Jedro

Ker sta investitorja v upravnem postopku predložila dokazilo, da razpolagata z zemljiščem (zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da sta lastnika spornega zemljišča), tožnica pa ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je v zvezi z zadevnim zemljiščem v teku denacionalizacijski postopek, niti to ne izhaja iz listin v upravnih spisih, so v obravnavani zadevi glede dokazila o razpolaganju z zemljiščem izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 1.2.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote T. z dne 30.6.1999, s katero je upravni organ prve stopnje dovolil investitorjema K.M. in K.D. postavitev pomožnega objekta - ropotarnice in zgraditev opornega zidu na parc. št. 233/6 k.o. V.L. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka tožnici pravilno pojasnila, da zadevno stavbno zemljišče ne more biti vrnjeno v naravi v denacionalizacijskem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje izdaja odločbe o dovolitvi priglašenih del ne pomeni nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl. US RS). Sodišče prve stopnje je navedlo še, da tožnica ne zatrjuje, iz podatkov v spisu pa niti ne izhaja, da bi bilo to zemljišče sploh predmet denacionalizacijskega postopka. Tožbene ugovore o načinu vožnje investitorja mimo njene hiše in domneve tožnice, da bo iz ropotarnice zrasla mehanična delavnica, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi.

Tožnica v pritožbi navaja, da bo dostop do ropotarnice iz poljske poti, ki vodi mimo njene hiše, torej na škodo njene parcele. Nadalje navaja, da ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da gre zgolj za domnevo, da bo iz ropotarnice zrasla mehanična delavnica, saj že sedaj popravljajo avtomobile v garaži že zgrajene hiše. Navaja še, da je zadevno zemljišče kot del njenemu očetu zaplenjenega premoženja prišlo po podržavljanju v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih pravnih poslov, zaplembo premoženja njene družine in tudi zaporno kazen za očeta pa je zahtevala Občina T. Pritožbi je tožnica predložila tudi listine, ki se nanašajo na zaplembo premoženja njenemu očetu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnice. Po 2. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) izda za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Prostorski izvedbeni akt v obravnavni zadevi predstavlja Odlok o prostorskih in ureditvenih pogojih za območje Občine T. (planske celote 1, 3, 4, 5) (Skupščinski D. list, št. 4/91, v nadaljevanju PUP), za katera dela po občinskem odloku zadostuje priglasitev, pa določa Odlok o določitvi pomožnih objektov v Občini T., za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju Odlok). Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da je priglasitev nameravanih del (postavitev pomožnega objekta - ropotarnice in opornega zidu na zemljišču parcelna št. 233/6 vl.št.591 k.o. V.L.) v skladu s PUP in Odlokom.

Ugovori tožnice, ki jih je uveljavljala že v upravnem postopku in v tožbi, ponavlja pa jih tudi v pritožbi, da je bilo zadevno zemljišče zaplenjeno njenemu očetu ter da je v zasebno lastnino prešlo na podlagi šikanoznih pravnih poslov, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. 88. člen ZDen sicer določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, vendar pa tožnica v upravnem postopku ni niti izrecno zatrjevala niti izkazala, da bi bil v zvezi z zadevnim zemljiščem v teku denacionalizacijski postopek, niti pa to ne izhaja iz listin v upravnih spisih. Ker sta investitorja v upravnem postopku predložila dokazilo, da razpolagata z zemljiščem (zk izpisek, iz katerega izhaja, da sta lastnika spornega zemljišča), tožnica pa ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je v zvezi z zadevnim zemljiščem v teku denacionalizacijski postopek, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Listin, ki jih je tožnica kot dokaz predložila v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. V skladu z 71. členom ZUS sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnje, tega pa tožnica v obravnavani zadevi ni dokazala. Pritožbeni ugovori v zvezi z urejenostjo dostopa do zadevne parcele in nameravano preureditvijo ropotarnice v mehanično delavnico za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.