Jedro

19.V zvezi z ugotovljenim obsegom kršitve toženke je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno vztrajanje, da je tožnik v času izravnave ur delovnega časa počival, saj ni bil na razpolago za delo. S takšno razlago bi bila tožniku z izravnavo presežnih ur odvzeta pravica do počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka z izravnavo presežnih ur prekrivala dejanski obseg nadurnega dela tožnika. Toženka se v zvezi z razporejanjem delovnega časa v pritožbi neutemeljeno sklicuje na avtonomijo delodajalca pri organizaciji delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pravica delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa omejena, nadurno delo pa je dopustno odrediti samo pod pogoji iz 144. člena ZDR‑1. Skladno s prvim odstavkom 146. člena ZDR‑1 ima prerazporeditev delovnega časa prednost pred odrejanjem nadurnega dela.

9.Toženka s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo prepozne navedbe tožnika, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik navedbe v pripravljalnih vlogah z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 podal pred prvim narokom za glavno obravnavo 28. 2. 2024, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so bile podane skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo.

Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo.

Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kolikšni meri je protipravno ravnanje toženke vplivalo na družinsko življenje in zdravo življenjsko okolje tožnika. Utemeljeno je presodilo, da je tožnik zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine, katerih intenziteto je ustrezno pojasnilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice ni mogoče cepiti na posamezne vidike oškodovančevega trpljenja, je sodišče prve stopnje nepremoženjsko škodo iz tega naslova pravilno presojalo kot celoto skladno s 179. členom OZ. Pri tem je ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivizacije, pritožbeni očitki toženke o previsoko priznani odškodnini za nepremoženjsko škodo pa so neutemeljeni. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na sodbo VSL I Cp 3295/2015, ki se nanaša na kršitev osebnostne pravice zaradi medsosedskega vznemirjanja in s to zadevo ni primerljiva.

10.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka. Glede na spoznavno stisko tožnika je sodišče prve stopnje zahtevo substanciranja dejanskih navedb ustrezno omililo, njegov zahtevek utemeljeno štelo za sklepčen in dopustilo, da na podlagi predloženih evidenc delovnega časa svoje trditve naknadno še natančneje časovno opredeli.

Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil v obliki pravno priznane premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal zmanjšanja premoženja (navadne škode) ali izgubljenega dobička.

21.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh strank v postopku je pravilno določilo glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. Tožnik v pritožbi z zavzemanjem za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini neutemeljeno nasprotuje metodi izračuna uspeha strank v postopku, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. V tem primeru prisojena odškodnina ni izgubila svojega pomena zaradi stroškovne odločitve. Ker so bili stroški postopka zaradi pretiranega zahtevka višji, tožnik ni upravičen do njihovega povračila v celoti, temveč sorazmerno njegovemu uspehu.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Na podlagi ugotovljenih predpostavk je utemeljilo njeno pogodbeno in tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost.

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost v zvezi z izpovedjo tožnika ni podana, saj se pritožbeni očitek ne nanaša na napako tehnično‑prenosne narave, temveč na grajo dokazne ocene, ki je prav tako neutemeljena. Izpoved tožnika je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in utemeljeno štelo, da je z opisom svoje psihične in fizične izčrpanosti smiselno potrdil trditve o nepremoženjski škodi zaradi glavobolov in težav s koncentracijo. Pravilno je ugotovilo tudi časovni razpored delovnih ur tožnika. Pri tem urnikom dela ni pripisalo napačne vsebine, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi. Urniki dela, v zvezi s katerimi v pritožbi uveljavlja protispisnost, se namreč ne nanašajo na vtoževano obdobje in za presojo niso relevantni.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v 3. in 5. členu Direktive 2003/88/ES.

