Jedro

Očitek kršitve 1. odstavka 27. člena ZVCP je v opisu kaznivega dejanja iz 1. odstavka 325. člena KZ dejanja sklepčen, če so v izreku navedene okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je storilec vozil z neprilagojeno (neprimerno) hitrostjo, ni pa nujno, da je ta v izreku tudi izrečno numerično opredeljena. Neprimerna je namreč vsaka tista hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila in možnost ustavitve pred oviro, ki jo je v danem trenutku voznik dolžan pričakovati. Tak očitek je vozniku mogoče nasloviti tudi takrat, ko hitrosti vožnje ni mogoče natančno določiti, če iz dejstev, navedenih v opisu dejanja, izhaja, da je bila hitrost vožnje glede na okoliščine, ki vplivajo na obvladljivost in možnost ustavitve, neprilagojena (prevelika).

Sodišče krši kazenski zakon tedaj, če obdolžencu izreče kazen mimo omejitev, določenih v zakonu, ali če pri izreku kazni ravna samovoljno, brez stvarnega razloga.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.7.2004 obsojenega R.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen šestih mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca T.Ž. in B.S. s premoženjskopravnima zahtevkoma, prvega v višini 5.000.000 SIT, drugo pa v višini 10.000.000 SIT, napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi zato, ker obsojenčev zagovornik ne sprejema dokazne presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je zahtevo dne 23.1.2006 umaknil, vendar tega umika Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, ker je o vloženem izrednem pravnem sredstvu, na podlagi prošnje obsojenčevega zagovornika za prednostno reševanje z dne 20.10.2005 o zahtevi že odločilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva nima prav, da iz izreka pravnomočne sodbe ne izhaja nobena konkretna okoliščina o hitrosti obsojenčeve vožnje in opis konkretnega stanja ceste ter da je zato ni mogoče preizkusiti, se o njej izreči oziroma zoper (ne)konkreten očitek konsistentno braniti. Obsojencu se ne očita prehitra vožnja , torej prekoračitev dovoljene hitrosti glede na stanje prometne signalizacije, pač pa kršitev 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Po tej določbi mora voznik prilagoditi hitrost vožnje tako, da vozilo stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Zakonski znak, ki ga ureja navedena dopolnilna norma, je v opisu dejanja sklepčen, če so v izreku navedene okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je storilec vozil z neprilagojeno (neprimerno) hitrostjo, ni pa nujno, da je ta v izreku tudi izrečno numerično opredeljena. Neprimerna je namreč vsaka tista hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila in možnost ustavitve pred oviro, ki jo je v danem trenutku voznik dolžan pričakovati. Tak očitek je vozniku mogoče nasloviti tudi takrat, ko hitrosti vožnje ni mogoče natančno določiti, če iz dejstev, navedenih v opisu dejanja, izhaja, da je bila hitrost vožnje glede na okoliščine, ki vplivajo na obvladljivost in možnost ustavitve neprilagojena (prevelika). Te okoliščine pa so v opisu dejanja navedene in dovolj določne, saj je očitek kršitve formulirana tako, da obsojenec ni prilagodil hitrosti vožnje stanju vozišča, ki je bilo mokro in spolzko ter preglednosti ceste, pri čemer je slednje potrebno povezovati z nadaljnjo navedbo, da je zaradi tega pri vožnji skozi desni ovinek z vozilom zapeljal z desnega smernega vozišča v levo na vozni pas, namenjen vozilom iz nasprotne smeri, kjer je zadel v motorno kolo, ki ga je upravljal oškodovanec T.Ž., kot sopotnica pa se je na vozilu peljala B.S. Dejstva, ki utemeljujejo očitek, da je obsojenec vozil v nasprotju z določbo 1. odstavka 27. člena ZVCP, so v izreku kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirana, zato je za nasprotno vložnikovo trditev, ki po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, treba kot neutemeljeno zavrniti.

Opis kaznivega dejanja v obtožbi in v njej vsebovan očitek kršitve dolžnostnega ravnanja je dovolj določen, da je obsojencu omogočal možnost učinkovite obrambe. V dokaznem postopku je sodišče postavilo tudi sodnega izvedenca cestnoprometne stroke dr. N.Č., ki je glede na razpoložljive podatke podal mnenje, ki ga je sprejelo tudi sodišče, da je obsojenec vozil s hitrostjo okrog 90 km/h, da pa bi glede na konkretne razmere desni ovinek lahko varno izpeljal s hitrostjo 60 km/h. Obsojenec se je postopku zagovarjal, da ga je zaneslo, ker je zavrl, ko je opazil, da je vozilo pred njim zapeljalo čez luknjo, sodišče pa je njegov zagovor, sklicujoč se na izvedensko mnenje, argumentirano zavrnilo. Kolikor vložnik opis dejanja izpodbija z vidika, da očitek v njej ni bil konkretiziran tako, da bi se mogel konsistentno braniti, mu zato ni mogoče pritrditi.

