Jedro

Sodišče druge stopnje je tvegano (aleatorno) naravo sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju pravilno pojmovalo in tudi pravilno ocenilo pomen, ki ga je zaradi take narave te pogodbe imela toženčeva vednost, da je njegov sopogodbenik (preživljanec, sedaj pokojni tožničin mož in oče tožnikov) neozdravljivo bolan in ga zato neizbežno čaka skorajšnja smrt. Pravilno pa je upoštevalo tudi to, da je po sporni pogodbi toženec prevzel ne samo preživljanje sopogodbenika, ampak tudi preživljanje sopogodbenikove matere. To drugo toženčevo preživljalsko obveznost (kakršno izrečno predvideva določba 1. odstavka 117. člena ZD), je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je bila sporna pogodba ob sklenitvi tvegana za toženca v takem smislu in v takem obsegu, v kakršnem je to značilno za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določbah ZD. Pravilen pa je končno tudi rezultat te presoje: sporna pogodba je bila prav zaradi druge prevzete preživljalske obveznosti (do sopogodbenikove matere), za toženca tvegana v takem smislu in takem obsegu, kakor je za tovrstno pogodbo značilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - ugotovitev, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 5.5.1993 sklenila toženec kot preživljalec in J. H. kot preživljanec; in (kot posledico ugotovljene ničnosti pogodbe) - ugotovitev, da sodijo v zapuščino po pok. J. H. (možu tožnice in očetu tožnikov), umrlem dne 12.8.1993, nepremičnine vl. št. 313 k.o. Š. neoddeljena polovica nepremičnin vl. št. 68 iste k.o., neoddeljena tretjina nepremičnin vl. št. 657 iste k.o. in v zahtevku navedene premičnine (kmetijski stroji in orodja - po tožbenih navedbah pritikline navedenih nepremičnin).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da se revizija kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa kot neutemeljena zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odstavek 186. člena ZPP). Med take spore sodijo tudi spori iz 3. odstavka 382. člena ZPP, tj. spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša niti na denarni znesek niti na izročitev stvari ali izvršitev kakšne drugačne dajatve. Mednje sodi tudi obravnavani spor. Če tožnik tako ne ravna, revizije v takem sporu ni.

Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe. Toženec v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, ampak jo je navedla šele na poziv sodišča na glavni obravnavi dne 25.1.1994. Ni pa pravilno nadaljnje njegovo stališče, da ta navedba vrednosti spornega predmeta ni upoštevna za presojo dovoljenosti revizije. Toženec namreč pri tem stališču prezre, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 31.12.1993 spremenila drugo točko tožbenega zahtevka in s tem spremenila tožbo (1. odstavek 191. člena ZPP) ter da je zato treba upoštevati njeno določitev vrednosti spornega predmeta (tj. odpravo te pomanjkljivosti tožbe), ki jo je opravila na poziv sodišča, podan na takoj zatem opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 25.1.1994. Tedaj določena vrednost spornega predmeta 300.000,00 SIT je bila zadostna za dovoljenost revizije (pri tedanji mejni vrednosti 80.000,00 SIT iz 3. odstavka 382. člena ZPP). Torej je revizija tožeče stranke dovoljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, da je zavrnilo pritožbo v tistem delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala nova dejstva v smislu 1. odstavka 352. člena ZPP. Pravilno je namreč stališče sodišča druge stopnje glede pritožbenega zatrjevanja, da je volja pok. J. H. pri sklenitvi sporne pogodbe imela napake, namreč stališče, da je s tem tožeča stranka spremenila trditveno podlago tožbenega zahtevka. Sprememba trditvene podlage zahtevka pomeni spremembo istovetnosti zahtevka, kar je sprememba tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP, ki pa je dovoljena le do konca glavne obravnave. Torej je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v tem delu v pritožbi ni šlo za navajanje novih dejstev (dovoljeno pod pogoji 1. odstavka 352. člena ZPP) o zahtevku, o katerem je bilo odločeno na prvi stopnji, temveč za nedovoljen poskus spremembe tožbe po koncu glavne obravnave.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sporna pogodba je pogodba o dosmrtnem preživljanju v smislu določb 117. do 122. člena ZD (zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78). Sodišče druge stopnje, pred njim pa že sodišče prve stopnje, je tvegano (aleatorno) naravo te pogodbe pravilno pojmovalo in tudi pravilno ocenilo pomen, ki ga je zaradi take narave te pogodbe imela toženčeva vednost, da je njegov sopogodbenik (preživljanec, sedaj pokojni tožničin mož in oče tožnikov) neozdravljivo bolan in ga zato neizbežno čaka skorajšnja smrt. Predvsem je pravilno upoštevalo tudi to, da je po sporni pogodbi toženec prevzel ne samo preživljanje sopogodbenika J. H., ampak tudi preživljanje sopogodbenikove matere A. H. To drugo toženčevo, s sporno pogodbo dogovorjeno preživljalsko obveznost (kakršno izrečno predvideva določba 1. odstavka 117. člena ZD), je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je bila sporna pogodba ob sklenitvi tvegana za toženca v takem smislu in v takem obsegu, v kakršnem je to značilno za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določbah ZD. Pravilen pa je končno tudi rezultat te presoje: sporna pogodba je bila prav zaradi druge prevzete preživljalske obveznosti (do sopogodbenikove matere), za toženca tvegana v takem smislu in takem obsegu, kakor je za tovrstno pogodbo značilno.

Pravkar navedeni razlogi revizijskega sodišča, s katerimi je pritrdilo ključni presoji sodišča druge stopnje, so odgovor na revizijska stališča o tem: - da je vednost preživljalca o nesorazmerju med njegovimi dajatvami in koristmi v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju odločilna ne le tedaj, ko so preživljalčeve obveznosti neznatne, ampak tudi tedaj, kadar so bistveno manjše, kakor pa bi bile, če bi bil preživljanec zdrav; - da je ob ugotovljenem dejanskem stanju toženec očitno vedel, da je njegova pogodbena obveznost bistveno manjša, kakor bi bila, če bi bil njegov sopogodbenik zdrav; - da se zato nujno zastavlja vprašanje, ali bi toženec sklenil pogodbo, če ne bi vedel, da je preživljanec tako hudo bolan; - da je, prav zaradi pomena intenzivnosti nesorazmerja med preživljalčevimi obveznostmi in koristmi iz pogodbe, bila pomembna visoka starost preživljančeve matere ob sklenitvi pogodbe in torej tudi pričakovana starost, s katero je pri njej treba računati, na kar da je toženec v pritožbi opozoril in to utemeljeno, ne pa neprimerno, saj se mora pravo ukvarjati z dejanskimi odnosi v življenju.

Tožeča stranka po presoji revizijskega sodišča pri ugotovljenem dejanskem stanju na pravkar povzete razloge neutemeljeno opira svojo grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi - kakor je razvidno iz stališč, zapisanih pred tem. Dodati velja le še to, da se tako materialnopravna podlaga, ki jo je tožeča stranka uveljavljala za ničnost sporne pogodbe, kakor stališče sodne prakse (citirano v izpodbijani sodbi) o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju v dejanski situaciji, ki naj bi bila potrditvah tožbe podana tudi pri sporni pogodbi - nanašata na vprašanje vednosti preživljalca o neizbežni skorajšnji smrti preživljanca (ki izključuje tveganost pogodbe za tega pogodbenika), ne pa morda na vprašanje objektivnih izhodišč za oceno predvidljive stopnje tveganja, ki ga preživljalec prevzema, ko sklene pogodbo o dosmrtnem preživljanju z določenimi preživljalskimi obveznostmi. Zato v tistih določbah materialnega prava, na katere se je tožeča stranka sklicevala, ni bilo podlage, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi dejstva, ki so povezana s starostjo druge preživljanke, matere toženčevega sopogodbenka (v času pogodbe stare 80 let in še v času sojenja, tj. konca glavne obravnave zdrave in sposobne za kmečka dela) in sicer dejstva v smeri pričakovane starosti take in prav te preživljanke. To pa seveda pomeni, da so bila ugotovljena vsa odločilna, za odločitev o tožbenem zahtevku pomembna dejstva - po že prej povedanem pa tudi, da je bilo na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zatevek pravnomočno zavrnjen.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je revizija neutemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zatorej treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega odgovora (1. odstavek 166. člena ZPP) ima podlago v določbi 1. odstavka 155. člena ZPP in presoji revizijskega sodišča, da glede na vsebino revizije in revizijskega odgovora stroškov tega odgovora ni mogoče priznati kot potrebne pravdne stroške.