22.Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri sodnih stroškov. Drži, da se je toženka v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023 zgolj izjavila o nameravani prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Takšna izjava ne predstavlja obrazložene vloge, zato ji je sodišče prve stopnje zanjo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Gre namreč za obrazložen dopis, za sestavo katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk. V zvezi z vlogama toženke z dne 27. 9. 2023 in 29. 4. 2024 tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da nista bili potrebni za postopek, posledično pa so nepotrebni tudi stroški, ki so zaradi tega nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker niti poizvedba o razpisanih narokih v preostalih istovrstnih zadevah z dne 27. 9. 2023 niti izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka za glavno obravnavo z dne 29. 4. 2024 nista imeli vsebinskega pomena za odločitev v zadevi, mora stroške teh vlog nositi toženka sama. V preostalem je pritožba tožnika, ki nasprotuje tudi priznanju nagrad za vloge toženke z dne 18. 9. 2023, 4. 10. 2023 in 21. 2. 2024, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je toženki utemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk za sestavo obrazložene vloge z dne 4. 10. 2023. Tudi vlogi z dne 18. 9. 2023 in 21. 2. 2024 je pravilno štelo kot kratki vlogi, ki nista povsem nepotrebni za postopek, zato je za vsako toženki utemeljeno priznalo nagrado v višini 50 točk. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče stroške, ki se priznajo toženki, znižalo za 350 točk. Pri ponovni odmeri stroškov je upoštevalo tudi, da je pri izračunu materialnih stroškov tožnika, kot pravilno opozarja v pritožbi, prišlo do računske napake. Stroški toženke ob upoštevanju uspeha tako znašajo 1.361,87 EUR, stroški tožnika pa 501,75 EUR. Posledično se po pobotanju stroški, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, znižajo s 1.265,24 EUR na 860,13 EUR.

Izrek

12.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal odškodnino zaradi kršitve pravice do počitka, pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil v obliki pravno priznane premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal zmanjšanja premoženja (navadne škode) ali izgubljenega dobička. S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka v vtoževanem obdobju dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, tožnik niti v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi mu toženka za opravljeno delo plačala premalo.

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v točki IV izreka delno spremeni, tako da se pravdni stroški, ki jih je toženi stranki dolžna plačati tožeča stranka, znižajo na 860,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

23.Odmeri stroškov postopka z utemeljevanjem potrebnosti stroškov njenih pooblaščencev za prihod na narok iz Ljubljane v Koper v pritožbi nasprotuje tudi toženka. Ker pravica svobodne izbire odvetnika, razen v posebnih okoliščinah, ne utemeljuje prevalitve plačila potnih stroškov pooblaščenca zunaj okrožja sodišča na nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da mora te stroške kriti toženka sama. Posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno presojo, toženka ni navedla med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi. Njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neustrezno ocenilo relevantnost tožnikove četrte pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2024, je neutemeljen. Ker je njegova vloga obrazložena in vsebuje vse elemente iz 105. člena ZPP, saj se nanaša na dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljeval svoj zahtevek, mu je sodišče prve stopnje zanjo pravilno priznalo nagrado v višini 300 točk.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

13.Z uveljavljanjem kršitve pravice do počitka tožnik ni utemeljeval posega v njegovo premoženjsko sfero. Ta je začrtana s premoženjskimi pravicami, ki jih je, drugače kot pravico do počitka, mogoče izraziti v denarju. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Pritožbeno zavzemanje za plačilo izostalega časa počitka, ki mu tožnik pripisuje ekonomsko vrednost, je zato neutemeljeno.

24.Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo glede odločitve o stroških, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

14.Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, ne potrjuje njegovega stališča, da je zaradi izostalega počitka, ki ga ne more koristiti za nazaj, upravičen do odškodnine v obliki nadomestila plače. Sodba VSRS VIII Ips 226/2017 v zvezi z delom vojaka na misiji v tujini na dan predvidenega neplačanega počitka ni primerljiva s to zadevo. Tudi sodba VDSS Pdp 705/2015 in sklep VSRS DoR 29/2015 se nanašata na neplačane dodatke policistu za delo preko polnega delovnega časa. Navedeni judikati se od tega primera razlikujejo v tem, da je bil tožnik za opravljeno delo plačan, saj je za izravnane presežke ur prejel dodatek za nadurno delo. Niti sodba in sklep VSRS VIII Ips 18/2022, ki se nanaša na reparacijski zahtevek iz prikritega delovnega razmerja, in ne na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka, ni relevantna za ta primer. Neprimerljivo je tudi dejansko stanje iz sodbe VDSS Pdp 730/2011 v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do dnevnega odmora. Tožnik v pritožbi neutemeljeno povzema pravna stališča v zadevah SEU C‑214/16 (King) in VSRS VIII Ips 42/2019, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizrabljenega letnega dopusta, saj ne gre za primerljive pravne institute. Iz sodbe SEU C-429/09 (Günter Fuß) izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava Unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno razlagalo določbe ZDR‑1 in OZ o odškodninski odgovornosti delodajalca, je skladna z opisanim stališčem SEU.