Ne drži trditev v zahtevi, da sodba nima razlogov o očitku, da hitrost obsojenčevega vozila ni bila prilagojena preglednosti ceste, saj so ti razlogi ustrezno obrazloženi na 9. strani prvostopenjsko sodbe, ko sodišče ocenjuje, da je bila hitrost prekoračena tudi v odnosu na preglednost cestišča, kar pa je potrebno presojati glede na ugotovitev v napadeni sodbi, o vožnji skozi desni ovinek. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec vozil s hitrostjo, ki je 30 km višja od tiste še prilagojene. Kolikor vložnik zavrača presojo, da je bila obsojenčeva vožnja objestna in agresivna, da v opisu dejanja za tako ugotovitev ni podlage, ponuja lastno dokazno oceno in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Prav tako vložnik izpodbija dejansko stanje z navedbami, da je podan precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni odločbi. Tako navaja, da obstoji precejšen dvom, ali je bil pred krajem prometne nesreče postavljen prometni znak za mokro in spolzko vozišče, v zahtevi pa podaja svojo razlago izpovedbe priče A.O., ki pa se razlikuje od dokazne ocene sprejete v izpodbijani pravnomočni odločbi. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako se ni mogoče strinjati z vložnikom, da je z izrekom kazni šestih mesecev zapora sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po 41. členu KZ in kršilo obsojenčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pri tem se sklicuje na to, da kazen, izrečena v konkretnem primeru, presega oziroma odstopa od kaznovalne prakse sodišč v podobnih zadevah in primeroma citira dve konkretni odločbi.

Vrhovno sodišče je dolžno presojati, ali je kazen nezakonita oziroma ali gre za samovoljno (arbitrarno) odločbo. Splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku, načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa pomeni udejanjanje splošnega načela enakosti na področju sodnega varstva. Načelo enakosti oziroma načelo o enakem varstvu pravic zavezuje sodišče, da: a) v podobnih primerih odloča podobno in v različnih različno (nasprotno bi lahko pomenilo kršitev materialnega zakona) in b) zagotovi strankam enakopravno obravnavanje (nespoštovanje te pravice pa lahko privede do procesnih kršitev).

Sodišče kazen odmeri v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni navedenimi v 41. členu KZ. Določba 1. odstavka tega člena zavezuje sodišče ne samo glede tega, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisne za to dejanje, ampak tudi glede tega, da se kazen odmeri po teži storjenega dejanja in storilčevi krivdi, pri čemer še upošteva olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v 2. odstavku. Sodišče pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, ampak mora upoštevati vsebinske usmeritve zakona. Tako sodišče krši kazenski zakon tedaj, če obdolžencu izreče kazen mimo omejitev določenih v zakonu ali če pri izreku kazni ravna samovoljno, brez stvarnega razloga (kar obsojenčev zagovornik sodišču očita v konkretni kazenski zadevi).

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo, da sta bili v nesreči poškodovani dve osebi, ki bosta zaradi poškodb, ki sta jih dobili, prizadeti do konca življenja, zlasti to velja za oškodovanko, ki je ostala za vedno skažena, stopnjo kršitve dolžnostnega ravnanja in da je obsojenec kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo kot hujšo obliko krivde. Obsojencu je kot olajševalno upoštevalo, da še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj in tudi ne spoznan za odgovornega zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov ter da je oče dveh mladoletnih otrok, ki ju po lastni izjavi preživlja.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče odločitev o kazni v izpodbijani pravnomočni sodbi argumentirana in razumna, kazen pa je odmerjena v skladu z zakonom predpisanimi omejitvami. Glede na navedeno sodbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Tudi zato ne, ker načelo individualizacije pri izrekanju kazni omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Ali drugače, ob različnih ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo lahko, temveč je tudi dolžno izreči različno kazen. Zato vložniku ni mogoče pritrditi, da je sodišče z izrekom navedene zaporne kazni obsojencu kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 41. členom KZ.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega R.L., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, v znesku 250.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz podatkov v spisu ter okoliščino, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo.