvod proizveden individualno ali po naročilu v neserijski proizvodnji. Ne glede na navedeno pa je po mnenju sodišča drugostopenjski organ prepričljivo pojasnil, zakaj po njegovem mnenju tudi ta pogoj ni izpolnjen. Sodišče se v tem delu pridružuje razlogom, navedenim v odločbi tožene stranke, in skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju teh razlogov ne bo ponovno navajalo.

15. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ drugače odločiti zato, ker je sodišče v prekrškovnem postopku menilo, da tožeča stranka izjave ni bila dolžna predložiti. Prekrškovni postopek, kjer najprej določa prekrškovni organ, nato pa v primeru vložitve pravnih sredstev sodišče splošne pristojnosti, ni isto kot upravni postopek, ki se lahko nadaljuje v upravni spor, ki ga rešuje Upravno sodišče RS. Gre za dva različna postopka, ki zasledujeta različne cilje. Upravno sodišče RS v tem primeru ni vezano na odločitve sodišč splošne pristojnosti, ki ugotavljajo odgovornost za prekršek.

16. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Pri tem je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka z izjavami o lastnostih proizvoda ne razpolaga. Sporno pa je vprašanje, ali obstajajo nacionalne določbe, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti. Pri tem vprašanju gre izključno za vprašanje materialnega prava. Sodišče meni, da sta oba organa materialno pravo pravilno uporabila, ko sta prišla do zaključka, da nacionalne določbe obstajajo in s tem že ni podan eden od kumulativno določenih pogojev za izjemo po 5. členu Uredbe. Čim pa ta pogoj ni izpolnjen je po mnenju sodišča povsem nerelevantno, ali se proizvod proizvaja serijsko ali neserijsko in če je v tem delu dejansko stanje sporno, zaslišanje zastopnika tožeče stranke ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Tudi če bi uspela tožeča stranka dokazati, da se proizvod proizvaja neserijsko, še vedno ne bi bil izpolnjen temeljni pogoj, to je, da ni določb nacionalnega prava, ki predpisujejo navedbo bistvenih značilnosti tam, kjer se nameravajo gradbeni proizvodi uporabiti. Zaradi tega je sodišče ocenilo, da v konkretnem primeru tudi zaslišanje predstavnika tožeče stranke v nobenem primeru ne bi moglo privesti do drugačne odločitve in je tako podan razlog za neizvedbo glavne obravnave iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da lahko sodišče odloči brez obravnave tudi takrat, kadar predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.