Obrazložitev

25.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik uspel v pritožbenem postopku le glede manjšega dela stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje stroške pritožbe krije sam. Prav tako toženka krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela. Stranki krijeta tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 do plačila (točka I izreka). V presežku do zahtevanih 10.658,50 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Dovolilo je spremembo tožbe (točka III izreka, ki ni pod pritožbo). Tožniku je naložilo, naj toženki plača stroške postopka v višini 1.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka IV izreka). Toženko je določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v višini 28 odstotkov (točka V izreka).

15.Tožnik v pritožbi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo napačno utemeljuje s pravili o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je skladno s 190. členom OZ štelo, da toženka z njegovim delom, ki ga je opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj je za opravljene ure dela plačala. V smislu plačila je neutemeljeno tudi tožnikovo pritožbeno sklicevanje na neenakopravno obravnavo v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Pritožbena navedba, da so vsi delavci ne glede na število ur opravljenega dela prejemali enako, fiksno plačilo, je namreč ob hkratnem priznavanju, da so bile nadure in presežne ure dela plačane v obliki dodatkov, protislovna.

2.Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (točki II in IV izreka) se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je s kršitvijo pravice do počitka nastala premoženjska škoda, vendar sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali njen preizkus, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V vtoževanem obdobju je prejemal fiksno plačo z dodatki, ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Plačilo za čas izravnave ur delovnega časa se nanaša na predhodno opravljeno delo in ne zajema plačila za prikrajšani čas počitka. Glede na to je bil tožnik z izravnavo presežka ur delovnega časa oškodovan in postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Ker neizrabljenega počitka, ki ima tudi ekonomsko vrednost, ne more koristiti za nazaj, je iz tega naslova upravičen do nadomestila plače. Ta skladno s sodno prakso prestavlja odškodnino za kršitev pravic iz delovnega razmerja, saj je bila toženka tožniku poleg plačila za delo dolžna zagotoviti tudi počitek. V škodo njegovega zdravja je bila z nezakonitim odrejanjem delovnega časa neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o stroških postopka, ker ni razlikovalo med uspehom strank glede na temelj in višino zahtevka. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode. Toženki je neutemeljeno priznalo nagrado za njene vloge z dne 28. 8. 2023, 18. 9. 2023, 27. 9. 2023, 4. 10. 2023, 21. 2. 2024 in 29. 4. 2024, čeprav niso bile potrebne za postopek. Napačno je odmerilo višino materialnih stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

Zveza:

3.Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točke I, IV in V izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno upoštevalo prepozne navedbe tožnika, ki jih je v pripravljalnih vlogah z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 podal v nasprotju s četrtim odstavkom 269. člena ZPP in 111. členom ZPP. Toženko je pristransko obravnavalo s tem, ko ji je naložilo predložitev evidenc o delovnem času. Prav tako je kršilo prepoved izvedbe informativnih dokazov, ker bi tožnik vtoževano premoženjsko škodo lahko utemeljeval s plačilnimi listi, s katerimi je razpolagal. Sodišče prve stopnje ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke niti se ni opredelilo do obsega nepremoženjske škode ter višine pravične odškodnine iz tega naslova, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je v nasprotju z vsebino listin ugotavljalo urnik dela v vtoževanem obdobju in tožniku napačno pripisalo težave s koncentracijo in glavoboli, čeprav o tem ni izpovedal, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je presojalo določbe o nadurnem delu, saj je napačno štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa, saj je organizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1), Direktive 2003/88/ES in sodno prakso, stališča, da traja 35 ur, pa ni pojasnilo. Ker je napačno štelo, da bi morala toženka tožniku v 14‑dnevnem obdobju zagotoviti 70 ur neprekinjenega počitka, je zmotno ugotovilo obseg nastale škode. Neutemeljeno je presodilo, da čas izravnave ur delovnega časa ne predstavlja počitka, kljub temu da je bil tožnik v tem času odsoten, njegove odsotnosti pa ni štelo v delovni čas. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo njene krivde. Višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pri pogodbeni odškodninski odgovornosti ni predvidena, je previsoko odmerilo. Pri tem ni upoštevalo objektivnega kriterija, temveč je neutemeljeno v celoti sledilo izpovedi tožnika. Napačno je odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo potnih stroškov pooblaščencev toženke, s čimer je poseglo v njeno pravico do svobodne izbire odvetnika. Tožniku je neutemeljeno priznalo nepotrebne stroške za četrto pripravljalno vlogo, v kateri je navajal dejstva o sindikalnem sporazumu, ki niso relevantna za ta spor. Priglaša stroške pritožbe.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Na podlagi ugotovljenih predpostavk je utemeljilo njeno pogodbeno in tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Ker je štelo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in delovnopravnimi predpisi, je odločitev sodišča prve stopnje o kumulaciji obeh oblik odškodninske odgovornosti pravilna, njeno pritožbeno zatrjevanje o nasprotnem pa je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na organizacijsko shemo in velikost toženke, predvsem pa pomen varnosti in zdravja pri delu štelo, da je pri razporejanju delovnega časa tožnika ravnala vsaj hudo malomarno. Pritožbeni očitek toženke, da vprašanja krivde zaradi napačnega stališča o njeni pogodbeni odškodninski odgovornosti ni presojalo, je zato neutemeljen.

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 3, 5

4.V odgovorih na pritožbi stranki prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev z njo izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v 3. in 5. členu Direktive 2003/88/ES. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita zmotno razlago 156. člena ZDR‑1. Sodišče prve stopnje tedenskemu počitku ni pripisalo 35-urnega trajanja, ampak je štelo, da je tolikšen seštevek minimalnega trajanja dnevnega in tedenskega počitka v obdobju sedmih dni.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 144, 1146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3, 179, 179/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 190, 179 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 45 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 105, 111, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 269, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 358, 358-5

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

7.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu upravljalec dvigal. Za obdobje od 1. 4. 2018 do 30. 4. 2023 je od toženke zahteval plačilo odškodnine zaradi nezakonitega razporejanja delovnega časa in odrejanja nadurnega dela ter kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka.

18.Sodišče prve stopnje pravice do tedenskega in dnevnega počitka ni razlagalo v nasprotju s stališčem sodbe SEU v zadevi C‑477/21 (IH), na katero se v pritožbi sklicuje toženka. Pri presoji je štelo, da ima delavec, če mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka in s tem upoštevalo avtonomnost teh dveh pravic. Čeprav je pri tem, kot utemeljeno izpostavlja toženka v pritožbi, napačno štelo, da bi moralo biti tožniku v 14‑dnevnem obdobju namesto 59 ur zagotovljenih skupno najmanj 70 ur dnevnega in tedenskega počitka, to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tožniku namreč glede na izračun njegovega delovnega časa v vtoževanem obdobju (z izjemo obdobja od 13. 1. 2020 do 26. 1. 2020) ni bilo zagotovljenih niti 59 ur počitka znotraj 14-dnevnih referenčnih okvirov. Tudi sicer pa se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka, temveč je glede obsega nastale nepremoženjske škode bistveno predvsem dejstvo, da so večletne kršitve toženke v zvezi z odrejanjem nadurnega dela negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen le v delu, ki se glasi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se je jasno opredelilo do protipravnega ravnanja toženke, pravne narave in obsega vtoževane škode. Prav tako je višino dosojene odškodnine utemeljilo z ustreznimi razlogi, ki niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa lahko preizkusilo, zato pritožbeni očitki strank o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso neutemeljeni.